20. 9. 2016
Odziv Ministrstva za pravosodje
Čeprav v primerjavi z upravno overitvijo tudi za notarsko overitev podpisa, prepisa ali kopije velja, da se z njo ne potrjuje resničnosti podatkov v listini, ima notarjeva overitvena klavzula na zasebni listini naravo javne listine, notar pa je za svoje delo odškodninsko odgovoren z vsem svojim premoženjem (Prav tako notar odgovarja tudi disciplinsko in kazensko, če pri delu prekrši svoje poklicne dolžnosti ali stori kaznivo dejanje.). Zaradi varstva javnega interesa in pravnega prometa je zato v določenih sodnih postopkih (Kot primer navajamo zemljiškoknjižni postopek in overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki jo lahko notar opravi šele po tem, ko preveri, ali so zemljiškoknjižnemu dovolilu priložene vse v zakonu določene listine (npr. pravnomočna upravna odločba o ugotovitvi vzajemnosti pri pridobivanju lastninske pravice na nepremičnini s strani tujca, potrdilo o plačilu davkov, potrdilo o namenski rabi itd.).) vendarle potrebna notarska overitev. Notariat je namreč javna služba, katere izvrševanje je namenjeno varnosti v pravnem prometu, to pa notar kot oseba javnega zaupanja zagotavlja s strokovnim znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. S predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje notariata (Med drugim tudi pridobljen ustrezni strokovni naslov (predpisana stopnja izobrazbe pravne smeri), opravljen pravniški državni izpit, pridobljene praktične izkušnje na pravniških delih (glej 8. člen Zakona o notariatu; Uradni list RS, št. 2/07 – uradno prečiščeno besedilo, 33/07 – ZSReg-B, 45/08 in 91/13), ki so v primerjavi s pogoji za opravljanje upravnih overitev, določenimi v ZUP, zahtevnejši.) se varujejo tudi pravice drugih oseb, ki uživajo pravno varnost v pravnem prometu (glej Arhar, F. et. al. Komentar Ustave Republike Slovenije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 944).
Prav zaradi zagotavljanja pravne varnosti je zakonodajalec za določene pravne posle (mednje štejemo pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, sporazume o odpovedi neuvedenemu dedovanju in druge pravne posle, za katere zakon tako določa) določil, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, saj se zaradi daljnosežnosti njihovih posledic na premoženjske razmere strank zahteva sodelovanje notarja kot pravne institucije. Notar je pri sestavi listin namreč dolžan spoštovati oblikovne in vsebinske zahteve, ugotavljati pravo voljo strank, jih poučiti o pravnih posledicah nameravane sklenitve pravnega posla in preprečevati nejasne in dvoumne formulacije (glej Arhar, F. et. al. Komentar Ustave Republike Slovenije. ponatis. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 945). Notarske listine (notarski zapis, notarsko potrdilo in notarski zapisnik) imajo nadalje ob izpolnjenih pogojih za posamezno vrsto listine tudi dokazno moč javne listine, pri čemer ima notarski zapis celo učinek neposredne izvršljivosti, če je dolžnik s tem učinkom izrecno soglašal.
V skladu z navedenim zaradi pravne varnosti in varstva javnega interesa obstajajo določene omejitve tudi na področju prava gospodarskih družb, kjer Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13 in 55/15) in Zakon o sodnem registru (Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 49/09, 82/13 – ZGD-1H in 17/15.) za veljavnost nekaterih pravni dejanj zahtevata obliko notarskega zapisa oziroma sodelovanje notarja (V obliki notarskega zapisa morajo na primer biti sklenjeni ustanovitveni akti družb, pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža in zapisniki skupščin delniških družb, vloge za ustanovitev, spremembo ali izbris družbe z neomejeno odgovornostjo, komanditne družbe, delniške družbe in komanditne delniške družbe pa je mogoče vložiti samo pri notarju.).
Glede predloga, da bi bilo z namenom zmanjšanja stroškov za stranke možno vse zemljiškoknjižne predloge vlagati neposredno na sodišču, pojasnjujemo, da veljavna ureditev (125.a člen Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1: Uradni list RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11 in 14/15 – ZUUJFO.) dopušča vsakomur, da v svojem imenu vloži zemljiškoknjižni predlog, omejuje ga zgolj v načinu vložitve s tem, da določa elektronsko obliko (Stranka si mora predhodno zagotoviti (le) varni elektronski predal (ki je za fizične osebe praviloma brezplačen) in varno elektronsko potrdilo (t.i. SIGENCO, za katero brezplačno zaprosi na upravni enoti). Po pridobitvi teh zahtev lahko stranka posluje s sodišči po elektronski poti, seveda le v tistih postopkih, ki so že ustrezno informatizirani (poleg zemljiškoknjižnega postopka sta to še insolvenčni in izvršilni postopek)). Razlogi za elektronski način vlaganja so povezani s racionalizacijo poslovanja in imajo cilj v hitrejšem odločanju in vpisih v zemljiško knjigo. Izjemo od obveznega elektronskega vlaganja zemljiškoknjižnih predlogov določa trinajsti odstavek 125.a člena ZZK-1, v skladu s katerim lahko stranka neposredno pri sodišču na zapisnik vloži zemljiškoknjižni predlog in od sodišča zahteva, da to hkrati v elektronsko obliko pretvori listine, ki so podlaga za vpis. Vendar pa je po veljavni ureditvi na takšen način dopustno vložiti le zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. V tem primeru je dodatno ravnanje sodišča tudi dodatno ovrednoteno in to predstavlja breme za stranko v višini 20% pribitka sodne takse za predlagani vpis, stranka pa mora takšen predlog vložiti pri sodišču, kjer nepremičnina leži. Dodatno širjenje predlogov, ki jih stranka lahko vloži pri sodišču, bi dodatno obremenilo sodišča, posledično pa bi se tudi za takšne vpise zvišala sodna taksa.