12. 1. 2016
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Strokovne službe ministrstva so proučile predlog občana (predlog 7162-333: Varnost na javnih prostorih), ki iz razloga varnosti in zaščite pred terorizmom predlaga prepoved nošenja burk in nikaba ter tudi vseh drugih mask, ki zakrivajo identiteto človeka, na javnih mestih.
Podoben predlog je podala tudi skupina poslank in poslancev (prvopodpisana Anja Bah Žibert), ki je v zakonodajni postopek Državnemu zboru Republike Slovenije, 23. novembra 2015, predložila predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju predlog zakona). Osnovni namen predloga zakona, kot ga je opredelila skupina poslank in poslancev, je bila ureditev vprašanja nošenja burk in nikaba, pokrivala, pri katerem je prekrito celotno telo, na javnem kraju, ker to lahko predstavlja varnostni problem. Predlog zakona je bil obravnavan na 14. redni seji Državnega zbora. Poslanci Državnega zbora predloga zakona niso podprli in je bil zakonodajni postopek 18. 12. 2015 končan.
Ob obravnavi predloga zakona je Vlada Republike Slovenije ocenila, da je predlagana sprememba sistemsko nekonsistentna, neustrezna in ne dovolj premišljena, saj se burka in nikab v Sloveniji praktično ne uporabljata. V Sloveniji živi okoli 50.000 muslimanov pri katerih pokrivanje ženskega obraza ni običajno oz. se uporabljajo naglavne rute, prav tako pa to v praksi ne povzroča varnostnega tveganja.
Nošenje burke in nikaba je izraz verskega prepričanja, po Ustavi RS pa je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno (41. člen). Svoboda vesti je zagotovljena vsem fizičnim osebam ne glede na to, ali so državljani RS, tuji državljani ali osebe brez državljanstva. Država ne sme posegati v rav¬nanja, varovana v prvem in v drugem odstavku 41. člena Ustave, jih urejati ali jih dejansko omejevati. Tako na primer od posameznika ne sme zahtevati določenega načina mišljenja o verskih in nazorskih vprašanjih oziroma o vprašanjih vesti ali kaznovati ravnanj, ki pomenijo izpovedovanje vere ali drugega prepričanja. Za poseg v svobodo vesti pa gre tudi tedaj, ko je posameznik zaradi svojega prepričanja zapostavljen. Ta pravica je lahko omejena le zaradi varstva pravic drugih ali zaradi varstva drugih ustavno varovanih dobrin, pri čemer morajo biti posegi določeni z zakonom in biti v skladu z načelom sorazmernost.
Ustava RS v 61. členu (izražanje narodne pripadnosti) tudi določa, da ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo. Pravica predstavlja civilizacijski temelj sožitja med ljudmi različnih narod¬nih skupnosti in omogoča manifestacijo pripadnosti svojemu narodu oziroma narodni ali etnični skupnosti. Ta pravica se uveljavlja v vsakdanjem življenju pripadnikov tujih narodov in narodnih skupnosti, živečih v državi, posredno pa gre tudi za stopnjo demokra¬tičnosti države, ki omogoča izražati narodno identiteto in kulturno razno¬likost, zlasti v okviru najrazličnejših društev in civilnodružbenih skupin.
Nadalje 63. člen Ustave RS prepoveduje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
Glede na navedeno so podani utemeljeni pomisleki občana do predloga »splošne« prepovedi nošenja burke in nikaba na javnih krajih, saj bi s prepovedjo posegli v ustavno varovane pravice.
Omejitev nošenja vseh mask, pokrival in drugih kosov oblačil, ki zakrivajo del obraza, je iz varnostnih razlogov smiselna:
- v primerih zmanjševanje vidnega zaznavanja med vožnjo avtomobila,
- v ustanovah, kjer so predpisani posebni varnostni protokoli,
- v primerih kjer je dolžnost izkazati se v postopkih pred državnimi organi ali subjekti zasebnega varovanja in je treba ugotoviti identiteto osebe,
- na določenih krajih kjer potekajo javna zbiranja, v prostorih finančnih in izobraževalnih ustanov in institucij ipd.),
kar pa je že ustrezno urejeno v predpisih in hišnih redih.
Z vidika izvajanja policijskih nalog izpostavljamo, da Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v 40. členu določa pogoje za ugotavljanje identitete, v 41. členu pa način ugotavljanja identitete. Na podlagi drugega odstavka 41. člena istega zakona smejo policisti zahtevati od osebe, ki je zakrita ali zamaskirana (navedeno samo po sebi ni razlog za ugotavljanje identitete), da se odkrije zato, da bi lahko nedvomno ugotovili njeno identiteto.
ZNPPol tudi določa, da morajo policisti pri izvajanju policijskih nalog spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedena pravica vsebuje tudi pravico do spoštovanja verskih čustev in prepričanj. Pri zakrivanju obraza muslimank gre za ravnanje, ki pomeni manifestacijo verske svobode, ki jo, če okoliščine to dopuščajo, policisti spoštujejo v policijskih postopkih. Navedeno pomeni, da v takih primerih identiteto osebe ugotovi (preveri) policistka na kraju samem oziroma v policijski enoti, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena ZNPPol (privedba osebe zaradi izvedbe identifikacijskega postopka). Pri tem je tako kot v ostalih primerih pomembno, da policist nedvomno ugotovi identiteto osebe.
Kot je že navedeno zgoraj slovenska policija trenutno ne zaznava povečane varnostne problematike povezane z nošenjem nikaba in burk ali drugih mask, ki zakrivajo obraz človeka, niti niso zaznani problemi pri ugotavljanju identitete.
K neprepričljivosti predloga nenazadnje prispeva tudi primerjalno pravni pregled, iz katerega izhaja, da sta le dve evropski državi (Francija in Belgija) prepovedali nošenje tovrstnih oblačil oz. pokrival in ena od pokrajin v Španiji. Vse ostale članice Evropske unije tovrstne potrebe očitno niso zaznale in niso pristopile k spremembi zakonodaje.
Glede na navedeno ocenjujemo, da ni potrebe po uzakonitvi prepovedi nošenja burk in nikaba ter tudi vseh drugih mask, ki zakrivajo identiteto človeka na javnih mestih.