20. 10. 2015
Odziv Ministrstva za delo, družino, soacialne zadeve in enake možnosti
Na področju štipendiranja v Republiki Sloveniji se uporabljata dva zakona in sicer stari Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 59/07, 63/07 – popr., 40/09, 62/10 – ZUPJS, 40/12 – ZUJF in 57/12 – ZPCP-2D; v nadaljevanju: ZŠtip), ki se uporablja do izteka štipendijskih razmerij, sklenjenih do 31. 12. 2013, ter novi Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/13 in 99/13 – ZUPJS-C; v nadaljevanju: ZŠtip-1), ki se uporablja za štipendije, dodeljene od 1. 1. 2014 dalje.
Temeljno načelo novega ZŠtip-1, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je, da je štipendist upravičen le do ene štipendije. Izjema sta sofinancirana kadrovska štipendija in štipendija za deficitarne poklice, ki sta združljivi z vsemi drugimi štipendijami (razen med sabo). Namen zakonodajalca je namreč v spodbujanju štipendistov k izbiri tistih izobraževalnih programov, po katerih obstaja potreba s strani delodajalcev in na ta način štipendistom (bodočim iskalcem zaposlitve) olajšati iskanje ustrezne oziroma primerne zaposlitve. Obe štipendiji, tako Zoisova kot državna štipendija, sta torej združljivi s kadrovsko štipendijo in štipendijo za deficitarne poklice ravno iz tega razloga, ne pa npr. s štipendijo Ad futura za izobraževanje ali med sabo. Prav tako ZŠtip-1 dovoljuje kombiniranje drugih vrst štipendij, ki jih ZŠtip-1 ne ureja (npr. občinskih) tako z državno kot tudi s Zoisovo štipendijo, kar pomeni, da je tudi iz tega vidika štipendistom dana možnost dvojnega štipendiranja. Stari ZŠtip je prav tako dopuščal prejemanje zgolj ene štipendije, kar je veljalo tako za štipendije, ki so bile urejene v zakonu kot tudi za štipendije urejene po drugih predpisih.
Po starem ZŠtip se je k Zoisovi štipendiji dodeljeval med drugim tudi dodatek glede na dohodek v družini štipendista, slednji pa je bil z Zakonom za uravnoteženje javnih financ v juniju 2012 ukinjen. Osnovna višina Zoisove štipendije za dijake po starem ZŠtip brez dodatkov (dodatek za vrsto in področje izobraževanja, dodatek za učni oziroma študijski uspeh, dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami) je znašala 66,05 EUR, za študente pa 101,78 EUR. Pri določitvi višine Zoisove štipendije po novem zakonu je bilo med drugim upoštevano tudi dejstvo ukinitve dodatkov na dohodek v družini štipendista in učni oziroma študijski uspeh štipendista, zato je po novem ZŠtip-1 Zoisova štipendija znatno višja. Osnovna višina Zoisove štipendije brez dodatkov za dijake namreč znaša 120 EUR in za študente 140 EUR (pri čemer se po ZŠtip-1 k Zoisovi štipendiji lahko dodelita dodatek za bivanje in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami).
Višina državne štipendije je določena z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), in sicer znaša osnovna državna štipendija brez dodatkov (glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred) za mladoletne upravičence od 50 do 95 EUR, za polnoletne pa od 100 do 190 EUR, pri čemer je potrebno posebej poudariti, da pri mladoletnih upravičencih (tako do državne kot tudi do Zoisove štipendije) družina lahko prejema tudi otroški dodatek, katerega višina je prav tako odvisna od materialnega položaja družine. Glede na navedeno ni mogoče slediti navedbam pobudnika o bistveno višji državni štipendiji.
Državna in Zoisova štipendija sta se med sabo zgodovinsko vedno izključevali. Zoisova štipendija je bila prvotno (pred starim Zakonom o štipendiranju oziroma pred letom 2008, ko jo je dodeljeval Zavod RS za zaposlovanje), namenjena socialno šibkejšim in pridnim dijakom ter študentom, da so lažje pridobili izobrazbo. Ravno zaradi bojazni, da bi kakšna skupina otrok ostala brez štipendije, je Zavod RS za zaposlovanje pričel podeljevati (takrat še) republiške štipendije. Z Zakonom o štipendiranju (ZŠtip) sta se ohranili obe obliki štipendije, ob tem, da je bila Zoisova štipendija vezana na ugotavljanje nadarjenosti in se je k njej dodelil tudi dodatek glede na dohodek v družini štipendista, državna pa je bila vezana na socialni položaj družine, k njej pa se je dodelil dodatek za uspeh. Z novim Zakonom o štipendiranju (ZŠtip-1) iz leta 2013, se je navedena dvojnost ohranila, s tem, da je bil pri Zoisovi štipendiji opuščen Koncept nadarjenosti in je vezana na doseganje dejanskih rezultatov oziroma izjemnih dosežkov in s tem na ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti. Državna štipendija kot eden od socialnih prejemkov še vedno upošteva šolski oziroma uspeh pri izobraževanju - z dodelitvijo dodatka za uspeh, medtem ko Zoisova štipendija ne vsebuje več niti dodatka za uspeh niti dodatka glede na dohodek. Ker se obe štipendiji izplačujeta iz javnih sredstev in zasledujeta isti namen (spodbujanje izobraževanja in doseganje višje izobrazbene ravni upravičencev), se med seboj izključujeta. Z možnostjo kombiniranja Zoisove in državne štipendije bi lahko povzročili še večje razlike (med tistimi, ki bi prejemali obe štipendiji in tistimi, ki ne bi bili upravičeni do nobene, oziroma bi nekateri ostali brez ene štipendije, če bi nekateri prejemali obe). Zaradi navedenega menimo, da ZŠtip-1 ne diskriminira nobene skupine štipendistov, temveč daje veliko možnosti za medsebojno kombiniranje več različnih vrst štipendije, kar v preteklosti ni bilo mogoče.
Poleg navedenega je pomembno razlikovati tudi med že omenjenim različnim namenom dodeljevanja državne in Zoisove štipendije. Namen Zoisove štipendije je v spodbujanju doseganja izjemnih dosežkov in s tem ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti, medtem ko ima državna štipendija naravo socialnega korektiva in je bolj naravnava k vzpostavljanju enakih izhodiščnih možnosti za izobraževanje. Gre namreč za eno od pravic iz javnih sredstev po ZUPJS, saj se pri njenem dodeljevanju upošteva socialni položaj družine, medtem ko se pri Zoisovi štipendiji spodbuja razvoj posameznikove nadarjenosti. Zaradi tega se pri Zoisovi štipendiji ne ugotavlja gmotnega položaja družine, kar pa ne pomeni, da je namenjena zgolj družinam, ki presegajo cenzus za dodelitev državne štipendije, saj se lahko vsak vlagatelj subjektivno odloča o tem, katero od štipendij želi prejemati v primeru, da izpolnjuje pogoje za obe od njiju. Pravilo, da lahko prejemnik prejema samo eno vrsto štipendije, razen v zakonsko določenih izjemah, med katere pa ne sodi kombinacija državne in Zoisove štipendije, ima torej za posledico odločitev vlagatelja o tem, katera od štipendij je zanj bolj optimalna. Glede na to, da je državna štipendija namenjena predvsem socialno šibkejšim šolajočim, je v primerjavi s Zoisovo v osnovi višja predvsem v primerih, ko je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana izredno nizek (do 36% neto povprečne plače). Poleg tega državna štipendija (za razliko od Zoisove štipendije) omogoča tudi prejemanje dodatka za uspeh, s katerim so nagrajeni dijaki oziroma študenti z boljšim šolskim oziroma študijskim uspehom, s čimer se deloma kompenzira to, da so prejemniki, ki se odločijo za državno štipendijo in v šolanje vložijo veliko truda, za to tudi nagrajeni.
Glede na navedeno menimo, da je trenutna ureditev štipendiranja, po kateri hkratno prejemanje državne in Zoisove štipendije ni mogoče, ustrezna.