18. 12. 2017
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma pojasnjujemo, da je bil Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/13 s spremembami), ki je na novo uredil tudi sistem Zoisovih štipendij, sprejet leta 2013, uporabljati pa se je začel s šolskim/študijskim letom 2014/2015. Sedaj veljavna ureditev Zoisovih štipendij, za razliko od prejšnje ureditve, bolj spodbuja dijake in študente k doseganju izjemnih dosežkov in jih tudi tekom izobraževanja “sili” k dobrim rezultatom. Izpolnjevanje pogojev za dodelitev štipendije se namreč presoja na novo za vsako raven izobraževanja, medtem ko je po prejšnji ureditvi veljalo, da so štipendisti, ki so pridobili Zoisovo štipendijo v srednješolskem izobraževanju, obdržali štipendijo do konca izobraževanja (torej tudi v času študija), če so se redno šolali. Glede na navedeno so sedaj veljavni pogoji za ohranitev Zoisove štipendije celotno obdobje izobraževanja strožji kot so bili v preteklosti.
Višina osnovne štipendije, določena z Zakonom o štipendiranju (ZŠtip: Uradni list RS, št. 59/07 s spremembami) iz leta 2007, je bila dejansko nižja od sedanje, vendar so bili k osnovni štipendiji možni še naslednji dodatki: dodatek za vrsto in področje izobraževanja, dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, dodatek za učni oziroma študijski uspeh, dodatek glede na dohodek v družini štipendista in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami. Tekom let so bili nekateri dodatki ukinjeni, in sicer zaradi varčevalnih ukrepov ali zaradi drugačne ureditve področja, zaradi česar je bila pri sprejemu novega zakona (ZŠtip-1) sprejeta odločitev, da se zviša znesek osnovne štipendije in ukine dodatke (razen dodatka za bivanje in dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami). Zoisovi štipendisti po novi ureditvi ne morejo pridobiti tudi dodatka za uspeh, ker se lahko ta dodeli le k državni štipendiji. Povprečna višina Zoisove štipendije po starem in novem zakonu pa ostaja približno na isti ravni; tako je med leti 2013 in 2016 povprečna višina okoli 170 EUR, medtem ko je bila v letih pred 2013 povprečna višina Zoisove štipendije celo višja (okoli 200 EUR). Za študij v tujini se je tudi v ZŠtip-1 ohranila raven pravic iz prejšnje ureditve, tako da pripada štipendistu, ki se izobražuje v tujini, dvojna višina osnovne štipendije. Namen takšne ureditve je kritje višjih stroškov, ki štipendistu nastanejo zaradi bivanja in študija v tujini. Poudariti je treba, da študenti, ki se redno izobražujejo v tujini, niso upravičeni do Erasmus+ dotacije, ki jo lahko pridobijo študenti na izmenjavi (in poleg dotacije obdržijo tudi Zoisovo štipendijo), katere namen je ravno tako kritje življenjskih stroškov za bivanje v tujini.
Dodatek za bivanje se na podlagi 18. člena ZŠtip-1 dodeli štipendistu, ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km, če strošek najema znaša najmanj 65 EUR mesečno in če štipendist ni lastnik ali solastnik nepremičnine, v kateri biva. Navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi, da je štipendist do tega dodatka upravičen. Dodatek je namenjen delnemu pokritju stroškov, ki jih ima štipendist zaradi bivanja zunaj svojega stalnega prebivališča, saj mora poleg najemnine plačati tudi druge stroške (obratovalni stroški, prehrana itd.). Tako ne drži navedba, da bi bili do dodatka lahko upravičeni štipendisti, ki bivajo doma in se dnevno vozijo v kraj izobraževanja, saj je dodatek namenjen samo tistim, ki dejansko bivajo v kraju izobraževanja. Za pridobitev dodatka za bivanje morajo štipendisti predložiti najemno pogodbo, sklenjeno z lastnikom stanovanja, iz katere je razvidna višina najemnine, in imeti na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. V zvezi z dodatkom za štipendiste s posebnimi potrebami pojasnjujemo, da je dodatek namenjen štipendistom s posebnimi potrebami, kot spodbuda za doseganje višje ravni izobrazbe in hkrati delno kritje višjih stroškov, ki osebam s posebnimi potrebami s tem nastajajo (pomoč, pripomočki), saj je izobrazba eden od predpogojev za čimbolj samostojno življenje. Ne glede na navedeno pa ugotavljamo, da Zoisovih štipendistov, ki bi prejemali navedeni dodatek, ni veliko, saj dodatek prejmejo dijaki, ki so vpisani v prilagojene programe, teh pa med Zoisovimi štipendisti praktično ni (v letu 2016 dodeljenih približno 20 takšnih dodatkov).
Glede prejemanja Zoisove štipendije med poletnimi počitnicami pa MDDSZ pojasnjuje, da je ureditev enaka za vse štipendije in da je bila takšna tudi na podlagi starega ZŠtip. Štipendije se izplačujejo tudi v poletnih mesecih, razen v zaključnem letniku srednješolskega izobraževanja, ko štipendist za julij in avgust štipendije ne prejme. Takšna ureditev je skladna z namenom štipendiranja, ki je v spodbujanju izobraževanja in doseganju višje izobrazbene ravni štipendistov ter odgovornosti štipendistov za svoje izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, kar se kaže tudi v upravičenosti do izplačila štipendije med počitnicami, kar štipendistu omogoči delno kritje stroškov nakupa šolskih potrebščin za naslednje šolsko/študijsko leto. Niso pa štipendisti med počitnicami upravičeni do dodatka za bivanje, če zanj ne izpolnjujejo več pogojev in se torej z naslova začasnega prebivališča do začetka novega šolskega/študijskega leta preselijo nazaj v kraj svojega stalnega prebivališča.
Glede na vse navedeno MDDSZ meni, da je trenutna ureditev Zoisovega štipendiranja ustrezna in da spremembe niso potrebne. Zoisove štipendije so namenjene nadarjenim študentom, pogoji težko dosegljivi, zato bi po mnenju našega ministrstva dodatno ukinjanje dodatkov negativno vplivalo na doseganje ciljev ukrepa.