dedovanje kmetijskih zemljišč

Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje

Ustava RS v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. V 2. odstavku 67. člena ustave je določeno, da način in pogoje dedovanja določa zakon. Z določitvijo načinov in pogojev dedovanja pa zakonodajalec lahko poseže v pravico do dedovanja. Poseg zakonodajalca v pravico do dedovanja mora biti nujen in primeren za varstvo druge ustavne pravice (načelo sorazmernosti). Pravica do dedovanja je temeljna človekova pravica, zato bi pravna ureditev, s katero bi država ukinila dedovanje po dednih deležih, predstavljala neupravičen poseg v ustavno zagotovljeno pravico do dedovanja in pravico do zasebne lastnine. Kot za ostalo zapustnikovo premoženje se tudi za dedovanje kmetijskih zemljišč, ki spadajo v zapuščino, uporabijo določbe Zakona o dedovanju (ZD) kot temeljnega zakona. Razpolaganje z dednim deležem je prepuščeno dediču. Ta lahko skladno s 146. členom ZD prenese svoj dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, na sodediča ali pa se skladno s 133. členom ZD odpove dediščini.

Preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč se zagotavlja z regulacijo pravnega prometa kmetijskih zemljišč, ki ga ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih, preprečevanje delitev kmetijskih gospodarstev pa s posebno ureditvijo dedovanja kmetij, ki imajo status zaščitene kmetije in ga ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Nepoznavanje lokacije zemljišč, katerih lastniki oziroma solastniki postanejo dediči ne zadeva države, temveč lastnike oziroma solastnike same. Če imajo ti interes ugotoviti lokacijo zemljišča, to lahko storijo s pomočjo geodeta. Za reševanje nesoglasij skupnostnega razmerja kot je naveden v predlogu, pa se postopa po Stvarnopravnem zakoniku, ki ureja solastninska razmerja (upravičenja solastnika, upravljanje s stvarjo, delitev solastnine,…).