13. 9. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V Republiki Sloveniji otroci uživajo posebno varstvo in skrb, kar izhaja že iz Ustave Republike Slovenije. Del tega posebnega varstva in skrbi je tudi pravna ureditev posvojitev. Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US in 82/15 – odl. US, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa samo popolno posvojitev, s katero se otrok popolno izloči iz družine naravnih staršev ter preide v družino posvojitelja. Pri posvojitvi prenehajo pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in do drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do njega. Med posvojencem in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovimi sorodniki nastanejo enaka razmerja kot med sorodniki. Posvojitev se ne more razvezati, posvojitelji pa se v matični register vpišejo kot posvojenčevi starši.
V Republiki Sloveniji so za odločanje o posvojitvi pristojni centri za socialno delo, ki so nosilci javnih pooblastil, kar pomeni, da v imenu države izvršujejo nekatere državne naloge. Postopek za posvojitev začne center za socialno delo po uradni dolžnosti ali na predlog bodočega posvojitelja. V postopku center za socialno delo ugotovi izpolnjenost zakonskih pogojev, oceni objektivne možnosti in primernost za posvojitev, motive za posvojitev, pričakovanja, osebnostne lastnosti. Poleg tega lahko tudi odloči, da se otroka za določen čas namesti v družino posvojitelja z namenom ugotovitve, ali se bosta otrok in posvojitelj lahko vživela v nov položaj ter ali je posvojitev za otroka koristna. Center za socialno delo na podlagi vseh ugotovitev v postopku lahko ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za posvojitev in da je posvojitev v otrokovo korist ter izda odločbo o posvojitvi. V kolikor pa ugotovi, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za posvojitev ali da posvojitev ne bi bila v otrokovo korist, z odločbo zavrne predlog za posvojitev ali ustavi postopek za posvojitev, če je tega začel po uradni dolžnosti.
ZZZDR v 141. členu določa, da se sme v posvojitev dati otrok, čigar starši so neznani ali že leto dni neznanega bivališča ali če so privolili pred pristojnim organom, da dajo otroka v posvojitev. Ni potrebna privolitev roditelja, ki mu je bila odvzeta roditeljska pravica, ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Posvojitev je možna po preteku enega leta od izpolnitve navedenega pogoja, izjemoma tudi pred pretekom tega roka, če center za socialno delo ugotovi, da bi bilo to v korist otroka. V posvojitev se sme dati tudi otrok, ki nima živih staršev.
V zvezi s predmetno pobudo za skrajšanje enoletnega roka za posvojitev od izpolnitve pogojev pojasnjujemo, da je že v letu 2011 sprejeti Družinski zakonik, ki je bil leta 2012 zavrnjen na referendumu, glede preteka časa od izpolnitve katerega od pogojev za posvojitev določal 6-mesečni rok. Identična ureditev (torej 6-mesečni rok) je predvidena tudi pri pripravi novega predloga Družinskega zakonika, ki je bil do vključno 1. 9. 2016 v javni razpravi.
Jaz si tale citat predstavljam drugače.
Posvojiti otroka je možno po enem letu. Torej se ga ne da posvojiti prej. In ko je otrok posvojen, je skrb krušnih staršev.
Razlagam si, da ko je posvojen, ga nihče ne more odvzeti krušnim staršem (razen, če se le ti odpovedo, se jim odvzame pravica ali umrejo).
Predlagatelj poskuša skrajšati čas, ko se otrok lahko posvoji.
Torej nekateri predlagate kar takoj, brez odlašanja. To se mi ne zdi dobra ideja. Zakaj? Ne bom razlagal, ampak sem proti. Že če greste v zavetišče po zapuščenega psa, ga ne dobite kar prvi dan.
Tudi otroka ne dobite prvi dan po principu "dober dan, jaz bi posvojil otroka"....."o, super, izvolite ga".
Gre za to, da ko se enkrat prebiješ skozi vse faze preverjanja ustreznosti, čakanja in vsega ostalega in dobiš otroka, da ga lahko takoj posvojiš, ne pa da je treba čakati eno leto, če si morda biološki starši premislijo.
zadeva je dvorezna. kar nekaj mater / staršev se odloči za odddajo otroka v posvojitev zaradi težkih ekonomskih ali delovnih pogojev. Za take starše bi bil krajši rok lahko dokončen hendikep v primeru, da se jim stanje, ki ji(ma) bi omogočalo (dokaj) normalno vzgajanje in preživlajnej otroka, v enem letru izboljša.
ob Bemkotu: res je. v tem smislu bi skušal narediti več na področju (strokovnega) prepričevanja žensk, ki so se odločile za splav (pri nas jih je še vedno preko 4 tisoč letno), naj tega ne store in raje rodijo ter dajo otroka v posvojitev
seveda pa se bo v teh primerih pojavilo še več žensk, ki si bojo v enem letu premislile in želelle otroka obdržati ((mislim, da bo med njimi malo takih, ki bi se mu po rojstvu sploh odpovedale)
Dvomim, da je veliko primerov, ko se mora nekdo otroku odpovedati iz ekonomskih razlogov. Naša država je na tem področju precej radodarna in otroški dodatek več kot zadostuje za preživljanje dojenčka.
Če pa že obstajajo takšni primeri pa je pri njih velika verjetnost, da bodo iz težav izplavali le začasno, po letu ali dveh pa spet zapadli v njih. Kaj si bodo potem ljudje otroke podajali kot žogo?
Za otroka je nedvomno bolje, da ostane pri starših, ki ga vzgajajo že več mesecev ali celo 360 dni, ne glede na to ali so biološki ali ne.
Interesi bioloških staršev pri meni nimajo tolikšne teže kot dobrobit otroka....pa tudi sicer ne vem, zakaj bi bilo bolj pomembni od interesov staršev, ki od rojstva do "ups, premislila sem si" dogodka skrbijo za otroka.
Povpraševanje presega ponudbo posvojencev. Vprašajte se zakaj?
Ker mi že v osnovi niti najmanj ni všeč opcija "ups, premislil sem si" pri tako pomembni stvari, kot je posvojitev, podpiram vsaj skrajšanje, če ne ukinitev tega roka.