(izbirni) tuji jezik
Predlagam, da se v osnovnošolski in/ali srednješolski učni načrt uvede vsaj eno leto (vsaj) izbirnega predmeta srbo-hrvaškega jezika.
Pouk naj vključuje osnove jezika, osnove cirilice, osnove razumevanje razlik med razliki.
Predvsem naj omogoči, da se mlajše generacije spoznajo in naučijo jezika (jezkov), ki predstavljajo najbližjo tujino.
Obrazložitev: z ukinitvijo pouka srbohrvaščine v 5 razredu OŠ je razumevanje in znanje jezikov nekdanje Jugoslavije upadlo. Mladi praktično in teoretično ne poznajo več jezikov sosednjih držav, s državljani/govorci katerih zato najlažje in največkrat komunicirajo v angleščini.
Uvedba izbirnega predmeta bi omogočila spozanvanje jezika in kultur, ki so neupravičeno in po veliki neumnosti postale nekaj tako tujega. Verjetno ni treba posebej poudarjati prednosti obvladanja tujega jezika.
PROTI.
Če je v OŠ potrebno znanje Cirilice, naj se učijo ruščine. Če gledamo dovolj daleč naprej naj se učijo kitajščine. To sta jezika, ki bosta v prihodnosti (in jo že) igrala pomembno vlogo na gospodarskem področju.
Sam sem se učil srbohrvaščine, torej razumem Srba, Hrvata, Bošnjaka, Črnogorca.
Govorim pa rajši ne, ker so ti njihovi jeziki pretežki. Mnogim se je že zgodilo, da se je prilagodil sogovorniku in z njim govoril v njegovem jeziku, potem pa občutil gnev, bes, žaljivke in zamero, če je npr: Hrvatu izrekel srbsko besedo.
Da so ti njihovi jeziki pretežki dokazujejo tudi srečanja na ravni EU, ko hrvaški, srbski ali bošnjaški politiki pripeljejo svoje prevajalce, da jim simultano prevajajo.
Gre pač za bogate države in težavne jezike.
Rajši priporočam kitajščino v OŠ.
Je precej lažja.
VSAKA šolska ura slovenščine (pretiravanje, nekoristnost) v OŠ in SŠ, ki jo zamenja KATERI KOLI tuji jezik, je uspeh in koristno za mlade, njihovo znanje in razvoj možganov z učenjem različnih jezikov...
PROTI.
Najprej si morate razjasniti, da sta hrvaščina in srbščina (ter bosanščina in črnogorščina) dva ločena jezika. Srbohrvaščina je uradno obstajala do zgodnjih 70. let, ko je bila zaradi diksriminatornosti in dejanske neuporabnosti najprej izpodbita z deklaracijo hrvaških pisateljev in umetnikov in pozneje razveljavljena tudi z novimi jugoslovanskimi ustavami. Srbohrvaščina v praksi nikoli ni obstajala, razen v slovenskih in makedonskih petih razredih OŠ, kvečjemu je bila izgovor za nepoznavanje specifičnosti lastnega jezika (če si bil Hrvat/Srb/Bošnjak/Črnogorec), da si lahko uporabljal vsepovprek uporabljal katere koli . Kar poglejte si kdaj kakšne pričujoče uradne listine iz tistih časov, pa poskusite ugotoviti, v katerem
Vi bi radi v času, ko na ljubljanskih ulicah verjetneje slišiš južnjaščino kot slovenščino, ničesarkrivi še neizprijeni slovenski mladini še dodatno vsiljevali kroatizme, srbizme in turcizme?
To naj bi olajšalo mednarodno komunikacijo z neposredno tujino? Naše otroke naj zdaj poleg angleščine (od 3. razreda) in drugega jezika / jezika okolja (it./madž. od 1. razreda naprej / drugod pozneje) obremenimo še z učenjem tretjega tujega jezika, ki ima povrh tega še toliko metajezikovnih podobnosti, da zahteva študijsko zbranost in poglobljenost?
Brezveze. Angleščina je med jeziki še najbolj svetovni jezik glede na univerzalnost uporabe po večini sveta. Če te zanima govorna kultura južnoslovanov ipd si boš pa že zrihtal kakega inštruktorja. Drugač boš pa pač po anglešk se sporazumeval. Sej mlajše generacije znajo anglešk. Angleščino mamo da jo izkoristmo. Nič se je ni treba sramovat.
ceprav misljen povsem resno, je ta predlog tudi provokacija, ki je, resda na majhnem, a nic manj zgovornem vzorcu pokazala, da je strah pred jugo(m) se vedno, ce ne vse bolj prisoten.
seveda skupna zgodovina ni argument za, je pa danasnja geopoliticna situacija, ker kakorkoli obrnete sosedstva ne morete zanikati, in ce zanikate sosedstvo (in s tem povezane kulturne in ekonomske povezave, ki niso priperljive s cesko in slovasko, celo madzarsko ne), potem pa se naprej svoj vrtic okopavajte.
in g. armani, srb in hr nista popolnoma locena jezika, ce bi se to mogoce ucili v soli, ali pa bi vas zanimalo, bi vedeli, da so razlike majhne in temu primerno narcisisticne.
narcisizem majhnih razlik je pa seveda tudi del slovenske folklore.
Če je nekdo proti favoriziranju določene stvari, to še ne pomeni, da jo sovraži. Zgolj to, da se mu ne zdi pomembnejša od ostalih stvari.
"Če me ne ljubiš, me sovražiš" je zelo črno-bel pogled na svet, ki lahko svojim imetnikom v življenju povzroča obilo težav.
@mrtn, v ustavi republike hrvaške je predpisan hrvaški jezik in v ustavi republike srbije srbski jezik
Istovetiti hrvaški in srbski jezik je za avtohtone govorce zelo žaljivo diskriminatorno, že tako so si politično stalno v laseh. Vsak narod ima pravico, da se njegov jezik imenuje po njegovi narodni identiteti, še najmanj pa ima nekdo čisto tretji pravico kar tako unitaristično enačiti jezike iz pragmatičnih/praktičnih vzvodov, ker itak je tako podobno.
Zakaj priviligirati južnoslavanske jezike?
Zakaj se ne bi spoznavali tudi z madžarščino, ki je jezik sosednje države ali pa češčino in slovaščino,ki ju lahko hitro osvojimo, potrebujemo le malo pojasnil?
Če sem lahko malo ciničen ... Hrvaščina in srbščina (mgd. to sta dva med seboj popolnoma ločena jezika, kot sta to npr. češčina in slovaščina) ter drugi bivšejugoslovanski jeziki so v Sloveniji praktično postali že jezik okolja.
Prihajam z Obale, kjer se v šoli učimo italijanščine kot jezika okolja in kjer je italijanščina drugi uradni jezik. Lahko vam iz prve roke povem, da velika večina tukajšnjih prebivalcev – ironično – zna hrvaščino in ostale bivšejugoslovanske jezike neprimerljivo bolje kot pa italijanščino, in to ne da bi se jih sploh učili. Zakaj je to tako? Ker veliko "južnobratskih" priseljencev pri nas vztraja s svojima jezikom in kulturo, poveličuje svojo glasbo ipd. in mi potihem prevzemamo te prvine, hkrati pa kupujemo njihove izdelke, hodimo k njim dopustovat itn. ... Tukaj lahko opazimo, kako zelo nenacionalistični (nacionalizem ≠ naciocentrizem!) smo Slovenci.
To, da bi še otroke v šolah učili te jezike kot tuje, pa se mi, oprostite, zdi absurdno. Na take izbirne predmete bi se tako ali tako vpisovali malodane vsi ti priseljenci in bi bili močno privilegirani, recimo za pridobitev ocene, saj imajo predznanje teh jezikov.
seveda, vsako dodatno znanje je odvec.
zakaj bi se po hlapcevsko ucili anglescine, kitajscine, spanscine, itd? saj kar dobro shajamo s slovenscino...
znanje tujih jezikov pac ni hlapcevstvo (naj ne omenjam pomena znanja tujega jezika za razvoj mozganov, druzbenih in kulturnih kompetenc), ampak je primerjalna prednost.
poleg tega je enojezicnost povsem deformirano stanje in posledica procesov ustanavljanja nacioanlnih drzav. vecjezicnost je "naravno" stanje.
mi je bilo pa ze takoj na zacetku jasno, da anti-jugo gnev pac ne popusca.
Angleščina in nemščina (ter v zahodnem delu države italijanščina) sta za naše otroke neprimerno koristnejši, kot pa hrvaščina, ali celo srbščina.
Eno so svetovni jeziki (recimo angleščina, ki je de-facto mednarodni standard), drugo so izrazito lokalni jeziki (recimo hrvaščina in srbščina).
Tukaj ne gre za noben anti-jugo gnev. Pač se mi ne zdi smiselno zaposlovati (in seveda plačevati) kopice učiteljev srbskega in hrvaškega jezika zato, da boste jugonostalgiki zadovoljni, ker se bodo vaši otroci lahko v šoli učili srbsko. Na voljo imate desetine jezikovnih šol, kjer se lahko učite jezike, ki so v našem okolju pač manj pomembni od "glavnih", ki so na voljo v šolah.
Če bi že šli uvajat dodatni (izbirni) jezik v šole, bi bilo vsekakor bolj smiselno dodati španskega ali mandarinskega, ki imata več sto milijonov govorcev, kot pa srbskega in hrvaškega. To, da smo bili nekaj desetletij v isti državi, zame pač ni ustrezen argument za favoriziranje teh jezikov.
zA izbirni predmet bi bilo sigurno dobro, če še kje kdo obstaja ki bi to lahko učil.
Obstajajo tečaji tujih jezikov....da bi nekaj takega uvajali kot obvezo za vse naše šole, pa je nesmiselno.
Kar se mene tiče, je komunikacija v tujem jeziku boljša.
Zakaj pa se ne bi Hrvati učili slovenščine? Ali res moramo mi biti tisti hlapci, ki se bodo učili jezike vseh drugih, da bomo z njimi komunicirali v njihovem jeziku?
Zakaj potem ne tudi italijanskega, nemškega in madžarskega jezika? Te države niso od Slovenije nič bolj oddaljene kot Hrvaška, in so celo veliko bližje, kot Srbija (če že omenjate cirilico).