Verzija predloga z dne, 17. 4. 2015 | 21:55:15
Car sharing za javno upravo, državne organe, občine, zavode, univerze, bolnice, šole, sodišča in vse
Ogromen vozni park je v lasti institucij, ki so prejemniki javnih sredstev. Natančnega števila žal nisem našel. Službeni avto se uporablja za transport uslužbencev na službeni poti.
Tako kot www.prevoz.org učinkovito dopolnjujejo javni transport in znižujejo stroške ter izpuste toplogrednih plinov, saj so osebni avtomobili bolje zasedeni, bi lahko podoben javni interni car sharing sistem vzpostavili za vse javne institucije.
Zakaj bi npr. nekdo šel na sestanek v Ljubljano sam, če bi lahko z njim šli kolegi iz drugega mesta in druge institucije, ki imajo prav tako sestanek v prestolnici. Ker je celoten vozni park teh institucij ogromen, bi bilo ponudbe dovolj v obe strani, sploh za bolj frekventne relacije (večja mesta). Dovolj bi bilo, da se min. nekajdni prej sporoči, kam, kdaj in koliko prostih mest bo razpoložljivih za planirano relacijo. Da je tehnično to verjetno lažja rešitev, kažejo primeri kot so prevozi, car sharingi v tujini itd.
Finančni prihranek države in pa znižan oglični odtis in onesnaženje so samo nekatere koristi za davkoplačevalce, javni uslužbenci bi se lahko na poti osebno spoznali in izmenjali informacije, kar bi povečalo pretok informacij med institucijami, bili bi manj obremenjeni in lahko bi se vzpostavile možnosti za morebitno boljše sodelovanje med njimi.
Največji učinek bi seveda bil, če bi bilo zakonsko predpisano, da morajo vse inštitucije na isti interni portal sporočati kam in kdaj so planirane službene poti in koliko prostih mest imajo na razpolago. Podobno kot je to urejeno npr. pri javnih naročilih, kjer je obveza ponudb, bi tudi tu lahko bila obveza, da se objavi in potem koristi ta servis, če ta omogoča vsaj primerljiv rezultat (npr. prihod v ali odhod iz Ljubljane ob določeni uri itd.).
V kombinaciji z javnim transportom, bi takšna rešitev lahko postala zgled transparentnosti in bolj učinkovite porabe davkoplačevalskega denarja z okoljsko noto. Morda bi lahko pogosti uporabniki teh storitev, tudi institucije, bili tudi nekako finančno nagrajeni, npr. tako kot v tujini, kjer je prihod v službo s kolesom nagrajen z nekaj višjo plačo. Vsekakor bi vse institucije lahko privarčevale na potnih stroških.
Seveda pa ne pričakujem, da je kaj takega v Sloveniji že možno. Morda pa izvemo, kaj so relane in navidezne prepreke.
Verzija predloga z dne, 17. 4. 2015 | 22:02:21
Car sharing za javno upravo, državne organe, občine, zavode in vse iz večinsko javnih sredstev finan
Ogromen vozni park je v lasti institucij, ki so prejemniki javnih sredstev. Natančnega števila žal nisem našel. Službeni avto se uporablja za transport uslužbencev na službeni poti.
Tako kot www.prevoz.org učinkovito dopolnjujejo javni transport in znižujejo stroške ter izpuste toplogrednih plinov, saj so osebni avtomobili bolje zasedeni, bi lahko podoben javni interni car sharing sistem vzpostavili za vse javne institucije.
Zakaj bi npr. nekdo šel na sestanek v Ljubljano sam, če bi lahko z njim šli kolegi iz drugega mesta in druge institucije, ki imajo prav tako sestanek v prestolnici. Ker je celoten vozni park teh institucij ogromen, bi bilo ponudbe dovolj v obe strani, sploh za bolj frekventne relacije (večja mesta). Dovolj bi bilo, da se min. nekajdni prej sporoči, kam, kdaj in koliko prostih mest bo razpoložljivih za planirano relacijo. Da je tehnično to verjetno lažja rešitev, kažejo primeri kot so prevozi, car sharingi v tujini itd.
Finančni prihranek države in pa znižan oglični odtis in onesnaženje so samo nekatere koristi za davkoplačevalce, javni uslužbenci bi se lahko na poti osebno spoznali in izmenjali informacije, kar bi povečalo pretok informacij med institucijami, bili bi manj obremenjeni in lahko bi se vzpostavile možnosti za morebitno boljše sodelovanje med njimi.
Največji učinek bi seveda bil, če bi bilo zakonsko predpisano, da morajo vse inštitucije na isti interni portal sporočati kam in kdaj so planirane službene poti in koliko prostih mest imajo na razpolago. Podobno kot je to urejeno npr. pri javnih naročilih, kjer je obveza ponudb, bi tudi tu lahko bila obveza, da se objavi in potem koristi ta servis, če ta omogoča vsaj primerljiv rezultat (npr. prihod v ali odhod iz Ljubljane ob določeni uri itd.).
V kombinaciji z javnim transportom, bi takšna rešitev lahko postala zgled transparentnosti in bolj učinkovite porabe davkoplačevalskega denarja z okoljsko noto. Morda bi lahko pogosti uporabniki teh storitev, tudi institucije, bili tudi nekako finančno nagrajeni, npr. tako kot v tujini, kjer je prihod v službo s kolesom nagrajen z nekaj višjo plačo. Vsekakor bi vse institucije lahko privarčevale na potnih stroških.
Seveda pa ne pričakujem, da je kaj takega v Sloveniji že možno. Morda pa izvemo, kaj so relane in navidezne prepreke.
Verzija predloga z dne, 17. 4. 2015 | 22:03:09
Car sharing za javno upravo, državne organe, občine, zavode in vse iz večinsko javnih sredstev finan
Car-sharing za javno upravo, državne organe, občine, zavode in vse iz večinsko javnih sredstev financiranih inštitucij.
Ogromen vozni park je v lasti institucij, ki so prejemniki javnih sredstev. Natančnega števila žal nisem našel. Službeni avto se uporablja za transport uslužbencev na službeni poti.
Tako kot npr. www.prevoz.org učinkovito dopolnjujejo javni transport in znižujejo stroške ter izpuste toplogrednih plinov, saj so osebni avtomobili bolje zasedeni, bi lahko podoben javni interni car sharing sistem vzpostavili za vse javne institucije.
Zakaj bi npr. nekdo šel na sestanek v Ljubljano sam, če bi lahko z njim šli kolegi iz drugega mesta in druge institucije, ki imajo prav tako sestanek v prestolnici. Ker je celoten vozni park teh institucij ogromen, bi bilo ponudbe dovolj v obe strani, sploh za bolj frekventne relacije (večja mesta). Dovolj bi bilo, da se min. nekajdni prej sporoči, kam, kdaj in koliko prostih mest bo razpoložljivih za planirano relacijo. Da je tehnično to verjetno lažja rešitev, kažejo primeri kot so prevozi, car sharingi v tujini itd.
Finančni prihranek države in pa znižan oglični odtis in onesnaženje so samo nekatere koristi za davkoplačevalce, javni uslužbenci bi se lahko na poti osebno spoznali in izmenjali informacije, kar bi povečalo pretok informacij med institucijami, bili bi manj obremenjeni in lahko bi se vzpostavile možnosti za morebitno boljše sodelovanje med njimi.
Največji učinek bi seveda bil, če bi bilo zakonsko predpisano, da morajo vse inštitucije na isti interni portal sporočati kam in kdaj so planirane službene poti in koliko prostih mest imajo na razpolago. Podobno kot je to urejeno npr. pri javnih naročilih, kjer je obveza ponudb, bi tudi tu lahko bila obveza, da se objavi in potem koristi ta servis, če ta omogoča vsaj primerljiv rezultat (npr. prihod v ali odhod iz Ljubljane ob določeni uri itd.).
V kombinaciji z javnim transportom, bi takšna rešitev lahko postala zgled transparentnosti in bolj učinkovite porabe davkoplačevalskega denarja z okoljsko noto. Morda bi lahko pogosti uporabniki teh storitev, tudi institucije, bili tudi nekako finančno nagrajeni, npr. tako kot v tujini, kjer je prihod v službo s kolesom nagrajen z nekaj višjo plačo. Vsekakor bi vse institucije lahko privarčevale na potnih stroških.
Seveda pa ne pričakujem, da je kaj takega v Sloveniji že možno. Morda pa izvemo, kaj so relane in navidezne prepreke.