2. 9. 2014
Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje
Do nepovratnih sredstev iz naslova kmetijske politike so upravičeni vsi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in izpolnjujejo predpisane pogoje, ne glede na pravni status (fizična oseba, pravna oseba, s.p.,...).
Odziv Ministrstva za finance
Pri oblikovanju davčnih rešitev oziroma ukrepov v posameznih davčnih zakonih se sledi temeljnim davčnim načelom in ciljem davčne politike. Osnovni cilj davčne politike posamezne države je zagotavljanje javnofinančnih prihodkov države, ki so potrebni za zagotavljanje skupnih potreb, seveda v okviru spoštovanja ustavno pravnih okvirov in splošnih davčnih načel, kot so npr. načelo splošne davčne obveznosti, načelo ekonomske sposobnosti, načelo vzdržnosti, načelo ekonomske nevtralnosti, načelo spodbudnosti. Preko davčne politike pa se zasleduje tudi širše družbene cilje na področju gospodarstva, socialnega varstva, varstva zdravja, varstva okolja in drugih družbenih področjih. Davčni ukrepi se torej uporabljajo tudi kot ukrepi, preko katerih se vodijo politike drugih družbenih področij. To pomeni, da se pri oblikovanju davčne zakonodaje upošteva tudi drugo nedavčno zakonodajo, vsakokratne dejanske okoliščine in stanje na drugih področjih ter na tej podlagi oblikovane družbeno politične prioritete.
Davčna obravnava kmetijske dejavnosti oziroma kmetov je torej odraz tudi nedavčne zakonodaje, ki ureja področje kmetijstva, stanja na področju kmetijstva, ciljev kmetijske politike, ki se oblikuje tudi preko družbeno političnega pomena, danega kmetijstvu v posameznih obdobjih.
Za davčno urejanje je zelo pomembna druga, osnovna ureditev nekega področja, posla, dohodka, kajti davčna zakonodaja mora z vidika učinkovitosti, enostavnosti in transparentnosti slediti že oblikovanim rešitvam v matični zakonodaji nekega področja. Za področje kmetijske in gozdarske dejavnosti je določena drugačna obravnava že na ravni osnovne statusne zakonodaje, in sicer je z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, določeno, da se ta zakon za oseben, ki kot posamezniki ali skupno opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost uporablja le, če se na njihovo zahtevo v sodni register vpišejo kot družbe ali kot podjetniki v Poslovni register Slovenije. Navedena drugačna statusna ureditev, ki naj bi bila določena z zakonom, ki ureja kmetijstvo, ima že v osnovi za posledico posebno, drugačno obravnavo fizičnih oseb, ki opravljajo kmetijsko dejavnost in nimajo statusa samostojnega podjetnika posameznika.
Pri oblikovanju davčne zakonodaje se na Ministrstvu za finance prizadevamo v čim večji možni meri upoštevati načelo prispevanja po ekonomski moči, in sicer na način enakopravne obravnave zavezancev v podobnem položaju in pravične porazdelitve bremena ter vzdržnosti in čim večje ekonomske nevtralnosti. V tem okviru so prizadevanja usmerjena, da bi se tudi dohodki, doseženi z opravljanjem kmetijske in gozdarske dejavnosti, obdavčevali na podlagi dejanskega dohodka, ugotovljenega na podlagi vodenja ustreznih poslovnih knjig in evidenc, kot velja za dohodke fizičnih oseb, dosežene z opravljanjem drugih dejavnosti. Uporaba pavšalno ocenjenega dohodka (katastrski dohodek) naj bi se omejila na manjše, neprofesionalne, nespecializirane in bolj samooskrbno naravnane kmetije, kjer v splošnem ne gre za opravljanje dejavnosti v pravem pomenu besede, ki pa opravljajo pomembno funkcijo v ohranjanju kulturne krajine in poseljenosti podeželja. V okviru navedenih prizadevanj je bil za davčno leto 2014 uveljavljen obvezen vstop v ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na način kot velja za dohodke iz drugih dejavnosti (dejanski prihodki in odhodki, kar zahteva ustrezno vodenje poslovnih knjig in sestavljanje letnih poročil, ali dejanski prihodki in normirani odhodki, ki predstavlja poenostavitev za zavezance z manjšim obsegom poslovanja), in sicer če povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti preseže 7.500 evrov.
Neposredno v zvezi z ugotovitvijo kmetov, ki jo predlagatelj predloga navaja v zvezi z obdavčenjem, in sicer neobdavčena prodaja pridelkov in storitev (turistične kmetije), pa ugotavljamo, da navedba ni pravilna oziroma ne drži. Dejavnost turistične kmetije je v segmentu, ki se šteje ali preko pavšalnega sistema za kmete ali na podlagi osnovnega sistema, ki velja za vse zavezance ne glede na dejavnost. Dejavnost turistične kmetije, (kmetijska ali druga dejavnost), ki se pa ne šteje za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, pa je vedno obdavčena preko sistema, ki velja tudi za ostale dejavnosti.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V Republiki Sloveniji je drugačna obravnava kmeta predvsem posledica zgodovinskega razvoja države, posebne narave kmečkega dela in okolja ter trenutne kmetijske politike v Sloveniji in Evropski uniji. Zaradi navedenega smo mnenja, da izpostavljeno vprašanje zahteva celovit odgovor pristojnega ministrstva, tj. Ministrstva za kmetijstvo in okolje, kot tudi Kmetijsko gospodarske zbornice Slovenije, ki zastopa interese članov pri sprejemanju zakonodaje s področja kmetijske politike.
V nadaljevanju podajamo pojasnilo z vidika zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju:
Zavarovanje kmetov je bilo v preteklem obdobju urejeno izven obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Z Zakonom o starostnem zavarovanju kmetov iz leta 1972 (Ur. l. SRS, št. 13/72) se je zunaj sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja razvilo zavarovanje za kmete, ki pa še ni bilo pravo pokojninsko-invalidsko zavarovanje, temveč le posebna oblika zavarovanja kmetov za starost. Na podlagi tega zakona so imeli kmetje odmerjene prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na kmetijo in ne na posameznika, doba pa se je lahko priznala nosilcu kmetije, kot tudi zakoncu in članom kmečkega gospodarstva.
Z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83) so bili kmetje prvič vključeni v enoten sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do leta 1990 je bila mogoča upokojitev kmeta glede na status, ki ga je imel ob upokojitvi, od leta 1990 naprej pa je moral kmet izpolnjevati tudi gostoto 15 let zavarovanja.
Enoten sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pomenil korak bližje zastavljenemu cilju, tj. krepitvi ekonomske sposobnosti kmetov in izenačitve položaja delavca in kmeta. S sedaj veljavno ureditvijo so kmetje, kot ostali zavarovanci, vključeni v enotni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, katerega temeljno načelo je načelo vzajemnosti in medgeneracijske solidarnosti. Po tem načelu si subjekti zagotavljajo materialno in socialno varnost tako, da v skladu s svojimi možnostmi plačujejo prispevke, kasneje, ko izpolnijo pogoje, pa uveljavljajo pravice. Po načelu vzajemnosti se predpostavlja enakopravnost zavarovancev in na tej podlagi, ob enakih pogojih, zavarovanci pridobijo pravice v sorazmerju s svojimi prispevki. Korekcijski faktor pri tem je solidarnost, ki predstavlja posebnost zavarovalniškega sistema in za katerega je značilno, da se materialna in socialna varnost zagotavlja tudi osebam, ki si, ne glede na svoj prispevek, iz objektivnih razlogov ne morejo zagotoviti splošne ravni materialne in socialne varnosti.