2. 6. 2014
Odziv Ministrstva za pravosodje
Predlagatelj predlaga, da se takoj spremeni in uskladi zakone, ter da bo zakon enak za vse, saj kdor nekaj ne plača, za kar je dolžan, mora biti njegovo ravnanje smatrano kot kaznivo dejanje. V nadaljevanju navaja, da tudi v trgovini, ko vzameš nek izdelek, je to delo nekoga drugega, za kar ga plačujejo, in če mi ne plačamo za izdelek, posledično ne mora delodajalec plačati delavcu in obratno. Če delodajalec ne plača delavcu kar je dolžan, potem tudi mi nismo dolžni plačati takoj, ko nekaj kupimo, temveč čez 1 mesec ali več, ko imamo denar. Ministrstvo za pravosodje v nadaljevanju daje pojasnilo, ki se nanaša na področje kazenskega in civilnega prava, za katero je resorno pristojno. Za področje gospodarskega prava je resorno pristojno Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Ureditev v Kazenskem zakoniku:
Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da je v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju: KZ-1) določena pravna podlaga za kaznivo dejanje Kršitev temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) in kaznivo dejanje Kršitev pravic iz socialnega zavarovanja (202. člen KZ-1). Na podlagi navedenega je v KZ-1 inkriminirano kot kaznivo dejanje tako neplačevanje prispevkov s področja socialne varnosti kot tudi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
V 196. členu KZ-1 je določeno, da kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. V 202. členu KZ-1 pa je določeno, da kdor zavestno ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
Prav tako sta v 204. in 205 KZ-1 določeni tudi kaznivi dejanji Tatvine in Velike tatvine. V 204. členu je določeno, da kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let.Če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.Pregon za dejanje iz prejšnjega odstavka se začne na predlog.Če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, se mu sme kazen odpustiti. 205 člen KZ-1 pa določa, da storilec tatvine iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznuje z zaporom do petih let:
če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore; če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle; če je storil tatvino na posebno predrzen način; če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo; če je storil tatvino ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči; če je storil tatvino tako, da je izrabil nemoč ali nesrečo drugega. Enako se kaznuje storilec tatvine, če je ukradena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je ukradena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti. Če je bila z dejanjem iz prvega odstavka tega člena pridobljena stvar posebnega kulturnega pomena ali stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti ali če je bilo dejanje iz drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
V sedmem poglavju KZ-1 je določen institut odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Temeljno načelo kazenskega prava je določeno v 74. členu KZ-1, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Nadaljnje določbe KZ-1 (členi KZ-1 od 75 do 77c) dajejo pravno podlago za odvzem celotne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, tudi v primeru, da je bilo to premoženje preneseno na druge osebe.
Relevantne določbe Zakona o kazenskem postopku:
Glede začetka (pred)kazenskega postopka zoper storilce kaznivih dejanj (delodajalce), Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v 20. členu določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kolikor zakon ne določa drugače (t.i. načelo legalitete). Poleg tega je v 145. členu ZKP določeno, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. V 146. členu ZKP pa še, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Skladno z 147. členom ZKP, se ovadba poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno.
Na tem mestu še opozarjamo na novo XIX.a poglavje ZKP, ki ureja predobravnavni narok in sporazum o priznanju krivde (285.a do 285.f členi). Vse navedene določbe v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 435. člena ZKP veljajo tudi za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem (torej tudi za obe zgoraj navedeni kaznivi dejanji), s to razliko, da je predobravnavni narok pred okrajnim sodiščem fakultativen (torej ni obvezen). Četrti odstavek 435. člena ZKP daje jasno pooblastilo sodniku, in sicer če sodnik oceni, da bi bilo za hitrejši potek kazenskega postopka pred razpisom glavne obravnave smotrno opraviti predobravnavni narok, se smiselno uporabljajo določbe XIX.a poglavja tega zakona.
Statistika glede kaznivih dejanj zoper delovna razmerja in socialno varnost - statistika Vrhovnega državnega tožilstva:
Leto Ovadbe Obtožni akti Prejete sodbe Obsodilne sodbe
2009 584 132 121 31 2010 1144 169 155 60 2011 1359 358 137 53 2012 1225 382 301 155 2013 1844 471 359 204
Relevantne določbe civilnega prava - institut izvršbe, v razmerju do kazenskega prava
Glede navedb predlagatelja o neplačilu izdelka in storitve, pojasnjujemo, da to področje ureja izvršilno pravo. Pravna podlaga za to področje je dana v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), tako da je za primere neplačila izdelka ali storitve namenjen institut izvršbe. Vsakdo (upnik) lahko vloži predlog za izvršbo (na podlagi izvršilnega naslova ali verodostojne listine), na podlagi katerega se začne izvršilni postopek in se upnik poplača v skladu s pravnim redom. Nikakor ni dopustno, da bi upnik vzel pravico v svoje roke in samoiniciativno želel izterjati svojo terjatev na lastno pest, saj bi s tem kršil ustavno pravico Slovenije kot pravne države, utemeljene na vladavini prava. Ob tem je treba dodati, da vsako neplačilo izdelka ali storitve ne more biti kaznivo dejanje. Eno od temeljnih načel kazenskega prava je tudi t.i. načelo ultima ratio, ki določa, da je kazenskopravni poseg skrajni (zadnji) ukrep države. Iz 16. člena KZ-1 izhaja, da je kaznivo dejanje človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca. Prav tako je treba opozoriti na ustavno načelo sorazmernosti, ki določa, da mora biti posamezen ukrep nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Glede izvršbe kot kaznivega dejanja, je v KZ-1 v 216. členu določeno kaznivo dejanje Zloraba izvršbe, in sicer kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Enako se kaznuje, kdor v izvršbi izigra upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe. Poskus je kazniv.
Ministrstvo za pravosodje bo še naprej aktivno spremljalo izvajanje zgoraj opisanih določb ZKP in KZ-1 v praksi. Poleg tega je Ministrstvo za pravosodje v zakonodajni postopek v Državni zbor vložilo predlog novele ZIZ. Prav tako bo Ministrstvo za pravosodje še naprej analiziralo vse predloge, ki bi še dodatno povečali učinkovitost izvedbe kazenskega postopka, vendar ob spoštovanju vseh ustavno zagotovljenih pravic obdolžencev in upoštevanju kazensko-pravnih standardov.
Sem proti.
Obrazložitev:
Neplačevanje delavcev je že kaznivo dejanje. Prav tako so kazniva tudi vsa druga neplačila.
Imamo dobre zakone, ki pa se žal ne izvajajo.
Treba je torej poskrbeti, da se bodo zakoni izvajali. Brez izvajanja zakonov bo nov zakon povzročil samo še večjo nepreglednost našega pravnega reda.
Mora biti kaznivo, da se preganja po uradni dolznosti, saj policija ocitno ne jemlje resno teh dejanj ali nima interesa ali niso ustrezni zakoni.
Med neplačilom izdelka v trgovini in neplačevanjem delavca je velika razlika. Kdor izdelek odnese brez plačila iz trgovine tvega takojšnjo aretacijo. Če pa ne plačaš delavca si je pa sam kriv. Ti kot poslovnež pa si se le znašel in deloval v skladu z nesposobnim državnim aparatom. Sem zelo za predlog.
Potrebna je CELOVITA sprememba VEČ zakonov, ki urejajo sistem plačevanja. Torej sistemsko se je potrebno lotiti vseh Zakonov, in sicer tako, da se bodo obravnavali skupaj in da bodo vsi prinesli želene učinke za normalno poslovanje v naši državi.
In kaj se dogaja v Sloveniji: dnevno se spreminjajo Zakoni, ki naj bi po mnenju predlagateljev prinesli pozitivne učinke, ki so v resnici maska. Danes porabiš več časa za iztrejavo kot za redni posel. In kar je najhuje, nimaš nobene moči, nobenega sredstva, da se lahko boriš zoper plačilno nedisciplino. Upnik, je vedno na koncu na najslabšem, saj izgubi tako z izvršbo, ki običajno ne omogoča poplačilo, tako z insolvenčno zakonodajo, kjer vse izgubiš v praznih stečajih ali prisilni poravnavi, ki po novem omogoča zgolj nekaj % poplačilo. Gre za navadno krajo. In potem naj bi bili vsi prispevki ter druge davščine plačani. Od kod, če pa država ne omogoča gospodarstvu normalno poslovanje, saj nimamo Zakonov, ki naj bi urejali sistem plačil in to učinkovito.
Kaj nam omogoča Zakon o izvršbi: nič. Vložiš predlog, čakaš kot bedak, vmes je blokiran trr, odprte trr v tujini in ti s tistim papirjem, imenovanim sklep o pravnomočnosti izvršbe, gledaš v zrak. In potem čakaš, da sam sproži stečaj, ker je zanj, ki je podjetje sfural pač brezplačen, če ga vložiš ti, kot upnik, pa moraš založiti in nikoli več ne vidiš tistega denarja. Kdo od upnikov bo torej vlagal predlog za stečaj dolžnika? Naj se spremini zakonodaja, da lastnik plača stečaj.
Zakon o finančnem presturkturiranju,.. (ZFPPIPP) - koliko novel in kaj je prinesel? Ničesar, razen tega, da se je omogočilo zmanjšanje poplačila v prisilni poravnavi, ki pri nas tako in tako ne funkcionira in gredo potem v stečaj. Stečaji bi morali biti hitri, hitro odprodati podjetje, v kolikor je to možno, tako kot je to v tujini, kjer sploh ne veš, da je bil vmes stečaj, ker se sprememba lastnišva zgodi v manj kot enem mesecu.
Skratka, dokler ne bomo prišli v Sloveniji do spoznanja, da v kolikor se sitemsko ne uredijo zadeve in rešujejo po hitrem postopku (ne da se zadeve več let vlečejo po sodiščih, ki bi imele s tem tudi manj dela), bodo podjetja vsak dan propadala, kar v verigi, kar posledično pomeni propad gospodarstva, ki ga ne bo možno oživiti in pomeni konec države.
Poleg zakonov je nujno potrebno omogočiti nova delovna mesta, torej nova podjetja, ki bodo nekaj proizvajala in izvažala, saj bomo edino tako lahko preživeli.
Absolutno ZA!
Težko bo vlada spravila kaj takšnega skozi, ker je država sama največja neplačnica oziroma plačuje z največjim možnim zamikom.
Predlog popolnoma podpiram.
K temu bi samo še dodal:
1. Storitve, ki jih ima nekdo opravljene je potrebno plačati TAKOJ!!!!
Ne pa neke butaste roke sprejemat-90 dni in take kozlarije. Opraviš delo - plačilo MORA biti nakazano v NAJKASNEJE 2 dneh.
2. V kolikor plačila ni v roku 2 dni je potrebno naročnika storitve NEMUDOMA prijaviti na davčni urad, ki MORA v roku 1 tedna proti njemu uvesti disciplinski postopek. Kazen je prepoved obratovanja, plačilo zapadlih obveznosti dodatno zaračunati obresti. V kolikor ni finančnega stanja na računu se odgovornemu zaplene premoženje v vrednosti plačila. IN TO BREZ KAKRŠNIHKOLI POPUŠČANJ!!!!
3. Vlada bi MORALA sprejeti tak zakon, ki onemogoča delovanje komurkoli, pri kateremu je ugotovljeno, da je kadarkoli imel neporavnane račune. Tak jih bo imel še v nadaljnem poslovanju.
Da še dodam : V kolikor za poplačilo terjatev na računu podjetja ali posameznika ali sp-ja ni denarja se denar vzame iz njegove osebne lastnine ali financ. V kolikor tudi tam ni denarja se vzame od najbližjih po sorodstvu ali kakršni koli povezavi ( krvni ali vezani).
Vsakega bi kmal pamet srečala.
V bistvu je to kraja in goljufija.
Prav tako je vlada odgovorna za to, ker ni uveljavila sistemske zakonodaje za uspešno preganjanje gospodarskega kriminala oziroma učinkovite zakonodaje zoper goljufe, prevarante, izkoriščevalce itn. Prav tako je vlada odgovorna za sistematično kršitev Človekovih pravic in njihovega dostojanstva, ter je posledično odškodninsko soodgovorna, ker ni uveljavila takšnih zakonskih varovalk in ker ni izpolnila kriterijev, meril in postopkov, katere predvideva Ustava R. Slovenije tako v zakonodajni kot v pravni smeri.
Saj obstaja v kazenskem zakoniku (KZ-1-UPB2) UR.L. RS. št:50/2012 v dvaindvajseto poglavje KAZNIVA DEJANJA ZOPER DELOVNO RAZMERJE IN SOCIALNO VARNOST in štiriindvajseto poglavje KAZNIVA DEJANJA ZOPER GOSPODARSTVO. Sedmo poglavje ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI , PRIDOBLJENE Z KAZNIVIM DEJANJEM. Vendar to v praksi ne deluje tako kot bi moralo, saj pristojne državne institucije niso same osebno prizadete in oškodovane, za navadne ljudi jim je pa malo mar kako in če sploh bodo kdaj prišli do svojega dolgovanega denarja.
V Avstriji je ravno obratno in tudi zakonodaja je tako narejena, da družbe ne morejo odpreti novega podjetja, dokler ne poplačajo vseh starih terjatev, ki so nastale iz poslovanja. Prav tako gre takšna nelikvidna družba v stečaj, sicer nikakor tako država kot oškodovanci nikoli ne pridejo do dolgovanega denarja, saj družbe d.o.o ji nimajo nobenega svojega premoženja napisanega na svoje podjetje ampak na sebe osebno ali pa njihove družinske člane in prijatelje.
Se pravi podjetja imajo samo tako imenovane poštne predale in nič drugega, denar za ustanovitev podjetja, ki je potreben za odprtje družbe si lahko sposodijo (obstajajo podjetja, ki posojajo denar na takšen način, samo da zahtevajo določeno provizijo), vendar ta denar lahko že naslednji dan dvignejo potem pa denarja na družbi oziroma na računu ni več.
In tako delodajalec razpolaga z protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo, za katero pa sploh ni potem sankcioniran ali kaznovan ne kazensko in ne odškodninsko. Čeprav se dobro ve kaj je zapisano v Ustavi in 66. členu (varstvo dela).
Država oziroma sistem ne rešuje vzrokov in ne posledic, ki so pri takšnem početju nastali, kaj šele, da bi naredili spremembe zakonodaje, da bi bila ta bolj učinkovita za prizadete in oškodovane, čeprav jih je vlada že obljubila za lansko jesen, sedaj je pa vse tiho.