Ureditev odgovornosti – Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami
Predlagam vladi, da sprejme dopolnitev Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Zakon namreč predvideva imenovanje strokovne skupine, ki pripravlja in spremlja izvajanje individualiziranega programa, ne predvideva pa vodje strokovne skupine, niti nikogar, ki bi bil odgovoren za izvajanje programa. Zato se v praksi dogaja, da so člani strokovne skupine vsi učitelji in svetovalni delavci, vključno z ravnateljem (člani niso kuharice, čistilke in hišnik), starši pa se morajo za vsako prilagoditev posebej pogovarjati z vsakim posameznim učiteljem in strokovnim delavcem. Ni ene osebe, ki bi skrbela za pripravo in izvajanje programa, odgovornost za pripravo in izvajanje programa pa se porazdeli na vse učitelje in strokovne delavce, tako da v končni fazi ni nihče odgovoren za nič. Zakon tudi predvideva, da se v pripravo individualiziranega programa vključi tudi starše in otroka s posebnimi potrebami, ne predvideva pa kaj narediti v primeru, ko starši in šola ne dosežejo soglasja o individualiziranem programu. Zato se v praksi dogaja, da šola pripravi individualiziran program, ki ne sledi otrokovim potrebam, starši sicer lahko dajo pripombe, ki jih šola sprejme ali pa ne sprejme. Starš ima samo možnost, da podpiše program, ki ga je pripravila šola (tudi če ne ustreza otrokovim potrebam) ali pa otrok nima popolnoma nobenih prilagoditev, ki pa jih nujno potrebuje. Šola ni dolžna upoštevati mnenja strokovnih inštitucij, ki otroka in njegove posebne potrebe dobro poznajo, zato se lahko zgodi, da šola na timske sestanke s strokovnimi inštitucijami ne hodi ali pa da na timski sestanek gre, vendar izsledkov ter informacij, ki jih pridobi od strokovnjakov, v individualiziranem programu ne uporabi. Z vključevanjem zunanjih strokovnjakov v pripravo individualiziranega programa bi rešili tudi problematiko, ko si šola brez soglasja staršev piše zapisnike v katerih zabeleži, da se starši strinjajo s prilagoditvami, čeprav se v resnici ne strinjajo. Taka dokumentacija, kot so zapisniki sestankov s starši ali dokumentacija, ki opisuje mnenja staršev in ni podpisana tudi s strani staršev, ne bi smela biti del uradne šolske dokumentacije. Tudi sicer se pojavlja problem pri komunikaciji, saj ni nikogar, ki bi bil dolžen odgovarjati na vprašanja ter redno komunicirati s straši, razen v času govorilnih ur, ki pa so enkrat mesečno. Starši takrat ne morejo obiskati vsakega učitelja na šoli. Predlagam, da se uvede vodjo strokovne skupine na šoli (za vsakega otroka posebej), ki ima pristojnosti vodenja skupine, je odgovoren za pripravo in izvajanje individualiziranega programa in je tisti, ki v zvezi s prilagoditvami in izvajanjem programa komunicira s starši, učitelji in strokovnimi službami (tudi izven šole). Dosegljiv mora biti tudi po elektronski pošti ter v razumnem roku odgovarjati na vprašanja staršev. Menim, da uvedba takega vodje ne zahteva nikakršnega dodatnega stroška, saj le ureja razmere in odnose, ki bi pravzaprav morali biti urejeni že sedaj. Z ureditvijo razmer bo dela za starše in za šolo manj kot ga je sedaj, ko so razmere neurejene, izboljšali pa se bodo tudi odnosi. Uvede se možnost, da ko starši in šola ne dosežejo soglasja o pripravi in izvajanju individualiziranega programa, se v strokovno delo vključi tudi Zavod za šolstvo ali katera druga institucija, ki dobro pozna otrokove posebne potrebe (npr. svetovalni center, Pediatrična klinika, inštitut SOČA…). Njihovo mnenje mora biti v individualiziranem programu korektno zastopano. Omenjene inštitucije morajo imeti tudi pristojnost in dolžnost uvedbe inšpekcijskega postopka, ko ugotovijo, da šola ne upošteva strokovnih usmeritev ter jih ne izvaja v korist otroka. Utemeljitev: Otroci s posebnimi potrebami, ki nimajo ustrezno rešenih osnovnih pogojev za uspešno šolanje, so neuspešni, imajo različne psihične, psihosomatske in vedenjske težave, ki na dolgi rok vodijo v neuspešno vključevanje v širše okolje. Cilj vključevanja otrok s posebnimi potrebami v šolanje mora slediti preprosti logiki, ki je tudi ekonomsko upravičena: otrok, ki bo zadovoljen in bo uspešno končal šolanje ter bo v odrasli dobi sposoben poskrbeti zase ter opravljati ustrezen poklic (glede na posebne potrebe), ne bo ekonomsko in socialno breme družbi. Priporočam se za konstruktivne pripombe, komentarje o debilnih otrocih in vzgojno nesposobnih starših, pa prosim prihranite za kakšno gostilniško debato.
Vito - prosim poglejte moj odgovor Andrei in... najbolje je, da tudi vi greste do šole in jih vprašate zakaj ne uredijo zadev v skladu z zakonom?
PROTI predlogu...sem za to, da se ponovno začne vse te otroke vpisovati na t.i. Posebne šole, saj se jim že zdaj celoten šolski sistem preveč podreja in vsi ostali otroci, ki so prisiljeni biti sošolci tem z "odločbami", so prikrajšani za normalen pouk...še posebej sporno se mi zdi izdajanje odločb raznim nevzgojenim in neprilagojenim primerkom, češ, da so hiperaktivni
Najprej je potrebno pojasniti, da gre predlog v smeri ureditve ODGOVORNOSTI in večjega poudarka STROKI. Gre za zakon, ki zajema tako osnovne šole z rednim programom, šole s prilagojenimi standardi znanja in zavode. Skratka zakon je širok in nikakor ne gre zgolj za šolanje otrok s posebnimi potrebami v rednih osnovnih šolah.
Iz vašega komentarja je razumeti, da zelo dobro poznate šolski sistem in da veste, da izdajajo odločbe nevzgojenim in neprilagojenim otrokom pod pretvezo, da so hiperaktivni. Tega ne morem komentirati, saj sama takega primera ne poznam. Sem le mama in nobeden od mojih dveh otrok nima diagnoze hiperaktivnost.
Kljub temu je čutiti nestrpnost v šoli, ki je razvidna tudi v širši javnosti in celo iz vašega komentarja, saj omenjate, da so otroci, ki so prisiljeni biti sošolci otrokom z odločbami, prikrajšani za normalen pouk. Pri tej pripombi sem pomislila, da ste najbrž iz šolstva, saj sicer ne bi tako dobro poznali zadev. Z vami se strinjam, da se to ne bi smelo dogajati. Prav zato sem mnenja, da je potrebno delo s takimi otroki zastaviti ODGOVORNO in STROKOVNO. Nisem niti proti posebnim šolam, če bi bile take, da bi sledile otrokovim potrebam in sposobnostim. Vsekakor bolje kot biti v sedanjem sistemu otrok s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli. Najbrž ne smatrate kot privilegij biti otrok z odločbo v redni osnovni šoli?
Ne morem verjeti, da je moj predlog prejel tako veliko negativnih glasov, saj res posega zgolj na ureditev odgovornosti, ki bi pravzaprav morala biti urejena že sedaj in po večjem vplivu stroke, kar bi tudi izboljšalo funkcioniranje otrok s posebnimi potrebami v šoli. Pri tem bi se mu prilagoditve zastavilo izključno tako kot jih potrebuje, kar je tudi njihova pravica.
Bom poskušala pojasniti na primeru oseb, ki potrebujejo očala. Najbrž se vsi strinjamo, da če oseba potrebuje očala, ni noben poseben privilegij, če jih dobi. Zaradi očal bo tudi bolje in lažje delala v šoli in nikogar ne bo motilo, če bo dobivala lepe ocene. Predstavljate pa si, da bi taka oseba prišla v sistem, kjer ni urejene odgovornosti in kjer stroka nima veljave, zato bi namesto očal za kratkovidnost, dobila očala za daljnovidnost. In v sistemu kot vlada sedaj, se pri otrocih s posebnimi potrebami to prav lahko zgodi. Noben poseben privilegij ni, če imajo otroci prilagoditve, ki jih potrebujejo. Zato NISO PRIKRAJŠANI drugi otroci. Prilagoditve pa morajo biti strokovne in morajo slediti otrokovim potrebam. Absolutno sem proti prilagoditvam, ki jih otrok ne potrebuje in sem jih tudi sama pri svoji hčeri sčrtala iz individualiziranega programa. Zelo veliko otrok z USTREZNIMI prilagoditvami lahko uspešno izdeluje redno šolo in tudi dosega lepe uspehe (pač v skladu s svojim sposobnostmi). In v tem so lahko enaki kot otroci z očali. Žal pa nimamo očal za vse vrte težav, zato nekateri otroci potrebujejo posebne prilagoditve.
Otroci z odločbami so tudi alergiki, otroci z diabetesom, invalidni otroci, slabovidni, gluhonemi, otroci z disleksijo, dispraksijo itd.
Ne moti me, če imajo otroci, ki se težko učijo prilagoditve, gre za to, da odločbe dobiva vse več otrok, ki do nje dejansko niso upravičeni, pa žal zakon to dopušča in s tem prisili cel šolski sistem, da se mora ukvarjati z nevzgojenimi in podivjanimi otroki, ki so "kao" hiperaktivni, dejansko pa so njihovi starši namesto , da bi jih naučili primernega ali vsaj sprejemljivega obnašanja, izsilili odločbo, na podlagi katere se morajo z njimi zdaj ukvarjati učitelji in jih prenašati njihovi sošolci. Takega sošolca ima žal tudi moj otrok in namesto, da bi pri pouku jemali novo snov, se morajo učitelji ure in ure ukvarjati z nevzgojencem, ki si v razredu lahko dovoli čisto vse. Če ne bi dobil odločbe, bi njegovemu obnašanju sledili vzgojni ukrepi, kot so ukor učitelja, ukor ravnatelja in izključitev iz šole, kar bi bilo edino normalno. Ker pa ima "revček" odločbo, njegovo početje vsi tolerirajo, ostali učenci pa so tako prikrajšani za normalno vzdušje v razredu. To je nedopustno, zato menim, da bi ureditev kriterijev za izdajo odločbe morala biti izhodišče za kakršnekoli spremembe.
Se strinjam z Andreo, v Sloveniji je namreč delež otrok z odločbo skoraj trikrat večji kot drugje po svetu, ker se je to začelo zlorabljati. Otroci, ki imajo v resnici učne težave, so redki in iz izkušenj lahko potrdim, da je tudi kakšen otrok, ki je do odločbe dejansko upravičen, sploh nima. Po pravici povedano je izdajanje odločb postala rešitev "po liniji najmanšega napora" za vse tiste starše, ki otroku ne znajo postaviti mej in jim je najbolj enostavno prepustiti vse skupaj šoli. Poznam konkreten primer, ko se "imetnik odločbe" posmehuje vsem opozorilom učiteljev z besedami "imam odločbo, lahko počnem , kar hočem".
Andrea - v kolikor drži, da je otrok, ki ga opisujete, neupravičeno dobil odločbo, potem stopite do vaše šole in jih vprašajte zakaj niso v skladu s 25. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami vložili zahteve za ponovno uvedbo postopka! (Citiram: Vzgojno-izobraževalni oziroma socialnovarstveni zavod, v katerega je ali bo otrok vključen, je dolžan vložiti zahtevo za začetek postopka, kadar
oceni, da je potrebno preveriti ustreznost programa, v katerega je otrok vključen)
Prav lahko se zgodi, da se boste soočili z isto težavo kot se soočam jaz in sicer, da ne boste našli nobene odgovorne osebe, ki bi se imenovala za kompetentno, da to stori.
Problem na katerega opozarjam je ODGOVORNOST na šoli in vključevanje STROKOVNJAKOV v pripravo programov. Konec koncev strokovnjaki, ki bi se direktno srečali s šolo morajo imeti ARGUMENTE, da lahko upravičijo prilagoditve.
Vem, da moj predlog ne zajema celovite rešitve, prepričana pa sem, da je velik korak naprej, da bi sploh lahko začeli reševati probleme odgovorno in strokovno, kar bi bilo v korist vseh otrok! Tudi nepravilno usmerjen otrok nima nobene koristi od napačne usmeritve.
V zvezi s tem bi dodala, da poleg otroka s posebnimi potrebami potrebujejo določeno pomoč tudi starši in sorojenci, sošolci... na nje pomisli redkokdo, redkokdo ponudi pomoč, oni pa morajo ravno tako "predelati izgubo" in živeti z otrokom s posebnimi potrebami.
Nekatere skupine imajo društva, še vedno preveč jih pa ostane brez kakršnekoli pomoči.
Pogosto pride na dan to kasneje v odraslosti... matere zaščitniške, sorojenci se jim izogibajo, prav tako sošolci, sodelavci...
Mislim, da bi moralo biti del vsebin v šoli načrtno usmerjeno tudi v to smer, za boljše sožitje med ljudmi.
Menim, da bi morale biti prilagoditve v individualiziranem programu primerne. Torej ne smejo biti premajhne, niti prevelike. Kar otrok zmore, to tudi mora narediti. Le ta način vodi do uspehov, ki se jih bodo razveselili tako otroci s posebnimi potrebami kot tudi starši.
V takem primeru bo manj potreb po dodatni (najbrž mislite psihološki) pomoči, ki dejansko nastajajo zato, ker sistem ne funkcionira. Ko bodo otroci s težavami imeli priložnost biti uspešni in v šolskem sistemu, napredovati v skladu s svojimi sposobnostmi in ne svojimi težavami, bodo zagotovo sprejeti tudi s strani sošolcev in prijateljev.
Verjamem, da obstajajo šole, ki kljub temu, da zakon od njih izrecno ne zahteva, da odgovorno (zadeva funkcionira izključno, če gre za osebno odgovornost) zastavijo individualiziran program tako, da je otroku v pomoč. Vse preveč pa je takih šol, ki se vsaki odgovornosti izmikajo, program naredijo (ker jim veleva zakon), v programu pa spretno uporabijo vse možno, da bo ja treba čim manj narediti, še najbolje pa nič. Da pa lahko upravičijo svoje izmikanje, okrivijo otroka, da se ne trudi ali kaj podobnega. Zamenjali smo šolo, pa ni nič bolje. Glede na to kako se na šoli obnašajo, pa sem prepričana, da natančno vedo, da si vse to lahko privoščijo, brez da bi bili sankcionirani.
V kolikor bi bile posebne potrebe otrok v času šolanja ustrezno upoštevane, bi otroci v skladu s svojimi sposobnostmi tudi napredovali. Bilo bi manj vedenjskih in psihičnih težav in bi bili zato bolje in lažje sprejeti s strani okolice. Tudi za starše bi bilo manj težav, saj bi imeli manj težav z okolico ter sprejemanjem posebnega otroka.
In ja, vaša pripomba samo potrjuje, da je s sistemom nekaj zelo narobe in ga je potrebno ustrezno urediti, saj se sicer težave v odraslosti samo kopičijo. Upam, da se bo zakonodaja premaknila v dobro vseh. Več pa ni v moči vlade, čeprav si tudi jaz želim, da bi v družbi dosegli večjo strpnost.
Izjemno dobro pripravljen predlog, pohvale...