23. 6. 2015
Odziv Ministrstva za kulturo
Veljavna zakonodaja s področja medijev oziroma avdiovizualnih medijskih storitev zadevnega vprašanja ne ureja. Področje oglaševanja v televizijskih programih je urejeno skladno z evropsko Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, in sicer v Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), ki določa, da mora biti televizijsko oglaševanje jasno razpoznavno, da ga je mogoče ločiti od uredniško oblikovanih vsebin, ter da se mora televizijsko oglaševanje objavljati v posebnih blokih, tako da je optično in zvočno jasno ločeno od drugih programskih vsebin. Podobno glede oglaševanja v radijskih programih določa Zakon o medijih, ki pravi, da se morajo oglaševalske vsebine povsem jasno prepoznati in se posebej ločiti od drugih programskih vsebin medija.
Ker pa so v mnogih evropskih državah nedoslednosti v različni glasnosti med programskimi vsebinami in oglasi pogost vzrok za pritožbe gledalcev in poslušalcev, je Evropska zveza za radiodifuzijo (EBU) pripravila Priporočilo R 128 v zvezi s produkcijo in predvajanjem avdio signalov.
Vendar pa zadevno priporočilo ni zavezujoč predpis, ki bi nalagal spoštovanje določenih tehničnih parametrov. Kljub temu pa so se v nekaterih državah izdajatelji soglasno dogovorili za njegovo upoštevanje.
Glede analognih zvokovnih radiodifuznih postaj (FM radio) je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) v letu 2013 sprejela Splošni akt o omejitvah signalov analognih zvokovnih radiodifuznih postaj, ki med drugim pripomore k manjšim razlikam glasnosti med posameznimi radijskimi programi. Pri televiziji pa so okoliščine drugačne, saj pri digitalnem televizijskem oddajanju posamezni oddajnik oddaja paket programov oziroma t. i. multipleks. AKOS sicer izda operaterjem omrežij odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, s katerimi določi tudi tehnične parametre omrežja, vendar pa operater omrežja oddaja le »signale«, ki mu jih posredujejo posamezni izdajatelji programov, pri čemer pa nima nikakršnega vpliva na glasnost programov. Posledično zato ni ustrezne pravne podlage, da bi se od operaterjev omrežij zahtevale kakršnekoli zahteve in omejitve v zvezi z glasnostjo televizijskih programov, ki jih ti oddajajo v svojem multipleksu.
AKOS je sicer pred leti, z namenom zagotavljanja ustrezne kakovosti storitev za končne uporabnike – v tem primeru za televizijske gledalce – organiziral delavnico, na kateri je izdajateljem televizijskih programov predstavil Priporočilo EBU R 128 in jih tako seznanil z možnimi rešitvami. Odločitev, ali se bo zadevno priporočilo upoštevalo, je tako povsem na strani izdajateljev televizijskih programov.
Glede morebitne zakonske ureditve tega vprašanja pa Ministrstvo za kulturo sporočam, da bo sledilo tistim rešitvam, ki jih bodo v prihodnje začrtale evropske direktive s področja avdiovizualnih medijskih storitev oziroma televizijskih programov.