17. 3. 2019
Odziv Ministrstva za pravosodje
V slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v drugi državi. Če se v slovenski zakonodaji kot pogoj za opravljanje določenih del zahteva pravniški državni izpit, gre pri tem za izpit, opravljen v skladu z Zakonom o pravniškem državnem izpitu (ZPDI; Uradni list RS, št. 83/03 - uradno prečiščeno besedilo, 111/07 in 40/12 – ZUJF.). To velja tako za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca, kot tudi za opravljanje poklica notarja in odvetnika (Gl. 8. člen Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15), 23. člen Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15), 25. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 77/09, 46/13 in 95/14 – ZUPPJS15), 8. člen Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 - uradno prečiščeno besedilo, 33/07 - ZSReg-B, 45/08 in 91/13) in 25. člen Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14 in 8/16 – odl. US)). Razlog za takšno ureditev je v tem, da gre pri opravljanju navedenih pravosodnih funkcij in pravosodnih poklicev za neposredno izvrševanje oblasti ali pa za opravljanje drugih pomembnih nalog v okviru slovenskega pravosodnega sistema, za kar vse je nujno potrebno ustrezno poznavanje slovenskega pravnega reda, ki se preverja na pravniškem državnem izpitu v skladu z ZPDI. Zaradi tega slovenski pravni red tudi ne ureja morebitnega postopka priznavanja izpitov, opravljenih v tujini, ki bi lahko bili po vsebini in namenu podobni slovenskemu pravniškemu državnemu izpitu.
Delno izjemo od zgoraj navedenega predstavlja le ureditev na področju odvetništva, saj Zakon o odvetništvu (ZOdv; Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - Odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14 in 8/16 – odl. US.) v III.A poglavju določa posebne pogoje za opravljanje odvetniških storitev in odvetniškega poklica tujih odvetnikov v Republiki Sloveniji. ZOdv v 34.a členu določa, da se lahko odvetnik iz druge države, ki je država članica Evropske unije, vpiše v imenik tujih odvetnikov, ki lahko v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic pod poklicnim nazivom »odvetnik«, če izpolnjuje pogoje iz 2. in 6. do 8. točke prvega odstavka 25. člena tega zakona in če opravi preizkusni izpit o poznavanju pravnega reda Republike Slovenije. V nadaljevanju ZOdv določa še možnost vpisa odvetnika iz druge države članice Evropske unije v navedeni imenik brez opravljanja preizkusnega izpita, pri čemer je kot pogoj predpisano dejansko opravljanje določenih odvetniških storitev v Republiki Sloveniji v trajanju treh let. Vendar pa ZOdv za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, določa nekoliko strožje pogoje. V skladu s 34.f členom ZOdv smejo ti odvetniki opravljati odvetniške storitve oziroma odvetniški poklic pod pogoji iz 34.a člena tega zakona, izpolnjen pa mora biti še dodaten pogoj dejanske vzajemnosti. Za navedene odvetnike torej velja, da morajo v vsakem primeru opraviti preizkusni izpit o poznavanju pravnega reda Republike Slovenije. Navedeni izpit zajema enaka področja kot pravniški državni izpit po ZPDI, poteka pa zgolj ustno. Podrobneje je urejen v Uredbi o preizkusnem izpitu za odvetnike iz drugih držav (Uradni list RS, št. 132/04).
V vseh ostalih primerih mora oseba, ki želi v Republiki Sloveniji opravljati dela, za katera se z zakonom zahteva pravniški državni izpit, ta izpit opraviti v skladu z ureditvijo po ZPDI. Ker gre za dela, ki predstavljajo izvrševanje sodne veje oblasti oziroma so z njenim izvrševanjem tesno povezana, je potrebno za njihovo opravljanje zagotoviti visoko stopnjo poznavanja slovenskih predpisov, ki se lahko v zadostni meri preveri zgolj v okviru opravljanja pravniškega državnega izpita po ZPDI. Zaradi tega menimo, da je obstoječa ureditev obravnavanega vprašanja ustrezna in ne razmišljamo o njenih spremembah v predlagani smeri.