Zakon o Pravniškem državnem izpitu (ZPDI)-zadnji odstavek 20. člena
Predlagam spremembo Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) in sicer zadnjega odstavka 20. člena, ki določa da kandidatu, ki po tretjem dovoljenem pristopu ne opravi uspešno izpita, ni dovoljen ponovni pristop. Predlagam, da se število dovoljenih pristopov odpravi ali pa vsaj poviša na 6 ali več pristopov. Kandidat za pristop na PDI mora izpolnjevati z ZPDI določene pogoje. Na sodniško pripravništvo se čaka po 6 in več let. Pripravništvo traja (ob določeni delovni dobi na primernih delovnih mestih) 8 mesecev. Za mentorja dobi bodoči kandidat za Pravniški državni izpit (PDI) sodnika (ki so polno zaposleni s svojim delom in zaostanki in nimajo časa za svoje pripravnike) in v tem času se mora naučiti pisati sodbe in to na takšni ravni kot so na PDI, kjer se že dolgo več ne preverja osnovno znanje pisanja sodb, ampak gre pogosto za mejne primere, ki so bili obravnavani na različnih stopnjah. Še dalje primeri vsebujejo razne zanke, ki so lahko za neizkušenega kandidata ( ni prej delal pri odvetniku ali na sodišču) usodne. Trije poizkusi za tako težek in nepredvidljiv izpit so absurd. Pravniški državni izpit velja za najtežji izpit v Republiki Sloveniji. Iz nekoč zgolj formalnega izpita, se vse bolj dozdeva, da se je prelevil v sredstvo za omejevanje kadrov s PDI, kjer pogosto ne gre samo za iskanje znanja, ampak za presojo na podlagi subjektivnega faktorja, dostikrat nejasnega in povsem neformalnega, ki odloča o tem, ali posameznik "paše" v skupino kadra s PDI ali ne. Torej skorajda loterijo. Namreč z identičnim znanjem lahko danes izpit opraviš neuspešno, jutri pa uspešno. Končni uspeh je odvisen od različnih dejavnikov kot so npr. kdo bo sestavljal pisni izpit, koga boš dobil v komisijo za ustni izpit, kakšno je splošno razpoloženje komisije,.. Komisije na ustnih izpitih so različne in kandidata z enakim znanjem sta lahko ocenjena različno in posledično tudi eden z uspešno drugi pa z neuspešno oceno. ZPDI ne predpisuje pritožbenega postopka zoper oceno, ki jo je kandidat dosegel na pravniškem državnem izpitu. Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje da zato, ker gre pri tem za akademsko oceno najvišjih pravnih strokovnjakov in ne za upravni postopek. Ti pravni strokovnjaki so samo ljudje in ocena na ustnem izpitu je vedno subjektivna ocena, saj izpraševalci kandidata izprašujejo osebno, po vnaprej nenapisanih vprašanjih. Nekateri sprašujejo po primerih, drugi po dikciji posameznih zakonov, nekatere zanimajo bistvene stvari, drugi zahtevajo podrobno znanje,.. razlike med izpraševalci so ogromne, zato menim, da je PDI popolnoma nepredvidljiv izpit, njegova ocena pa prav iz tega razloga ne kaže dejanskega znanja posameznika. Omejitev števila pristopov zato nadaljne pomeni, da po treh pristopih z dobrim znanjem a slabim dnevom komisije, ti povsem uničijo karierno pot posameznika in večletni trud ter vloženo delo v zastavljen cilj, ki se ga dosega že od začetka študija oz. že prej. Če pogledamo sodno prakso naših sodišč najdemo veliko primerov, ko je hiarhčno višje sodišče odločilo drugače kot nižje (izkušen sodnik zaradi napake ni sankcioniran) in je to nekaj povsem normalnega, na PDI pa je to lahko usodno za posameznika. Dalje menim, da je to določilo zastarelo, kajti v preteklosti je bil PDI brezplačen oziroma ga je financirala država. Danes ga v celoti plača vsak posameznik in ne vidim razlogov zakaj bi država na tak način onemogočala posamezne kandidate. Jasno je, da na ta izpit nihče ne pristopi iz radovednosti ali brez znanja, ampak z namenom, da ga uspešno opravi in se zaposli v svoji stroki (kot sodnik, notar, odvetnik, pravobranilec, tožilec,...). Glede na trenutno stanje na trgu dela, je pravnik brez PDI popolnoma nezaposljiv, saj tudi tisti delodajalci, ki trenutno ne potrebujejo pravnika s PDI, ga vseeno zahtevajo oziroma v objavi prostega delovnega mesta navedejo, da imajo tisti s PDI prednost pred ostalimi. Konec koncev selekcijo o tem kdo je dober pravnik in kdo ne, bo na koncu pokazal trg dela, vendar le če bomo imeli vsi približno enake začetne možnosti... Prav vsakemu pravniku z malo smole (razen izvzetih posameznikov, ki po svojem znanju in izkušnjah izstopajo iz povprečja) se danes lahko zgodi, da se mu zaradi tega določila zakona zaprejo vsa vrata na njegovi poklicni poti. Z morebitno spremembo oziroma odpravo tega člena bo še vedno vsak kandidat moral opraviti PDI in mu pri tem ne bo nič podarjeno. Še vedno bodo potrebna leta učenja, izkušenj in prebiranja sodne prakse. S to morebitno spremembo oziroma odpravo tega člena bo le omogočeno vsem kandidatom, da lahko pristopijo k PDI, tudi tistim, ki so bili trikrat neuspešni bodisi na pisnem ali ustnem delu. Če zgoraj predlagana sprememba ne bi naletela na plodna tla, pa predlagam, da se tistim, ki so že kdajkoli opravili pisni del PDI (kazenski in civilni) in so bili v tretjem pristopu na pisnem delu neuspešni, omogoči zagovor pred komisijo na ustnem izpitu, ki bo ocenila ali njegovo znanje zadostuje za uspešno opravljen PDI. Menim da je sedanja ureditev v nasprotju s načelom enakega obravnavanja in načelom pravne države.
Sem za, ker tako težki izpiti so res norost.
Poleg tega pa ti izpiti očitno ne zagotavljajo, da bi sodniki sodili v skladu z zakoni in ustavo (primer je ogromno število ustavnih pritožb, ki uspejo).
Vrhunsko napisan članek in vse v njem 100% drži. Bravo!!! Veste, še tole dodam. Včasih se gleda celo katero od treh pravnih fakultet si končal. Pa mislim, da bi se spodobilo, da se upoštevajo vse tri. Že zaradi neizmerne količine vloženega dela in truda študentov. Tega marsikateri diplomant kakšne druge fakultete ne razume. Veste ker bistvo večine izpitov na pravu temelji na tem, da ti profesor poizkuša dokazati, da ne znaš, da premalo veš (išče luknje v tvojem znanju). Vi pa jih boste pozneje v zakonih ali pa jih boste tolmačili, razlagali in uporabljali. Neki profesor pove, da ne moremo izpita "dati", ker je delo, ki ga boste z njim opravljali preveč odgovorno.
Brez državnega pravniškega izpita (nekoč pravosodnega) danes v pravniški karijeri ni kaj dosti. Tako kot dekan PF pred leti pove, da s I bolonjsko stopnjo v samem pravu nimaš kaj početi, ker daje le neka obrtniška znanja.
V tem slučaju se je bolje odločiti za študij fakultete za upravo ali fakultete za varnostne vede ali še katere druge. Končali jo boste z manj uničenimi živci in še vedno boste zaposljivi skoraj na vseh delovnih mestih kot s pravno fakulteto brez državnega pravniškega izpita.
Dovolite, da vam predlagam takole. Pa dajmo število pristopov povečati na 4-krat in hkrati določimo, da mora po neuspešnem drugem pristopu miniti najmanj tri leta za tretji in nato še tri leta za četrti, to je zadnji pristop. Tale predlog mi nekako bolj sede. Ob možnosti štirih pristopov ti bo morda že jasno ali si dovolj sposoben in iz pravega testa. Pa tudi " moment sreče" na izpitu bo minimiziran. Ljudje se spreminjamo, nabiramo nova znanja in izkušnje. Vaša strokovnost bo morda čez 5 ali 6 let veliko večja kot danes. In zakaj bi si zapravili kariero za vse življenje, ker greste danes na vrat in na nos na državni pravniški izpit, ker ga potrebujete zaradi nekega razpisa za službo. Potem je seveda sanj/upanja konec.
Poznam kar nekaj primerov kandidatov, ki so po prvem in drugem neuspešnem pristopu tretji, to je zadnji pristop, prihranili, in potem odlašali z njim v nedogled tako da dejansko na tretji pristop niti nikoli niso pristopili. Neka neuspešna kandidatka mi potoži, da so jo na drugem pristopu spraševali takšne podrobnosti, da jo je bolela glava (pa ima več kot 15 let službe). Da se ne gre več.
Sicer pa pristop k državnemu pravniškemu izpitu zahteva najmanj 1 leto trdega dela (študija).
Državni pravniški izpit je plačljiv. Torej to ni strošek države (davkoplačevalcev). Pa tudi loterija ni, da bi igrali vsak teden. Zato omejimo pristop na 4-krat in da mora po drugem pristopu za vsak nadaljnji miniti najmanj 3 leta. Navedno utemeljim s sledečim. Tudi novi statut univerze v LJ predlaga omejitev pristopov k izpitom na bolonjskem študiju na 4 X (zdaj 6X). Prav tako mora po drugem neuspešnem opravljanju izpita miniti nekaj mesecev oz. razpisanih izpitnih rokov do tretjega in nato vseh nadaljnjih pristopov. Tako se strogo držimo univerzitetnih cenzusov in jih tudi v zadevi "državni pravniški izpit" jemljemo za vzgled. Drži?! Mislim da v zadovoljstvo vseh.
Z veseljem prebiram predloge kot je vaš. Izredno pronicljiv in osmišljen.
Še nekaj let nazaj bi na tale vaš predlog bilo nekaj 10 komentarjev in 100 ali več glasov. Danes vidite koliko!?
Tudi prvi letniki izrednega študija na pravnih fakultetah samevajo in potem vsi po vrsti naprej. Še pred nekaj leti pa je zmanjkovalo prostora v predavalnicah. Če si zaposlen, je obveznosti toliko, da praktično ni možnosti da kaj narediš. Izjema je, če te na študij napoti delodajalec. To pa je danes redkost (kvečjemu če kakšen direktor ali stečajni upravitelj napotita samega sebe in to prikažeta v davčno napoved). Potem je še nekaj izrednih študentov, ki niso zbrali dovolj točk v srednji šoli in so jim šolnino plačali starši (žal naredijo le redki, ker jih tudi profesorji ne jemljejo resno, so zgolj financerji...).
Obup in brezup sta napolnila deželo. Ljudje vidijo, da nima smisla, ker ne dosežeš ničesar in ne prideš nikamor. Da je najbolje molčati! Da greš v službo (če jo imaš) in potem domov za štiri stene in seveda molčiš (da je najbolje da sploh ne vedo da obstajaš). Nekaj kafkovskega je napolnilo deželo. Bog nam pomagaj!
Ali pa je to le zatišje pred viharjem, ki bo odplavil vse staro in prinesel novo. Kdo ve!? Nisem optimist.
Na "ta zaresnih" fakultetah izredni študentje vse bolj postajajo le financerji študijskih programov. Ob službi obiskovati predavanja in vaje za redne (ker jih je za izredne premalo in je zahtevnost izpitov previsoka in nekaterih brez vaj za redne sploh ne opraviš) pa kup seminarskih nalog. Zmorejo le redki in to le še tisti, ki imajo tudi v službi podporo za svoj študij. Največkrat pa sta tam prisotna le pregovorna slovenska fovšija in polena pod noge.