Vrednotnice in osebno dopolnilno delo
Predlagam, da se sistem vrednotnic za storitvene dejavnosti (tip A) enako izvaja kot za dejavnost prodaje izdelkov (tip B). Torej, da je zahteva vrednotnice na strani izvajalca, ne naročnika.
----
Zelo sem bil vesel, ko sem izvedel novico o razširitvi nabora dejavnosti, ki se jih da opravljati preko t.i. osebnega dopolnilnega dela. Namreč to je edina legalna alternativa, kako začeti dejavnost, v kolikor nimaš dovolj visokega rednega dohodka, dovolj prihrankov oz. enostavno biznis ideja (vsaj v štartu) ne misli prinašati vsaj ~300 eur/mesec prihodka. Ostalih alternativ žal ni, saj od prvega dne zahteva fiksni znesek ~300 eur/mesec. To je precej visok znesek, saj strank na začetku načeloma nimaš, razen če si prej preizkusil biznis ne-legalno. Slednji način preizkusa celo priporoča zavod za zaposlovanje, kar pomeni, da je to splošno sprejet način, kar je naravnost grozno in kaže na resne probleme v obstoječi ureditvi. No, da ne zaidem toliko iz teme, osebno dopolnilno delo, kjer je znan naročnik storitve, oz. na splošno za storitve, zahteva vrednotnico v višini 9 eur/stranko/mesec, ki jo povrh vsega kupi naročnik, ne pa izvajalec (naročnikom se ne da ubadati s papirologijo).
To sicer ni tako grozno napačno pri npr. hišni čistilki, ki pride 2x na mesec na vaš dom za nekaj ur, je pa silno bizarno za kake druge dejavnosti, kjer je bolj običajno da človekovo storitev rabiš 1x in še to za 1-2 urci. Se pravi trenutna ureditev favorizira storitvene dejavnosti, kjer je strank zelo malo in zahtevajo storitev večkrat na mesec. Tako storitev, ki se izvaja za veliko število strank in/ali poredko pa ta oblika precej duši in bi ji bila dosti bolj primerna oblika plačevanja vrednotnic, ki se uporablja za seznam B, torej prodajo izdelkov.
Več o predlogu in dveh odzivov različnih državnih organov: http://www.stopbirokraciji.si/komentar/?id=582