10. 7. 2014
Odziv Ministrstva za kulturo
Pri oblikovanju stališč v zadevah državnega financiranja verskih skupnosti (neposrednega ali posrednega – preko davčnih oprostitev ali olajšav) je ključno upoštevanje pravnega (ustavnega) okvirja le – tega. V 130. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustavno sodišče) ugotavlja, da državno financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz človekove pravice svobode vesti (41. člena Ustave RS), zato posamezniki praviloma nimajo pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje te pravice, razen v izjemnih okoliščinah, ko je financiranje katerega od vidikov verske dejavnosti nujno (npr. vojaške misije v tujini), in da je državno financiranje verskih skupnosti samo po sebi, če ga država omogoča, ustavno dopustno, če ne nasprotuje načelu ločenosti države in verskih skupnosti (zlasti zahtevi po svetovnonazorski oziroma verski nevtralnosti države). Neposredno in posredno financiranje verskih skupnosti sta torej v polju proste presoje zakonodajalca.
Zaradi tehtnega razloga za državno financiranje verskih dejavnosti verskih skupnosti iz javnih sredstev, to je, zaradi podpiranja izvrševanja človekove pravice (katere vsebina je opravljanje verske dejavnosti), MK ne nasprotuje vsakršnemu financiranju verske dejavnosti iz javnih sredstev. V 103. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe Ustavno sodišče namreč izrecno ugotavlja, da ne more biti sporno, če zakonodajalec na splošno ocenjuje, da verske skupnosti s svojim temeljnim poslanstvom (s skrbjo za versko svobodo kot človekovo pravico) opravljajo pomembno in koristno vlogo z vidika utrjevanja človekovega dostojanstva v sodobni demokratični družbi, ki presega zgolj zasledovanje individualnih ciljev.
Neposredno državno financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti oziroma državne pomoči pri financiranju socialnega zavarovanja verskih uslužbencev ureja 27. člen Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – Odl. US, 40/12 – ZUJF, 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS), ki do sedaj še ni bil predmet ustavnosodne presoje, vendar je iz ustavnosodne odločbe mogoče sklepati, da je ta pomoč skladna z Ustavo. Določba 27. člena nalaga državi državno financiranje posebne pravice verskih skupnosti oziroma verskih uslužbencev – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo MK enako kot Ustavno sodišče razume kot posebno pravico registrirane verske skupnosti oziroma državno financiranje verskih skupnosti. Ker so verski uslužbenci, ki so neposredni nosilci pravice iz 27. člena ZVS, konstitutivni del verske skupnosti oziroma neposredni izvajalci verske dejavnosti, je mogoče tovrstno financiranje opredeliti kot financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti. Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere Ustavno sodišče in MK umeščata tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti. Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih država lahko financira in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena Ustave RS kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je število vernikov ustrezen kriterij oziroma zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena Ustave RS ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena Ustave RS. Po oceni MK je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti.
Država je v letu 2012 sofinanciranje verske dejavnosti verskih skupnosti, navedene v prejšnjem odstavku, že zmanjšala (glej Zakon za uravnoteženje javnih financ, Uradni list RS, št. 40/12 s spremembami).