Zmanjševanje števila zaposlenih v javni upravi oz. celotnem javnem sektorju

Odziv Ministrstva za javno upravo

Uvodoma pojasnjujemo, da je opredelitev pojma »javni sektor« vključena v Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF) v 1. členu in Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11 – ORZSPJS49a, 27/12 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 46/13, 25/14 – ZFU, 50/14, 95/14 – ZUPPJS15 in 82/15) v 2. členu. V skladu z omenjenima zakonoma javni sektor sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.

Javni sektor vključuje tako državne organe, ki opravljajo naloge, povezane s pripravo politik in predpisov, upravne naloge oziroma naloge izvršilne veje oblasti na državni in teritorialni ravni ter tudi občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti. Poleg tega v javni sektor sodijo tudi številne druge osebe javnega prava, kot na primer javne agencije in javni zavodi, ki zadovoljujejo potrebe državljank in državljanov Republike Slovenije na področju vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih področjih, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.

V zvezi s številom zaposlenih v javnem sektorju pa pojasnjujemo, da se dovoljeno število zaposlenih praviloma določa v kadrovskih načrtih, ki pa so povezani s programi dela, s standardi v posameznih dejavnostih in s finančnimi načrti, ki določajo obseg sredstev za izvajanje nalog. Zaradi javnofinančnih razmer so bili v javnem sektorju v preteklih letih sprejeti številni varčevalni ukrepi, med njimi posebej opozarjamo na zmanjševanje števila zaposlenih oziroma na omejevanje zaposlitev in na ukrep prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnim uslužbencem, ki izpolnijo pogoje za pridobitev pravic do starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno torej obstaja način »mehkega« zmanjševanja števila zaposlenih, čeprav pa je treba opozoriti, da je navedeni ukrep deležen tudi kritik.

Predlog, ki se nanaša na možnost »čakanja na delo« na zavodu za zaposlovanja ob hkratnih pravicah kot pri odpovedi iz poslovnih razlogov, je nesprejemljiv oziroma neizvedljiv tako zaradi vsebinskih razlogov, saj je treba poslovni razlog izkazati, kot tudi zaradi finančnih posledic, seveda pa tudi zaradi upoštevanja veljavnih predpisov, ki določajo, da delodajalec v javnem sektorju ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati več pravic kot jih določa zakon, podzakonski predpis ali kolektivna pogodba.

Glede navedb o določenih kategorijah zaposlenih (policisti, pravosodni policisti, cariniki) pojasnjujemo, da so vsi navedeni zaradi posebnosti dela in delovnih razmer vključeni v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in se jim iz tega naslova na njihovih računih nabirajo sredstva za poklicno pokojnino. Ti javni uslužbenci se lahko poklicno upokojijo, zaradi česar ni nobenih argumentov, ki bi utemeljevali predlog za odpoved iz poslovnih razlogov z vsemi pravicami, ki iz tega sledijo.

Predlog št. 6157-285, v katerem predlagatelj govori o viških nekaj tisoč delavcev, ne vsebuje argumentov za te navedbe in ne upošteva vrste in narave nalog v javnem sektorju ter posebnosti tistih dejavnosti, kjer je treba storitve in naloge izvajati neprekinjeno. Upoštevaje navedeno je predlog po mnenju Ministrstva za javno upravo neprimeren za nadaljnjo obravnavo.