2. 3. 2018
Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport
V svoji pobudi po reformi šolstva ste navedli vrsto predlogov, zato vam bomo na vsakega odgovorili.
1. Ukinitev nacionalnega preverjanja znanja – jeseni 2016 smo izvedli široko javno razpravo o nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Pripombe iz razprave je pregledala delovna skupina in oblikovala nov model NPZ. Sklenila je, da je NPZ v 3., 6. in 9. razredu obvezno. Namen je vsako leto preveriti cilje in standarde znanja, ki so določeni z učnimi načrti. Izsledki nam služijo kot izhodišče za izboljšanje izobraževalnega sistema.
Znotraj novega modela NPZ je bila sprejeta odločitev, da se ob koncu 9. razreda dosežek iz obveznih predmetov (učnega jezika, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister, razen državljanska in domovinska vzgoja ter etika in tehnika in tehnologija) pri NPZ-ju oceni z oceno od 1 do 5, hkrati pa so dosežki vseh obveznih predmetov v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapisani v spričevalu.
Obravnavo rezultatov NPZ vidimo v tesni povezavi z načinom zagotavljanja kakovosti tudi na drugih področjih delovanja šole in verjamemo, da se bo trud, vložen v opolnomočenje posameznikov in šol, da spoznajo in učinkovito uporabijo informacije, pridobljene z NPZ-jem, obrestoval tudi na drugih področjih delovanja šole.
Iz zapisanega izhaja, da o ukinitvi NPZ ne razmišljamo, saj so osnovnošolski deležniki enotni, da ukinitev ne bi bila smiselna.
2.Ukinitev obveznih izbirnih predmetov – menimo da izbirnost bogati izobraževalni program osnovne šole, otrokom pa omogoča, da pridobivajo dodatna znanja na področjih, ki jih še posebej zanimajo in kjer zato lahko dosežejo tudi boljše rezultate.
3.Uvedba obveznega drugega tujega jezika – predlagate, da bi ga uvedli na račun ukinitve izbirnih predmetov. Tudi na ministrstvu smo se soočali s pozivi deležnikov vzgojno-izobraževalnega procesa, naj se opravi razmislek o obstoječi jezikovni politiki ter preuči možnosti za izboljšanje sistemske ureditve položaja drugega tujega jezika v osnovni šoli. To je spodbudilo ministrico dr. Majo Makovec Brenčič, da je novembra 2015 imenovala Delovno skupino za ureditev položaj drugega tujega jezika v osnovni šoli. Delovna skupina je pripravila strokovna izhodišča za javno razpravo, ki je potekala od julija do oktobra 2016. Povzetek javne razprave je bil objavljen 23.1.2017 in je dostopen na spletni strani MIZŠ.
Večina razpravljavcev je izpostavila, da je znanje tujih jezikov pomembno in da je potrebno njihovo poučevanje bolje vključiti v šolski sistem ter s tem omogočiti, da bodo vložena sredstva v jezikovni pouk učinkoviteje in bolj smiselno uporabljena. Prav to je tudi smer, ki ji poskuša slediti MIZŠ, ki išče najbolj optimalne rešitve. Pri tem skušamo upoštevati načela enake dostopnosti, enakih pogojev, socialne pravičnosti jezikovne pestrosti, raznolikosti šolskih okolij ter seveda finančne izvedljivosti. Omogočanje vsem učencem in učenkam učenje dveh tujih jezikov je tudi priporočilo državam članicam na najvišji evropski ravni.
Kot prvi tuji jezik se lahko poučujeta angleščina in nemščina, za obvezni drugi tuji jezik končni nabor jezikov še ni dokončno znan, to se bo določilo s podzakonskimi akti. V vsakem primeru pa se bo za izbor jezika/ov odločala vsaka šola posebej. Pri načrtovanju jezikovne politike bo šola upoštevala potrebe lokalnega okolja, želje učencev in staršev, kadrovske danosti in še kaj. V okviru ESS projekta Jeziki štejejo, ki ga vodi Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in ki se je dobro šele začel, se pripravlja tudi t.i. šolska jezikovna izkaznica, ki bo šolam v pomoč pri oblikovanju lastne jezikovne politike.
4. Odprava nivojskega pouka – bistvo le-tega ni, kot pišete, ločevanje učencev na pametne in manj pametne, pač pa gre pri diferenciaciji pouka v skupine za to, da delo poteka v manjših skupinah, ki so organizirane na različnih ravneh glede na posameznikovo znanje in sposobnosti. Organiziran je lahko le pri matematiki, slovenščini in tujem jeziku, pa še to v obsegu do največ četrtine vseh ur, ki so namenjene tem predmetom.
5. Šolska malica – predlagate, naj bo brezplačna za vse, ki so iz socialno šibkih družin ter da naj se v šolah spodbuja zdrava prehrana. Za oboje je poskrbljeno.
Zakonodaja določa, da morajo vzgojno-izobraževalni zavodi pri organizaciji šolske prehrane upoštevati smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, sprejete na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Smernice navajajo, naj bodo pripravljeni obroki sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh skupin živil, kar bo ob ustreznem energijskem vnosu zagotovilo zadosten vnos vseh hranil, potrebnih za normalno rast, razvoj in delovanje organizma.
Šolska prehrana je tudi del vzgojno-izobraževalnega procesa in šola mora izvajati vzgojno-izobraževalne dejavnosti, s katerimi vzpodbuja zdravo prehranjevanje in kulturo prehranjevanja in s tem vpliva na odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja in okolja.
V mandatu te vlade smo z uveljavitvijo sprememb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev od 1. 2. 2017 omogočili še večjemu številu učencev, upravičenih do brezplačnega kosila. Ministrstvo izdatna sredstva za subvencioniranje šolskih malic in kosil.
6. Nov učni načrt za nekatere predmete – učne načrte skrbno in premišljeno pripravljajo strokovnjaki za posamezna področja, predmetne komisije, ki delujejo v okviru Zavoda RS za šolstvo. Te jih po potrebi dopolnjujejo in posodabljajo.
7. Projekt e-šola – V mandatu ministrice dr. Maje Makovec Brenčič smo oblikovali učbeniški model, ki temelji na trajnosti in vzdržnosti in med drugim zagotavlja, da staršem prvošolčkov ne bo treba doplačevati učnih gradiv.
Osnovna šola avtonomno določi izbor učnih gradiv. K izboru morajo soglasje podati starši osnovnošolcev. To določa Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov, ki pravi, da strokovni aktiv učiteljev predlaga ravnatelju seznam delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, ki jih bodo učitelji in udeleženci izobraževanja uporabljali pri pouku v prihodnjem šolskem letu. Učitelji avtonomno presodijo, katero učno sredstvo bodo uporabili za dosego ciljev iz učnega načrta.
E-učbeniki so eno od sredstev za pouk, njihova učinkovita raba je odvisna predvsem od načina uporabe in didaktičnih pristopov poučevanja, zato je količinsko merjenje nemogoče oz. nam ne pove kaj dosti. Dosedanje raziskave so pokazale (npr. ICILS 2013, IKT v izobraževanju), da približno tretjina učiteljev uporablja sodobno tehnologijo (kamor uvrščamo tudi vsa digitalna gradiva, torej tudi e-učbenike) intuitivno pri vsakdanjem izvajanju pouka. Učinkovitost se lahko meri le z dosežki dijakov, kar pa lahko spremljamo v raziskavah, kot so PISA, TIMMS, PIRLS.
E-učbeniki so trajno prosto dostopni na portalu iUčbeniki. Nastali so v razvojnem projektu E-učbeniki s poudarkom na naravoslovnih predmetih v osnovni šoli (2011-2014) in E-šolska torba (2013-2015).
Vse o izdelavi, avtorjih in rezultatih projekta je zapisano v zborniku Kaj nam prinaša E-šolska torba.
Evalvacija in ugotovitve spremljave uporabe e-učbenikov pa so objavljene v zborniku Kaj nam prinaša e-Šolska torba II. O tem natančneje govori članek Na poti k e-kompetentni šoli preko E-šolstva, E-učbenikov in e-Šolske torbe.
E-učbeniki so nastali z upoštevanjem Izhodišč za izdelavo e-učbenikov, v katerih je natančno opisano, kakšna je razlika med klasičnimi in interaktivnimi učbeniki.
Načrti naše države za to področje so objavljeni v Strateških usmeritvah nadaljnjega uvajanja IKT v slovenske VIZ do leta 2020.