Zakonsko omejimo število učencev s posebnimi potrebami
Delam na OŠ in vsako leto se nam veča število učencev s posebnimi potrebami. Razlogov je veliko (brezplačne inštrukcije, vpis na srednjo šolo brez omejitve, večanje števila ur specialnim pedagogom, dodatne pravice in ne dolžnosti pri pouku). Je že res, da imajo učenci vedno več težav pri pouku, saj se ogromno časa poneumljajo pred najrazličnejšimi zasloni.... Preobremenjeni starši nimajo ne časa ne energije za svoje otroke.... A dejstvo je, da je teh otrok preveč. Integracija je sicer del otrok iz ŠPP preusmerila v OŠ, s tem pa smo učitelji znižati kriterije za pozitivno oceno...... Celotna rešitev tega problema je zelo kompleksna. Mislim, da bi lahko predpisali največ 10% ali celo manj. To ni kratenje pravic otrok, to je preprečevanje enakopravnosti otrok v javni šoli, saj pade rek: vsi različni, vsi enakopravni.
Spoštovana "rešitev". Predlagali ste omejitev števila otrok s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli kot rešitev za dvig znanja osnovnošolskih otrok. Razbrati je, da ocenjujete, da je znanje nižje predvsem zato, ker ste vi sami znižali kriterije za pozitivno oceno. Kljub temu, da sem vaš predlog nekajkrat prebrala, ne razumem zakaj krivdo za to pripisujete otrokom s posebnimi potrebami!
Ko sem v 9. razredu OŠ zaprosila za svojo hčer s posebnimi potrebami, da bi ji pri pisanju testov iz fizike dovolili imeti osnovne fizikalne formule (hči zameša, če je nekaj zapisno zgoraj ali spodaj, levo ali desno), sem dobila odgovor, da formule lahko ima, vendar bo potem lahko test pisala največ 3. Pri tem je potrebno opozoriti, da gre zgolj za osnovne formule, brez dopisanih pomenov in količin in brez izpeljav. To je znanje, ki ga v sodobnem svetu lahko kadarkoli dobiš na internetu, iz šole pa sem dobila odgovor, da je za "višje ocene potreben višji nivo znanja". Doma smo se pogovorili in skupaj s hčerjo odločili, da se bo osnovnih formul naučila preko zgodbic (npr. najpreprostejša: v = s / t ; zgodbica: Vesna je šla k Simonu, potem pa ju je pod črto čakal Tomaž). Najbrž je odveč povedati, da je hči za učenje nesmiselnih zgodbic porabila več časa kot za ostalo učenje pri fiziki, vendar je na koncu šolskega leta imela pri fiziki same petice. Za pisanje testa je sicer porabila več časa, potrebovala pa je tudi barvni papir in večje razmike med črkami in številkami. Zgodbice je morala najprej pravilno razvrstiti k ustreznim formulam, jih opremiti z ustreznimi enotami in uporabiti ustrezne izpeljave formul. In seveda, morala je tudi prav izračunati. Vendar je to znanje v naši osnovni šoli ocenjeno kot znanje za nižji nivo, kot višji nivo znanja je ocenjeno le UČENJE NA PAMET!!! Zato bi se morali zaposleni v šolstvu najprej vprašati kaj dejansko zasledujete kot standarde in nivoje znanja. Primer, ki sem ga opisala je naravnost absurden (poznam še več takih primerov, opisala sem zgolj enega) in najbrž bi se z oceno absurdnosti strinjalo kar nekaj zaposlenih v gospodarskih dejavnostih, ki iščejo in potrebujejo zaposlene z uporabnim znanjem, ne pa napiflane posameznike, ki niso sposobni samostojnega dela.
Kar se pa tiče vašega komentarja glede razlogov, ki ste jih navedli kot razloge za usmeritev otrok s posebnimi potrebami " (brezplačne inštrukcije, vpis na srednjo šolo brez omejitve, večanje števila ur specialnim pedagogom, dodatne pravice in ne dolžnosti pri pouku)" sem mnenja, da niste primerni za zaposlitev na šoli. Ker ste kot javni uslužbenec/uslužbenka v službi države in ste zaposleni z namenom poučevanja otrok in strokovnega dela z njimi, bi se morali zavedati, da z vašim komentarjem blatite ugled svoje ustanove in vašega delodajalca. Če drugi ne, bi vi morali vedeti, da "dodatna strokovna pomoč" kot se pomoč otrokom s posebnimi potrebami imenuje, ne pomeni navadnih inštrukcij, saj je namenjena premagovanju primanjkljajev in ovir posameznega otroka in je zato ne more nuditi kdorkoli. Za to mora biti ustrezno usposobljena oseba, ki pozna tudi program in otrokove posebne potrebe, zato je take, po vaše imenovane "inštrukcije" na trgu praktično nemogoče dobiti! Otrokom s posebnimi potrebami je NAJPREJ potrebno prilagoditi oblike in metode dela (to učijo učitelje na faksu - imajo didaktiko, specialno didaktiko, pedagogiko itd...), ne pa, da se spuščate na nivo prilagajanja standardov znanja in za svoje nestrokovno delo krivite otroke s posebnimi potrebami! Vsekakor bi si kot zaposleni na šoli lahko tudi prebrali zakonodajo,vsaj preden se spuščate v podajanje predlogov vladi, saj je že v sedanji zakonodaji predvideno, da se pred usmeritvijo z odločbo mora šola strinjati (mora imeti tudi izpolnjene ustrezne pogoje, sicer lahko šola zavrne takega učenca). Kadarkoli med šolanjem pa lahko šola poda na komisijo za usmerjanje predlog spremembe usmeritve, kar bi tudi morala narediti kadar oceni, da usmeritev za posameznega otroka ni ustrezna.
Namesto, da bi na šolah strokovno pristopili k reševanju problema, pa se zadnje čase nekateri zaposleni na šolah ustijo po raznih forumih ter svoj položaj državnega uslužbenca v šoli izrabljajo za to, da utemeljujejo svojo "strokovno ugotovitev" izkoriščanja odločb in utemeljevanja "nesposbnosti" otrok s posebnimi potrebami. Ta nečloveški odnos ne vlada le med zaposlenimi na šoli, ampak tudi med sošolci otrok s posebnimi potrebami, ki so s strani svojih sošolcev označeni kot "debili, nesposobneži, posrani IP-jevci" in podobno. In to tudi, če so odličnjaki, prepoznani kot nadarjeni in dobri učenci. Seveda so potem tudi starši "normalnih" otrok vedno bolj proti otrokom s posebnimi potrebami, nihče pa se ne vpraša kam naj starši svoje otroke s posebnimi potrebami stlačimo, saj je očitno, da jih v sedanjem šolskem sistemu nihče ne mara.
Najbrž se bomo kot družba morali sprijazniti, da je v današnjem času vedno več alergij, intoleranc, astme, presnovnih bolezni ter tudi drugih razvojnih težav (v to skupino sodi veliko otrok s posebnimi potrebami), ki spremljajo generacijo sedanjih otrok. Ker vzroki še niso poznani, jih tudi ni mogoče odpraviti, zato gre pričakovati vse več otrok s posebnimi potrebami. In v takih razmerah delati družbo nestrpno do drugačnosti in manjših težav, ki bi jih z malce potrpežljivosti lahko premagali, je nesramno in škodljivo. Sploh, če to počnejo zaposleni v šolstvu! Kdo pa bo plačeval vse nezaposljive ljudi, če bi jih taki kot ste vi izločili iz ustreznega šolskega sistema?!
Čeprav načeloma nimam nič proti omejitvi števila otrok s posebnimi potrebami v OŠ, vaš predlog sploh ni konstruktivno usmerjen, zato ga ne podpiram. Nenazadnje je med otroki s posebnimi potrebami tako velika razlika, da ne bi mogli številčno določiti kolikšno število je še ustrezno vključiti v posamezni razred.
In ja, zelo me motijo vsi ti nestrpni komentarji "poznavalcev", ki pravzaprav vedno znova prav s svojimi komentarji dokazujete, da sploh nimate pojma! A ste se kdaj vprašali kako se pa otroci počutijo ob tako nestrpnih učiteljih? Država bi morala nekaj ukreniti, da zaščiti otroke!!! Še toliko bolj, če so to otroci s posebnimi potrebami!
Lep pozdrav,
na vaše agresivne napade name vam ne bom odgovarjal, imamo tudi na šoli nekaj takih. Na tak nivo se pač ne spuščam. Samo na nekaj pomislite: koliko učencev s posebnimi potrebami ste imeli v šoli, ko ste obiskovali OŠ? Danes pa jih je na nekaterih LJ OŠ tudi več kot 1/3. Le zakaj???
Se strnjam, da imajo učenci s posebnimi potrebami posebne načine in strategije učenja, ne pa tudi prilagojene načine ocenjevanja in vpisovanja v nadaljnje šolanje. Tam bi morali biti vsi enakopravni. Če ne zmore v 45 minutah pač ne zmore. Ali bo tudi v službi imel podaljšan čas oživljanja pacienta s kapjo? A bo normo delal v 13 urah namesto v osmih? Bo imel proti morju cesto prilagojeno za voznika s posebnimi potrebami?
Tam ne? Zakaj pa potem v šoli???
Rešitev, lahko vam odgovorim, da ko sem jaz poučevala v osnovni šoli (še nisem imela svojih otrok), sem prepoznala kar precej otrok s posebnimi potrebami, le da jih takrat ni nihče "deklariral", niti upošteval. Niso imeli odločb. Povečini so bili neuspešni v šoli in z izjemno negativno samopodobo. Ker takrat žal ni bilo znanja iz tega področja, sem tistim, ki sem jih prepoznala, poskušala pomagati kakor sem pač vedela in znala. Ker pa je sedaj veliko znanja o otrocih s posebnimi potrebami, ki si ga lahko učitelji pridobite tudi z individualnim izobraževanjem in preko interneta (včasih interneta ni bilo), je pomembno, da učitelj strokovno postopa pri takih učencih, še posebej pri preverjanju standardov znanja. Iz vašega odgovora pa je razvidno, da kot standard znanja smatrate čas, ki ga otrok porabi pri preverjanju in ocenjevanju znanja.
Čas je le v manjši meri del standardov, ki jih mora otrok doseči (tak primer standarda bi lahko bil: preteči 2 km v 10 min), v večini primerov pa čas ni del standarda (npr: otrok našteje evropska glavna mesta - pri tem ni pomembno ali jih našteje v petih minutah ali v šestih, pomembno je, da jih pravilno našteje!). Velika večina standardov znanja NI časovno opredeljena in čas, ki ga učitelj določi za reševanje testa je povsem subjektivno odmerjen. Drugi učitelj bi povsem enak test drugače časovno ovrednotil, torej čas, ki ga vi tako zelo zagovarjate, ni relevanten pri ocenjevanju znanja. Nenazadnje vsi učenci bi morali imeti dovolj časa, da ustrezno pokažejo svoje znanje. To bi jim vsak učitelj moral omogočiti!
Vaš komentar: "...Ali bo tudi v službi imel podaljšan čas oživljanja pacienta s kapjo? A bo normo delal v 13 urah namesto v osmih? Bo imel proti morju cesto prilagojeno za voznika s posebnimi potrebami?..." pa kaže, da očitno kljub temu, da delate z otroci s posebnimi potrebami, ne poznate ne njihovih težav, ne njihovih močnih področij. In očitno vas niti ne zanimajo, saj ste svoje videnje (brez upoštevanja stroke in postavljenih standardov) posplošili na vsa življenjska področja.
Ne glede na to, da moj komentar ocenjujete kot agresivni napad, bi bilo vseeno dobro, da se "spustite" na strokovni nivo, sploh, če vas na to opozarjajo tudi starši na vaši šoli.
Upam, da bodo na ministrstvu ustrezno odgovorili na vaš predlog in vaše komentarje ter zelo jasno postavili mejo takemu načinu predstavljanja otrok s posebnimi potrebami ter njihove vključenosti v tako ali drugačno šolo.
Če pa zadeve ne poznate dovolj dobro in strokovno, je bolje upoštevati Prešernov rek: "Le čevlje sodi naj kopitar" in zadevo prepustiti stroki, ki se na to spozna.
Mavrica, predvsem te ne razumem. Če meniš, da naj otroci, ki imajo takoimenovane specifične učne težave obiskujejo redno osnovno šolo - se s tabo strinjam, ampak to jim je po zakonodaji že omogočeno. Še celo več... imajo prednost pri vpisu v srednjo šolo itd... Ampak, da učenec ( s kakršnimikoli učnimi težavami) s pomočjo petih ur dodatne strokovne pomoči ne osvoji niti minimalnih standardov - potem gre tu za napačno usmeritev otroka. In takšnih primerov je v naših šolah veliko preveč!
Vidim, da problematike ne obvladaš, sicer se ti o tem nekaj sanja, a ne veliko....Otroci, ki imajo po tvoje nižje sposobnosti, so danes množično vključeni v redne osnovne šole - tega je vedno več, predvsem zaradi pritiskov staršev. Če ne veš, je v redne osnovne šole pri nas vključenih kar nekaj otrok z Downovim sindromom. TI otroci so s strani komisij "označeni" kot otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, kar seveda ne drži. Če bi jih pravilno usmerili osnovne šole sploh ne bi mogli obiskovati. Pa ne gre samo za otroke z Downovim sindromom, podobnih primerov je v našem šolstvu veliko.
Pred leti mi je član komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami povedal, da se vedno ukloni želji staršev - torej ne odloča glede na strokovno znanje, ampak glede na svoja čustva in podlega pritiskom staršev. Razumem pa, da si želi imeti vsak starš uspešnega otroka..
Upam, da si iz tega razbrala, da je tak sistem zelo slab, saj ne omogoča najboljšim učencem, da razvijejo svoje sposobnosti maksimalno. Hkrati pa ne omogoča učencem s posebnimi potrebami, da v kar največji meri razvijejo tiste sposobnosti, ki jih lahko razvijejo s celostno specialnopedagoško obravnavo, ki jo dobijo v šolah s prilagojenim programom.
Nikakor se ne strinjam, da se zakonsko omeji število otrok s posebnimi potrebami. Kaj naj bi to pomenilo? Da je lahko v določeni starosti otrok dovoljeno, da jih je 200 s posebnimi potrebami, 201. pa izvisi, čeprav ima enake težave, kot prvih 200?
Kolikor vem, je že zdaj zakonsko določeno, koliko otrok s posebnimi potrebami in povprečnimi učnimi sposobnostmi je lahko v posameznem razredu, torej je gornji predlog odveč. Tisti otroci, ki imajo nižje učne sposobnosti, so pa že zdaj v posebnih šolah. Nepotrebno je, da bi normalno inteligentne otroke dajali v posebno šolo samo zaradi nekaterih specifičnih učnih težav, ki jih imajo. Potem pa zahtevajmo tudi od otrok, ki nosijo očala, naj jih snamejo in normalno sledijo pouku in prepisujejo iz table ali pa naj gredo v posebno šolo! Žal za dislektike, če vzamem ta primer, očal, ki bi preprečila migotanje črk in zamenjevanje ter utrujenost pri branju, ni, zato pa imajo podaljšan čas pisanja testov in učno pomoč, da delno nadoknadijo, kar so pri pouku izpustili zaradi svojih specifičnih primanjkljajev, ne zaradi lenobe..
Tudi ne drži, kot trdi predlagateljica predloga, da se otroci s posebnimi potrebami lahko vpisujejo na srednjo šolo brez omejitve. Imajo lahko samo za 10% slabši učni uspeh od ostalih, ki so sprejeti na določeno šolo, kar je smiselno.
Otroci gredo, preden dobijo odločbo o usmerjanju, skozi veliko testov in prepričana sem, da strokovnjaki in komisija za usmerjanje odločajo korektno. Če pa kdo opazi kako kršitev, naj jo prijavi, ne pa da to posplošuje na vse!
Strinjam se z Jurijem Bavdazom, da je stik normalnih in posebnih otrok dragocen. Tako se brez predsodkov naučijo sprejemati in spoštovati drug drugega in spoznavajo, da so eni bolj sposobni na enih področjih, drugi na drugih. Da ni boljših in slabših.
Nujno pa bi bilo vse učitelje vsaj na kratko izobraziti o otrocih s posebnimi potrebami. Še vedno je veliko učiteljev prepričanih, če vzamem za primer dislektike, da so dislektiki leni ali neumni in da bi se z veliko več vaje lahko naučili normalno brati. Res pa je, da se lahko učitelji, ki imajo stik z otroci s posebnimi potrebami, tudi sami poučijo o takih otrocih, če imajo seveda voljo.
Mavrica, ne razumeš bistva problema. Ni problem število otrok s posebnimi potrebami v razredih... Težava je v tem, da so programi rednih šol pretežki za te otroke, zato jim morajo učitelji zniževati standarde znanja - kar seveda tudi ni pošteno do ostalih učencev (mimogrede). S takšnim načinom ocenjevanja se razvrednoti tisto, kar naj bi učenci v šolah dobili -ZNANJE. Glede pravilnega usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pa naj ti povem, da komisije večinoma otrok usmerijo v določen program na željo staršev, ne glede na rezultate testov raznih strokovnjakov. Strinjam se s tabo, da "normalno" inteligentni otroci ne spadajo v Posebno šolo (mimogrede, te šole se imenujejo šole s prilagojenim programom). Težava seveda nastopi, ko sistem ne funkcionira in ko zaradi prevelikih želja staršev glede uspešnosti njihovih otrok v rednih šolah pristane malo morje otrok, ki tja ne spadajo. Priporočam ti, da se v prvih septembrskih dneh malo sprehodiš po šolah in da to spoznaš na lastne oči.
V vsaki šoli bi moral biti specialist za delo s temi otroki...
in delati bi moral z vsemi - ne samo s tistimi, ki imajo odločbo...
Stik posebnih in "normalnih2 je izredno dragocen in iz njega se otroci veliko naučijo...
Učitelji se morajo seveda nenehno izobraževati ... predvsem sami sebe, ker je literature res veliko in najvažnejše so izkušnje!!!
Je pa seveda treba znižati normative za število učencev v takem razredu... in primakniti kašen dinar učitelju...
Na ta način bi odprli nova kvalitetna delovna mesta... in prispevali k humani družbi...
...v celoti podpiram predlog in sem mnenja, da bi na tem področju morali narediti velike spremembe na obeh straneh... ko sem se odločila za profesorski poklic nisem imela blage veze, da se otroci s posebni potrebami vključujejo v redno osnovno šolo... v času ko sem se sama šolala, so bile za takšne otroke posebne šole, s katerimi so se ukvarjali za to usposobljeni strokovnjaki ...začuda tudi tekom študija, na temo otrok s posebnimi potrebami ni bilo niti enega samega kolegija, predavanja...nihče nas ni pripravil za delo s takšnimi otroci... potem pa sem imela kot študentka priliko nadomeščati v eni izmed osnovnih šol in ja to je bil en res "hladen" tuš... dovolj je, da imaš enega otroka s posebnimi potrebami, pa gre vse narobe, saj se učitelj, ki ni podkovan na tem področju, popolnoma izgubi... kaj šele, da jih imaš več... tako, da če se gremo vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne OŠ, potem dajmo tudi temu primerno izobraziti učitelje, da bodo le ti znali pristopiti takšnim otrokom... tako, da jaz sem za to, da se otroci s posebnimi potrebami šolajo v za to primernih šolah, kjer je usposobljen kader za takšne otroke... sicer pa mora biti nekaj hudo narobe v našem okolju, saj je tašnih otrok vedno več...
Hm, morda bodo pa v večjih krajih ustanovili določene šole in tja vozili otroke s posebnimi potrebami. Hudo je, če imaš takšnega otroka, ampak mislim, da z dodatnimimi pomočmi res pretiravamo. Otrok, ki nima posebnih potreb, nikakor ne dobi nobene dodatne pomoči (brezplačno), če mu pri kakšnem predmetu ne gre. To, da otgroci s posebnimi potrebami napredujejo v šoli, čeprav nimajo ustreznega znanja, se mi zdi sporno. Sočutje je eno, znanje drugo. Ampak mislim, da tudi veliko športnikov konča fakultete, ker jim pogledajo skozi prste zaradi njihovih uspehov na športnih področjih.
Zdaj je že pred leti, je v šoli veljalo ocenjevanje relativnega znanja v razredu, ne absolutnega in zato se je dogajalo, da so odlični učenci enega razreda lahko svoje znaje primerjali z znanjem nižjih ocen v drugih razredih. Odločilne so sposobnosti predavateljev.
Sama imam otroka s posebnimi potrebami, ki je sedaj že odrasel in seveda zaposlen. Naredil je tudi skrajšan program lesne šole. Najbolj se ne strinjam z učiteljico, ki je predlog dala, ker so bili takrat pogoji za vpis v srednjo šolo precej strogi. Vse šole tudi niso jemale otrok s posebnimi potrebami. Učna pomoč pa je bila dokaj strogo določena. Sedaj ne ve kako je sedaj s to učno pomočjo. Takrat so otroka razvrstili po pravilniku.
S predlogom se strinjam. Sicer mi razlog ni všeč - da je v razredih preveč otrok s posebnimi potrebami. Težavo vidim ravno v opisanem "zniževanju kriterijev " ocenjevanja, kar je v nasprotju z vsemi pravilniki in zakonodajo na področju šolstva. Ocenjevati se mora ZNANJE, ki je edino merilo uspešnosti. Učenci, ki nekega programa na zmorejo- ne dosegajo minimalnih standardov (ki so že tako nizki) se morajo prešolati v ustrezni program -OŠPP. Zato predlagam:
- da se ukine dodatna strokovna pomoč v OŠ
- da komisije za usmerjanje končno pričnejo opravljati svoje delo in da otroke razvrščajo v tiste šolske programe, ki so jih sposobni narediti