Predlagam, da se podjetja, ki mesečno izplačajo veliko nadur zakonsko prisili k zaposlovanju dodatnih delavcev. Če je merilo 172 ur mesečno je logično sklepati, da podjetje za vsakih 172 nadur zaposli eno osebo. Pravtako je treba ukiniti sedanjo ureditev , ki dopušča število nadur večje od 20 ur na mesec.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Institut nadurnega dela predstavlja delodajalcu možnost, da se v obdobju, ko razmere na trgu izkazujejo večjo potrebo po njegovih produktih ali storitvah, povečanemu povpraševanju odzove s fleksibilnejšo organizacijo delovnega procesa. Nadurno delo je sicer delo, ki ga delavec opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, gre za enako delo, kot ga delavec opravlja v polnem delovnem času, le da ga opravlja zunaj sicer določenega delovnega časa, torej v času, ki presega polni delovni čas.
ZDR-1 nadurno delo ureja v okviru 144. člena. V skladu z navedenim členom lahko delodajalec uvede nadurno delo le v primerih, ki so izrecno določeni v zakonu, in sicer:
Ugotovimo torej lahko, da gre za izjemne primere, ki so v naprej časovno nepredvideni in za katere je nujno, da se delo opravi, ne glede na sicer določeno razporeditev delovnega časa. Tudi ob nastopu katerega od navedenih primerov delodajalec nadurnega dela ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.
ZDR-1 nalaga delodajalcu, da nadurno delo delavcu odredi pisno, praviloma pred začetkom dela, če zaradi narave dela ali nujnosti dela to ni mogoče, pa se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, najkasneje do konca delovnega tedna.
Ker nadurno delo zahteva od delavca dodatne psihofizične napore, ga ZDR-1 časovno omejuje. Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. V okviru dodatnega varovanja delavcev pa je predvidena še omejitev dnevne delovne obveznosti, in sicer je določeno, da lahko delovni dan traja največ deset ur. Navedena dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, in ne sme biti daljše od šestih mesecev (tretji odstavek 144. člena). Odstopanja v smislu upoštevanja povprečja so torej možna le v primeru, če obdobje izravnave določa poseben zakon ali kolektivna pogodba, drugače te izjeme ni mogoče uporabiti. Nadurno delo pa lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve (170 ur), vendar skupaj največ 230 ur na leto. Pri tem je izrecno poudarjeno, da mora delodajalec v primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na leto, pridobiti pisno soglasje delavca.
Poudarimo naj, da je ureditev časovne omejitve nadurnega dela v skladu z Direktivo 2002/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Navedena direktiva namreč določa, da povprečni delovni čas za sedemdnevno obdobje vključno z nadurami ne sme presegati 48 ur.
Ker bi bila obremenitev delavca zaradi nadurnega dela v določenih primerih prekomerna glede na delavčevo starost (mladi in starejši delavci), zdravstveno sposobnost, invalidnost in stanje nosečnosti, ga določenim kategorijam delavcev ni dopustno odrediti. Te kategorije delavcev ZDR-1 izrecno določa v drugem odstavku 146. člena. Poleg tega ZDR-1 določa, da ga je dopustno odrediti določeni skupini delavcev - staršev (185. člen) in starejšemu delavcu (199. člen) le ob predhodnem soglasju.
Nadurno delo za delavca pomeni povečano obremenitev in obliko delo, ki je zanj manj ugodna, zato mu je delodajalec dolžan zagotoviti dodatek za nadurno delo, katerega višina je določena v kolektivnih pogodbah.
Nenazadnje naj v zvezi z izpostavljenim predlogom dodamo, da je ureditev delovnopravnih institutov v ZDR-1 odraz soglasja med socialnimi partnerji.