18. 10. 2016
Odziv Ministrstva za pravosodje
I. Obvezno zaslišanje (domnevnega) storilca prekrška in zagotovitev kontradiktornosti sojenja
Predlagatelj predlaga, da naj se v Zakonu o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US in 92/14 – odl. US; v nadaljevanju: ZP-1) določi obvezno zaslišanje obdolženca prekrška pred sodiščem in kontradiktorno sojenje pred sodiščem, to je, da se zasliši predlagane priče, ki bi potrdile alibi in da se opravi prepoznava.
Ministrstvo za pravosodje se s predlogom glede zagotavljanja kontradiktornosti v postopku z zahtevo za sodno varstvo na načelni ravni absolutno strinja, vendar ob tem pripominja, da kontradiktornosti postopka ne gre enačiti z dokazovanjem. Kot ugotavlja že Ustavno sodišče Republike Slovenije mora biti v kontradiktornem postopku vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku (vključno s postavljanjem vprašanj pričam in izvedencem), da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na procesno ureditev hitrega prekrškovnega postopka in postopka z zahtevo za sodno varstvo, pa mora sodišče v skladu s pravico do poštenega sojenja (fair trial), ki je celovito urejena v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ob upoštevanju načela kontradiktornosti izpeljati postopek na podlagi navedb in dokazov iz zahteve za sodno varstvo oziroma predhodnega prekrškovnega postopka. Ob tem je seveda treba upoštevati tudi pravilo, da mora (domnevni) storilec prekrška v postopku pred prekrškovnim organom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1) oziroma mora navedeno storiti v zahtevi za sodno varstvo. Ta mora namreč vsebovati podatke in navedbe, ki so v 153. člen ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku – navedbo prekrškovne odločbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis (prvi odstavek 61. člena ZP-1).
Na problematiko zagotavljanja pravice do poštenega sojenja je v svojem letnem poročilu opozoril tudi Varuh človekovih pravic in se zavzel za skrbno obravnavo zahtev za sodno varstvo ter sodiščem in prekrškovnim organom priporočil dosledno spoštovanje temeljnih ustavnih jamstev poštenega sodnega postopka. Ministrstvo za pravosodje se je v preteklosti na tovrstne pomisleke že odzvalo in navedlo, da gre v tem delu bolj za vprašanje sodne prakse kot pa za vprašanje ustreznosti določb ZP-1. Zaradi zavedanja pomena sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice tudi glede postopkov o prekrških, je Ministrstvo za pravosodje oziroma Center za izobraževanje v pravosodju v letu 2015 v program Prekrškovnopravne šole vključil tudi temo
»Dolžnost izvedbe ustne obravnave pred sodiščem v postopku o prekrških«, v okviru katere je bil obravnavan postopek o prekršku tudi z vidika zagotavljanja pravice do poštenega sojenja v skladu s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Suhadolc, Flisar, Berdajs, Marguč, Milenović, Mavrič in Petek) ter sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki povzema prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
Glede na navedeno menimo, da tega predloga za dopolnitev ZP-1 ni treba dalje obravnavati.
II. Vzpostavitev odgovornosti v sodstvu
Predlagatelj predlaga, naj se uredi odgovornost sodnika, ki zavestno krši zakon in izkrivlja pravo.
Odgovornost sodnikov na ustavni ravni določena v 132. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki ureja prenehanje in odvzem sodniške funkcije. Drugi odstavek 132. člena URS določa možnost državnega zbora, da na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če je pri opravljanju sodniške funkcije kršil ustavo ali huje kršil zakon. Dodatno tretji odstavek istega člena določa obligatorno razrešitev sodnika s strani državnega zbora, v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo. Prvi odstavek 132. člena URS pa na splošno uredi vse ostale možnosti prenehanja sodniške funkcije, s tem da določi, da razloge za to določa zakon.
Odgovornost sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je urejen v 134. členu URS. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov kot to izhaja iz 125. člena URS. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno prvem odstavku omenjenega člena in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage. (Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 928.)
Odgovornost posameznika sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15; v nadaljevanju: ZSS). Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe je določen v prvem odstavku 29. člena ZSS. Na tej podlagi personalni svet izdela oceno sodniške službe za vsakega sodnika na vsaka tri leta oziroma pred tem časom na zahtevo sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra pristojnega za pravosodje, ali sodnika samega (prvi odstavek 31. člena ZSS). V prvih treh letih opravljanja sodniške službe se ocena izdela vsako leto (drugi odstavek 31. člena ZSS). Odgovornost sodnikov za svoje delo se tako posledično pokaže v oceni sodniške službe, kjer se med drugim lahko ugotovi, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje ali celo, da ne ustreza sodniški službi (prvi odstavek 32. člena ZSS). Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali na položaj svetnika in ne more biti uvrščen v višji plačni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (prvi odstavek 34. člena ZSS). Če iz dveh zaporednih ocen, ki se izdelata vsake tri leta, izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, se mu izreče znižanje plače do višine 20% za čas do enega leta (drugi odstavek 34. člena ZSS). Na podlagi omenjenih določil lahko zaključimo, da odgovornost sodnika zagotavlja tudi preko ocene sodniške službe, saj se negativne ocene izrazijo v negativnih finančnih sankcijah oziroma celo v prenehanju sodniške funkcije.
Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe je določena v VII. poglavju ZSS v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu ZSS so določene disciplinske sankcije, med katerimi je treba izpostaviti predvsem najstrožjo: prenehanje sodniške funkcije. Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in sankcije.
Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe in disciplinska odgovornost sodnikov že v veljavni zakonodaji predstavljajo ustrezno mero možnosti uveljavljanja sodniške odgovornosti za svoje delo, ob tem pa pripominjamo, da Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16; v nadaljevanju: KZ-1) za (najhujše) kršitve prava s strani sodnikov in sodnic določa kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja – 288. člen KZ-1. Glede na navedeno predlog za ureditev odgovornosti sodnika v predlagani smeri ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.