Sklad delavcev in ustanovitev mešane družbe med korporacijo in delavsko zadrugo

Sklad delavcev

<style type="text/css"> </p> <p> <style type="text/css"> </style> " LASTNE DELNICE IN UDELEŽBA ZAPOSLENIH PRI DOBIČKU

Z lastnimi delnicami je mogoče vključiti delavce v participacijo na dobičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške strukture in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Gre torej za konkretno možnost uresničevanja »profit sharinga« že v danem trenutku, ne da bi bilo treba čakati na poseben zakon.

Lastne delnice so delnice istega po­djetja, kot jih ima v lasti. Podjetje je torej lastnik dela samega sebe. O takšnih del­nicah pravi Zakon o gospodarskih družbah, da jih družba sme pridobivati le:

»...

- če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo;

- če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe,

- če delnice pridobi zato, da bi delni­čarjem zagotovila odpravnino po do­ločbah tega zakona;

- če je pridobitev neodplačna;

- da pridobi delnice pri nakupni komisiji;

- na podlagi univerzalnega pravnega na­sledstva;

- na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju os­nov­nega kapitala.

Skupni nominalni znesek delnic, pri­dobljenih za namene iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ne sme skupaj z dru­gimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati vrednosti 10 odstotkov osnovnega kapitala. Če je družba pridobila lastnih delnic za več kot 10 % osnovnega kapitala, mora del nad 10 % odsvojiti v treh letih po pridobitvi.

Pravni posel, s katerim si družba zago­tovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, je ničen, kar pa ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci dru­ž­be…«

Številna naša podjetja so oblikovala sklad lastnih delnic in kupovala delnice, ki so bile večinoma dovolj poceni na raz­polago. Delnice so prodajali razni lastniki, največkrat bivši zaposleni, upokojenci, pa tudi zaposleni.

Lastne delnice nimajo glasovalne pra­vice, niti ne prinašajo dividende. Dobiček, ki ga podjetje ustvari, je torej namenjen os­talim delnicam oz. delničarjem. Tudi last­niška struktura se z lastnimi delnicami lahko precej spremeni. Vendar, ekonom­sko gledano, morajo lastne delnice prinesti tudi »ekonomsko« korist za podjetje, sicer bi lahko delničarji negodovali, češ, podjetje je denar porabilo za nakup delnic, namesto, da bi investiralo v kaj bolj donosnega.

Eden izmed »donosnih« načinov bi lahko bil nakup lastnih delnic z namenom motivacije zaposlenih. Motivacija je sicer zapletena stvar, res pa je, da imajo ljudje v povprečju raje svoje, kot tuje stvari. Po teoriji bi torej morali biti delavci veseli, če bi pridobili nekaj delnic podjetja, v katerem delajo.

Delnic seveda podjetje ne more kar po­dariti, saj bi bilo to neracionalno dejanje, ki ga delničarji prav gotovo ne bi dopuščali. Lahko jih pa proda v zameno za delo, ki so ga delavci vložili in z namenom, da bi še bolje delali v bodoče. Da pa bi podjetje iz­polnilo ta cilj, je potrebno, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. podjetje oz. menedžment mora imeti dovoljenje skupščine delničarjev, da obli­kuje sklad lastnih delnic,

2. obstajati mora ponudba delnic,

3. cena delnic mora biti v sprejemljivi višini,

4. podjetje mora imeti denar za nakup delnic,

5. obstajati mora obveznost do delavcev,

6. delavec se mora strinjati, da dobi po­ravnano obveznost z delnicami namesto z denarjem.

Ad.1

Sklad lastnih delnic je lahko oblikovan iz prenesenega dobička preteklih let, ne­razdeljenega čistega dobička in ustreznih deležev revalorizacijskega popravka. To so seveda računovodske kategorije in se­stavine kapitala. To je šele ustrezen vir za formiranje sklada lastnih delnic. Če teh elementov kapitala podjetje nima, tudi nima podlage za sklad lastnih delnic. Tako podjetje ne more oblikovati sklada iz osnovnega kapitala ali rezerv.

Ad.2

Lastne delnice lahko podjetje kupi le, če jih je nekdo voljan prodati. Če je po­nudnikov veliko in je med njimi kon­kurenca, bo cena ugodnejša. Ponudnikov pa je navadno veliko takrat, kadar podjetje ni preveč dobro in ne prinaša nobenih ali pa (pre)majhne dividende. Nasprotno pa bo dobro podjetje lahko kupilo lastne delnice le po ceni, ki bo prodajalcem pokrila tudi pričakovane bodoče donose – takšna cena pa bo praviloma večja od nominalne.

Ad.3

Kakšna je še sprejemljiva cena za lastne delnice, da se ne bi ostali delničarji počutili ogrožene, je težko reči, kajti do poštene tržne vrednosti ne pride, če potencialni kupec delnic dejansko ne kupi. Naslednji trenutek pa je zopet vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. Ker se lastne delnice kupujejo od »lastnih« delničarjev je skušnjava, da bi jih podjetje preplačalo lahko večja, zlasti še, če jih vodstvo rabi, da bi izpeljalo nek (poslovni) cilj. Za znesek preplačanih delnic (torej nad knjigovodsko vrednostjo) se seveda zmanjša dobiček podjetja, na kar pa so delničarji še posebej občutljivi.

Ad.4

Da podjetje lahko kupi lastne delnice mora imeti denar. Če denarja nima, ga lahko v primeru, da bodo delnice namen­jene delavcem družbe, pridobi tudi s kreditom. Če ima podjetje dobro bančno boniteto, bo posojilo po ugodnih pogojih, drugače pa lahko stroški financiranja nakupa lastnih delnic toliko poslabšajo rezultat, da bi se delničarji zopet počutili prikrajšane.

Ad.5

Za to, da bi podjetje lahko v skladu z zakonom namenilo lastne delnice delav­cem v odkup brez obveznosti do delavcev, seveda ni logično, da bi se podjetje šlo vse te postopke. Za oblikovanje sklada in nakup lastnih delnic je vendarle potreben čas in delo, ki bi ga bilo škoda vlagati, če ne bi podjetje to bilo dolžno narediti za to, da doseže nek racionalen cilj. Ta cilj pa je lahko, da poravna obveznost za boljše delo od pričakovanega in sočasno motiviranje k dobremu delu tudi v bodoče. Namesto denarja torej namenja delavcem delnice, ki imajo še dodatno vrednost – lastništvo podjetja, kot eden izmed najpomembnejših motivatorjev.

Ad. 6

Končno se mora s »kompenzacijo« strinjati tudi delavec. Le-ta pa bo z veseljem sprejel delnice:

- če je podjetje dobro in delnice prinašajo dividende, hkrati pa jih je mogoče ka­darkoli prodati in

- če jih bo dobil v vrednosti, ki presega njegovo terjatev do podjetja, če jih bo torej dobil s popustom.

Mislim, da bi ne imelo smisla delavce siliti z delnicami, kot se je to včasih dogajalo z boni. Smiselno jih je ponuditi delavcem samo, če si to želijo, če so navezani na svoje podjetje in so ponosni, ker so zaposleni v njem. S tem, ko bodo postali (večji) lastniki, bodo lahko vzpostavili tudi (večji) nadzor in skrbeli za donosnost poslovanja.

Prav tako je logično, da so delnice, ki jih dobijo namesto denarja cenejše, menjalno razmerje torej ni 1:1, ampak se zamenjajo obveznosti 1 za npr. 1,05 delnice.

Z lastnimi delnicami je torej mogoče vključiti delavce v participacijo na do­bičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške struktu­re in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Morda se bodo številna slovenska podjetja, ki so oblikovala sklade lastnih delnic »na zalogo«, odločila izrabiti opisano možnost. Praksa pa bo pokazala, ali je lastništvo nad delom podjetja tudi slovenski motivator in kolikšen del je za to potreben.

Odzgoraj sem vam navedel eno možno varijanto, kjer lastniki motivirajo delavce s skladom lastnik delnic. Jaz pa kot alternativo vladi predlagam, da za vsako delniško družbo, ki kotira na Ljubljanski borzi, ustanovi Sklad delavcev, ki bi delovali podobno kot vzajemni sklad ali ETF-sklad. V ta sklad bi delavci vlagali denar in kupovali delnice podjetja, v katerem delajo. S tem bi bili delavci deležni dobička pri podjetju. To bi bila super motivacija za zaposlene, saj bi delali v podjetju, v katerem imajo tudi sami deleže.

Prosim za komentarje!

Sklad delavcev

<style type="text/css"> </p><p><style type="text/css"></style>

Z lastnimi delnicami je mogoče vključiti delavce v participacijo na dobičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške strukture in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Gre torej za konkretno možnost uresničevanja »profit sharinga« že v danem trenutku, ne da bi bilo treba čakati na poseben zakon.

Lastne delnice so delnice istega po­djetja, kot jih ima v lasti. Podjetje je torej lastnik dela samega sebe. O takšnih del­nicah pravi Zakon o gospodarskih družbah, da jih družba sme pridobivati le:

»...

- če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo;

- če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe,

- če delnice pridobi zato, da bi delni­čarjem zagotovila odpravnino po do­ločbah tega zakona;

- če je pridobitev neodplačna;

- da pridobi delnice pri nakupni komisiji;

- na podlagi univerzalnega pravnega na­sledstva;

- na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju os­nov­nega kapitala.

Skupni nominalni znesek delnic, pri­dobljenih za namene iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ne sme skupaj z dru­gimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati vrednosti 10 odstotkov osnovnega kapitala. Če je družba pridobila lastnih delnic za več kot 10 % osnovnega kapitala, mora del nad 10 % odsvojiti v treh letih po pridobitvi.

Pravni posel, s katerim si družba zago­tovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, je ničen, kar pa ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci dru­ž­be…«

Številna naša podjetja so oblikovala sklad lastnih delnic in kupovala delnice, ki so bile večinoma dovolj poceni na raz­polago. Delnice so prodajali razni lastniki, največkrat bivši zaposleni, upokojenci, pa tudi zaposleni.

Lastne delnice nimajo glasovalne pra­vice, niti ne prinašajo dividende. Dobiček, ki ga podjetje ustvari, je torej namenjen os­talim delnicam oz. delničarjem. Tudi last­niška struktura se z lastnimi delnicami lahko precej spremeni. Vendar, ekonom­sko gledano, morajo lastne delnice prinesti tudi »ekonomsko« korist za podjetje, sicer bi lahko delničarji negodovali, češ, podjetje je denar porabilo za nakup delnic, namesto, da bi investiralo v kaj bolj donosnega.

Eden izmed »donosnih« načinov bi lahko bil nakup lastnih delnic z namenom motivacije zaposlenih. Motivacija je sicer zapletena stvar, res pa je, da imajo ljudje v povprečju raje svoje, kot tuje stvari. Po teoriji bi torej morali biti delavci veseli, če bi pridobili nekaj delnic podjetja, v katerem delajo.

Delnic seveda podjetje ne more kar po­dariti, saj bi bilo to neracionalno dejanje, ki ga delničarji prav gotovo ne bi dopuščali. Lahko jih pa proda v zameno za delo, ki so ga delavci vložili in z namenom, da bi še bolje delali v bodoče. Da pa bi podjetje iz­polnilo ta cilj, je potrebno, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. podjetje oz. menedžment mora imeti dovoljenje skupščine delničarjev, da obli­kuje sklad lastnih delnic,

2. obstajati mora ponudba delnic,

3. cena delnic mora biti v sprejemljivi višini,

4. podjetje mora imeti denar za nakup delnic,

5. obstajati mora obveznost do delavcev,

6. delavec se mora strinjati, da dobi po­ravnano obveznost z delnicami namesto z denarjem.

Ad.1

Sklad lastnih delnic je lahko oblikovan iz prenesenega dobička preteklih let, ne­razdeljenega čistega dobička in ustreznih deležev revalorizacijskega popravka. To so seveda računovodske kategorije in se­stavine kapitala. To je šele ustrezen vir za formiranje sklada lastnih delnic. Če teh elementov kapitala podjetje nima, tudi nima podlage za sklad lastnih delnic. Tako podjetje ne more oblikovati sklada iz osnovnega kapitala ali rezerv.

Ad.2

Lastne delnice lahko podjetje kupi le, če jih je nekdo voljan prodati. Če je po­nudnikov veliko in je med njimi kon­kurenca, bo cena ugodnejša. Ponudnikov pa je navadno veliko takrat, kadar podjetje ni preveč dobro in ne prinaša nobenih ali pa (pre)majhne dividende. Nasprotno pa bo dobro podjetje lahko kupilo lastne delnice le po ceni, ki bo prodajalcem pokrila tudi pričakovane bodoče donose – takšna cena pa bo praviloma večja od nominalne.

Ad.3

Kakšna je še sprejemljiva cena za lastne delnice, da se ne bi ostali delničarji počutili ogrožene, je težko reči, kajti do poštene tržne vrednosti ne pride, če potencialni kupec delnic dejansko ne kupi. Naslednji trenutek pa je zopet vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. Ker se lastne delnice kupujejo od »lastnih« delničarjev je skušnjava, da bi jih podjetje preplačalo lahko večja, zlasti še, če jih vodstvo rabi, da bi izpeljalo nek (poslovni) cilj. Za znesek preplačanih delnic (torej nad knjigovodsko vrednostjo) se seveda zmanjša dobiček podjetja, na kar pa so delničarji še posebej občutljivi.

Ad.4

Da podjetje lahko kupi lastne delnice mora imeti denar. Če denarja nima, ga lahko v primeru, da bodo delnice namen­jene delavcem družbe, pridobi tudi s kreditom. Če ima podjetje dobro bančno boniteto, bo posojilo po ugodnih pogojih, drugače pa lahko stroški financiranja nakupa lastnih delnic toliko poslabšajo rezultat, da bi se delničarji zopet počutili prikrajšane.

Ad.5

Za to, da bi podjetje lahko v skladu z zakonom namenilo lastne delnice delav­cem v odkup brez obveznosti do delavcev, seveda ni logično, da bi se podjetje šlo vse te postopke. Za oblikovanje sklada in nakup lastnih delnic je vendarle potreben čas in delo, ki bi ga bilo škoda vlagati, če ne bi podjetje to bilo dolžno narediti za to, da doseže nek racionalen cilj. Ta cilj pa je lahko, da poravna obveznost za boljše delo od pričakovanega in sočasno motiviranje k dobremu delu tudi v bodoče. Namesto denarja torej namenja delavcem delnice, ki imajo še dodatno vrednost – lastništvo podjetja, kot eden izmed najpomembnejših motivatorjev.

Ad. 6

Končno se mora s »kompenzacijo« strinjati tudi delavec. Le-ta pa bo z veseljem sprejel delnice:

- če je podjetje dobro in delnice prinašajo dividende, hkrati pa jih je mogoče ka­darkoli prodati in

- če jih bo dobil v vrednosti, ki presega njegovo terjatev do podjetja, če jih bo torej dobil s popustom.

Mislim, da bi ne imelo smisla delavce siliti z delnicami, kot se je to včasih dogajalo z boni. Smiselno jih je ponuditi delavcem samo, če si to želijo, če so navezani na svoje podjetje in so ponosni, ker so zaposleni v njem. S tem, ko bodo postali (večji) lastniki, bodo lahko vzpostavili tudi (večji) nadzor in skrbeli za donosnost poslovanja.

Prav tako je logično, da so delnice, ki jih dobijo namesto denarja cenejše, menjalno razmerje torej ni 1:1, ampak se zamenjajo obveznosti 1 za npr. 1,05 delnice.

Z lastnimi delnicami je torej mogoče vključiti delavce v participacijo na do­bičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške struktu­re in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Morda se bodo številna slovenska podjetja, ki so oblikovala sklade lastnih delnic »na zalogo«, odločila izrabiti opisano možnost. Praksa pa bo pokazala, ali je lastništvo nad delom podjetja tudi slovenski motivator in kolikšen del je za to potreben.

Zgoraj sem vam navedel eno možno varijanto, kjer lastniki motivirajo delavce s skladom lastnih delnic. Jaz pa kot alternativo vladi predlagam, da za vsako delniško družbo, ki kotira na Ljubljanski borzi, ustanovi Sklad delavcev, ki bi delovali podobno kot vzajemni sklad ali ETF-sklad. V ta sklad bi delavci vlagali denar in kupovali delnice podjetja, v katerem delajo. S tem bi bili delavci deležni dobička pri podjetju. To bi bila super motivacija za zaposlene, saj bi delali v podjetju, v katerem imajo tudi sami deleže.

Prosim za komentarje!

Sklad delavcev

<style type="text/css"> </p><p><style type="text/css"></style>

Z lastnimi delnicami je mogoče vključiti delavce v participacijo na dobičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške strukture in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Gre torej za konkretno možnost uresničevanja »profit sharinga« že v danem trenutku, ne da bi bilo treba čakati na poseben zakon.

Lastne delnice so delnice istega po­djetja, kot jih ima v lasti. Podjetje je torej lastnik dela samega sebe. O takšnih del­nicah pravi Zakon o gospodarskih družbah, da jih družba sme pridobivati le:

»...

- če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo;

- če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe,

- če delnice pridobi zato, da bi delni­čarjem zagotovila odpravnino po do­ločbah tega zakona;

- če je pridobitev neodplačna;

- da pridobi delnice pri nakupni komisiji;

- na podlagi univerzalnega pravnega na­sledstva;

- na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju os­nov­nega kapitala.

Skupni nominalni znesek delnic, pri­dobljenih za namene iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ne sme skupaj z dru­gimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati vrednosti 10 odstotkov osnovnega kapitala. Če je družba pridobila lastnih delnic za več kot 10 % osnovnega kapitala, mora del nad 10 % odsvojiti v treh letih po pridobitvi.

Pravni posel, s katerim si družba zago­tovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, je ničen, kar pa ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci dru­ž­be…«

Številna naša podjetja so oblikovala sklad lastnih delnic in kupovala delnice, ki so bile večinoma dovolj poceni na raz­polago. Delnice so prodajali razni lastniki, največkrat bivši zaposleni, upokojenci, pa tudi zaposleni.

Lastne delnice nimajo glasovalne pra­vice, niti ne prinašajo dividende. Dobiček, ki ga podjetje ustvari, je torej namenjen os­talim delnicam oz. delničarjem. Tudi last­niška struktura se z lastnimi delnicami lahko precej spremeni. Vendar, ekonom­sko gledano, morajo lastne delnice prinesti tudi »ekonomsko« korist za podjetje, sicer bi lahko delničarji negodovali, češ, podjetje je denar porabilo za nakup delnic, namesto, da bi investiralo v kaj bolj donosnega.

Eden izmed »donosnih« načinov bi lahko bil nakup lastnih delnic z namenom motivacije zaposlenih. Motivacija je sicer zapletena stvar, res pa je, da imajo ljudje v povprečju raje svoje, kot tuje stvari. Po teoriji bi torej morali biti delavci veseli, če bi pridobili nekaj delnic podjetja, v katerem delajo.

Delnic seveda podjetje ne more kar po­dariti, saj bi bilo to neracionalno dejanje, ki ga delničarji prav gotovo ne bi dopuščali. Lahko jih pa proda v zameno za delo, ki so ga delavci vložili in z namenom, da bi še bolje delali v bodoče. Da pa bi podjetje iz­polnilo ta cilj, je potrebno, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. podjetje oz. menedžment mora imeti dovoljenje skupščine delničarjev, da obli­kuje sklad lastnih delnic,

2. obstajati mora ponudba delnic,

3. cena delnic mora biti v sprejemljivi višini,

4. podjetje mora imeti denar za nakup delnic,

5. obstajati mora obveznost do delavcev,

6. delavec se mora strinjati, da dobi po­ravnano obveznost z delnicami namesto z denarjem.

Ad.1

Sklad lastnih delnic je lahko oblikovan iz prenesenega dobička preteklih let, ne­razdeljenega čistega dobička in ustreznih deležev revalorizacijskega popravka. To so seveda računovodske kategorije in se­stavine kapitala. To je šele ustrezen vir za formiranje sklada lastnih delnic. Če teh elementov kapitala podjetje nima, tudi nima podlage za sklad lastnih delnic. Tako podjetje ne more oblikovati sklada iz osnovnega kapitala ali rezerv.

Ad.2

Lastne delnice lahko podjetje kupi le, če jih je nekdo voljan prodati. Če je po­nudnikov veliko in je med njimi kon­kurenca, bo cena ugodnejša. Ponudnikov pa je navadno veliko takrat, kadar podjetje ni preveč dobro in ne prinaša nobenih ali pa (pre)majhne dividende. Nasprotno pa bo dobro podjetje lahko kupilo lastne delnice le po ceni, ki bo prodajalcem pokrila tudi pričakovane bodoče donose – takšna cena pa bo praviloma večja od nominalne.

Ad.3

Kakšna je še sprejemljiva cena za lastne delnice, da se ne bi ostali delničarji počutili ogrožene, je težko reči, kajti do poštene tržne vrednosti ne pride, če potencialni kupec delnic dejansko ne kupi. Naslednji trenutek pa je zopet vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. Ker se lastne delnice kupujejo od »lastnih« delničarjev je skušnjava, da bi jih podjetje preplačalo lahko večja, zlasti še, če jih vodstvo rabi, da bi izpeljalo nek (poslovni) cilj. Za znesek preplačanih delnic (torej nad knjigovodsko vrednostjo) se seveda zmanjša dobiček podjetja, na kar pa so delničarji še posebej občutljivi.

Ad.4

Da podjetje lahko kupi lastne delnice mora imeti denar. Če denarja nima, ga lahko v primeru, da bodo delnice namen­jene delavcem družbe, pridobi tudi s kreditom. Če ima podjetje dobro bančno boniteto, bo posojilo po ugodnih pogojih, drugače pa lahko stroški financiranja nakupa lastnih delnic toliko poslabšajo rezultat, da bi se delničarji zopet počutili prikrajšane.

Ad.5

Za to, da bi podjetje lahko v skladu z zakonom namenilo lastne delnice delav­cem v odkup brez obveznosti do delavcev, seveda ni logično, da bi se podjetje šlo vse te postopke. Za oblikovanje sklada in nakup lastnih delnic je vendarle potreben čas in delo, ki bi ga bilo škoda vlagati, če ne bi podjetje to bilo dolžno narediti za to, da doseže nek racionalen cilj. Ta cilj pa je lahko, da poravna obveznost za boljše delo od pričakovanega in sočasno motiviranje k dobremu delu tudi v bodoče. Namesto denarja torej namenja delavcem delnice, ki imajo še dodatno vrednost – lastništvo podjetja, kot eden izmed najpomembnejših motivatorjev.

Ad. 6

Končno se mora s »kompenzacijo« strinjati tudi delavec. Le-ta pa bo z veseljem sprejel delnice:

- če je podjetje dobro in delnice prinašajo dividende, hkrati pa jih je mogoče ka­darkoli prodati in

- če jih bo dobil v vrednosti, ki presega njegovo terjatev do podjetja, če jih bo torej dobil s popustom.

Mislim, da bi ne imelo smisla delavce siliti z delnicami, kot se je to včasih dogajalo z boni. Smiselno jih je ponuditi delavcem samo, če si to želijo, če so navezani na svoje podjetje in so ponosni, ker so zaposleni v njem. S tem, ko bodo postali (večji) lastniki, bodo lahko vzpostavili tudi (večji) nadzor in skrbeli za donosnost poslovanja.

Prav tako je logično, da so delnice, ki jih dobijo namesto denarja cenejše, menjalno razmerje torej ni 1:1, ampak se zamenjajo obveznosti 1 za npr. 1,05 delnice.

Z lastnimi delnicami je torej mogoče vključiti delavce v participacijo na do­bičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške struktu­re in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Morda se bodo številna slovenska podjetja, ki so oblikovala sklade lastnih delnic »na zalogo«, odločila izrabiti opisano možnost. Praksa pa bo pokazala, ali je lastništvo nad delom podjetja tudi slovenski motivator in kolikšen del je za to potreben.

Zgoraj sem vam navedel eno možno varijanto, kjer lastniki motivirajo delavce s skladom lastnih delnic. Jaz pa kot alternativo vladi predlagam, da za vsako delniško družbo, ki kotira na Ljubljanski borzi, ustanovi Sklad delavcev, ki bi delovali podobno kot vzajemni sklad ali ETF-sklad. V ta sklad bi delavci vlagali denar in kupovali delnice podjetja, v katerem delajo. S tem bi bili delavci deležni dobička pri podjetju. To bi bila super motivacija za zaposlene, saj bi delali v podjetju, v katerem imajo tudi sami deleže.

Če bi delavci uspeli dobiti 50% delež v podjetju, bi imeli tudi 50% moči in s tem pravico pri postavitvi nadzornega sveta in uprave. Podjetje bi tako postalo mešanica med delavsko zadrugo in korporacijo. Tako bi 50% dobička dobili delavci, 50% pa lastniki podjetja. Tako bi naredili konsenz med delavci in kapitalom. "Bil bi volk sit in koza cela!"

Prosim za komentarje!

Sklad delavcev in ustanovitev mešane družbe med korporacijo in delavsko zadrugo

<style type="text/css"> </p><p><style type="text/css"></style>

Z lastnimi delnicami je mogoče vključiti delavce v participacijo na dobičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške strukture in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Gre torej za konkretno možnost uresničevanja »profit sharinga« že v danem trenutku, ne da bi bilo treba čakati na poseben zakon.

Lastne delnice so delnice istega po­djetja, kot jih ima v lasti. Podjetje je torej lastnik dela samega sebe. O takšnih del­nicah pravi Zakon o gospodarskih družbah, da jih družba sme pridobivati le:

»...

- če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo;

- če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe,

- če delnice pridobi zato, da bi delni­čarjem zagotovila odpravnino po do­ločbah tega zakona;

- če je pridobitev neodplačna;

- da pridobi delnice pri nakupni komisiji;

- na podlagi univerzalnega pravnega na­sledstva;

- na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju os­nov­nega kapitala.

Skupni nominalni znesek delnic, pri­dobljenih za namene iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ne sme skupaj z dru­gimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati vrednosti 10 odstotkov osnovnega kapitala. Če je družba pridobila lastnih delnic za več kot 10 % osnovnega kapitala, mora del nad 10 % odsvojiti v treh letih po pridobitvi.

Pravni posel, s katerim si družba zago­tovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, je ničen, kar pa ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci dru­ž­be…«

Številna naša podjetja so oblikovala sklad lastnih delnic in kupovala delnice, ki so bile večinoma dovolj poceni na raz­polago. Delnice so prodajali razni lastniki, največkrat bivši zaposleni, upokojenci, pa tudi zaposleni.

Lastne delnice nimajo glasovalne pra­vice, niti ne prinašajo dividende. Dobiček, ki ga podjetje ustvari, je torej namenjen os­talim delnicam oz. delničarjem. Tudi last­niška struktura se z lastnimi delnicami lahko precej spremeni. Vendar, ekonom­sko gledano, morajo lastne delnice prinesti tudi »ekonomsko« korist za podjetje, sicer bi lahko delničarji negodovali, češ, podjetje je denar porabilo za nakup delnic, namesto, da bi investiralo v kaj bolj donosnega.

Eden izmed »donosnih« načinov bi lahko bil nakup lastnih delnic z namenom motivacije zaposlenih. Motivacija je sicer zapletena stvar, res pa je, da imajo ljudje v povprečju raje svoje, kot tuje stvari. Po teoriji bi torej morali biti delavci veseli, če bi pridobili nekaj delnic podjetja, v katerem delajo.

Delnic seveda podjetje ne more kar po­dariti, saj bi bilo to neracionalno dejanje, ki ga delničarji prav gotovo ne bi dopuščali. Lahko jih pa proda v zameno za delo, ki so ga delavci vložili in z namenom, da bi še bolje delali v bodoče. Da pa bi podjetje iz­polnilo ta cilj, je potrebno, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. podjetje oz. menedžment mora imeti dovoljenje skupščine delničarjev, da obli­kuje sklad lastnih delnic,

2. obstajati mora ponudba delnic,

3. cena delnic mora biti v sprejemljivi višini,

4. podjetje mora imeti denar za nakup delnic,

5. obstajati mora obveznost do delavcev,

6. delavec se mora strinjati, da dobi po­ravnano obveznost z delnicami namesto z denarjem.

Ad.1

Sklad lastnih delnic je lahko oblikovan iz prenesenega dobička preteklih let, ne­razdeljenega čistega dobička in ustreznih deležev revalorizacijskega popravka. To so seveda računovodske kategorije in se­stavine kapitala. To je šele ustrezen vir za formiranje sklada lastnih delnic. Če teh elementov kapitala podjetje nima, tudi nima podlage za sklad lastnih delnic. Tako podjetje ne more oblikovati sklada iz osnovnega kapitala ali rezerv.

Ad.2

Lastne delnice lahko podjetje kupi le, če jih je nekdo voljan prodati. Če je po­nudnikov veliko in je med njimi kon­kurenca, bo cena ugodnejša. Ponudnikov pa je navadno veliko takrat, kadar podjetje ni preveč dobro in ne prinaša nobenih ali pa (pre)majhne dividende. Nasprotno pa bo dobro podjetje lahko kupilo lastne delnice le po ceni, ki bo prodajalcem pokrila tudi pričakovane bodoče donose – takšna cena pa bo praviloma večja od nominalne.

Ad.3

Kakšna je še sprejemljiva cena za lastne delnice, da se ne bi ostali delničarji počutili ogrožene, je težko reči, kajti do poštene tržne vrednosti ne pride, če potencialni kupec delnic dejansko ne kupi. Naslednji trenutek pa je zopet vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. Ker se lastne delnice kupujejo od »lastnih« delničarjev je skušnjava, da bi jih podjetje preplačalo lahko večja, zlasti še, če jih vodstvo rabi, da bi izpeljalo nek (poslovni) cilj. Za znesek preplačanih delnic (torej nad knjigovodsko vrednostjo) se seveda zmanjša dobiček podjetja, na kar pa so delničarji še posebej občutljivi.

Ad.4

Da podjetje lahko kupi lastne delnice mora imeti denar. Če denarja nima, ga lahko v primeru, da bodo delnice namen­jene delavcem družbe, pridobi tudi s kreditom. Če ima podjetje dobro bančno boniteto, bo posojilo po ugodnih pogojih, drugače pa lahko stroški financiranja nakupa lastnih delnic toliko poslabšajo rezultat, da bi se delničarji zopet počutili prikrajšane.

Ad.5

Za to, da bi podjetje lahko v skladu z zakonom namenilo lastne delnice delav­cem v odkup brez obveznosti do delavcev, seveda ni logično, da bi se podjetje šlo vse te postopke. Za oblikovanje sklada in nakup lastnih delnic je vendarle potreben čas in delo, ki bi ga bilo škoda vlagati, če ne bi podjetje to bilo dolžno narediti za to, da doseže nek racionalen cilj. Ta cilj pa je lahko, da poravna obveznost za boljše delo od pričakovanega in sočasno motiviranje k dobremu delu tudi v bodoče. Namesto denarja torej namenja delavcem delnice, ki imajo še dodatno vrednost – lastništvo podjetja, kot eden izmed najpomembnejših motivatorjev.

Ad. 6

Končno se mora s »kompenzacijo« strinjati tudi delavec. Le-ta pa bo z veseljem sprejel delnice:

- če je podjetje dobro in delnice prinašajo dividende, hkrati pa jih je mogoče ka­darkoli prodati in

- če jih bo dobil v vrednosti, ki presega njegovo terjatev do podjetja, če jih bo torej dobil s popustom.

Mislim, da bi ne imelo smisla delavce siliti z delnicami, kot se je to včasih dogajalo z boni. Smiselno jih je ponuditi delavcem samo, če si to želijo, če so navezani na svoje podjetje in so ponosni, ker so zaposleni v njem. S tem, ko bodo postali (večji) lastniki, bodo lahko vzpostavili tudi (večji) nadzor in skrbeli za donosnost poslovanja.

Prav tako je logično, da so delnice, ki jih dobijo namesto denarja cenejše, menjalno razmerje torej ni 1:1, ampak se zamenjajo obveznosti 1 za npr. 1,05 delnice.

Z lastnimi delnicami je torej mogoče vključiti delavce v participacijo na do­bičku, hkrati pa doseči še druge cilje – motivacijo, spremembo lastniške struktu­re in celo preprečiti škodo podjetju, saj npr. velika ponudba lahko razvrednoti vrednost delnic (in s tem celega podjetja), podjetje pa jo lahko ustavi, če te delnice odkupi. Morda se bodo številna slovenska podjetja, ki so oblikovala sklade lastnih delnic »na zalogo«, odločila izrabiti opisano možnost. Praksa pa bo pokazala, ali je lastništvo nad delom podjetja tudi slovenski motivator in kolikšen del je za to potreben.

Zgoraj sem vam navedel eno možno varijanto, kjer lastniki motivirajo delavce s skladom lastnih delnic. Jaz pa kot alternativo vladi predlagam, da za vsako delniško družbo, ki kotira na Ljubljanski borzi, ustanovi Sklad delavcev, ki bi delovali podobno kot vzajemni sklad ali ETF-sklad. V ta sklad bi delavci vlagali denar in kupovali delnice podjetja, v katerem delajo. S tem bi bili delavci deležni dobička pri podjetju. To bi bila super motivacija za zaposlene, saj bi delali v podjetju, v katerem imajo tudi sami deleže.

Če bi delavci uspeli dobiti 50% delež v podjetju, bi imeli tudi 50% moči in s tem pravico pri postavitvi nadzornega sveta in uprave. Podjetje bi tako postalo mešanica med delavsko zadrugo in korporacijo. Tako bi 50% dobička dobili delavci, 50% pa lastniki podjetja. Tako bi naredili konsenz med delavci in kapitalom. "Bil bi volk sit in koza cela!"

Prosim za komentarje!