27. 3. 2014
Odziv Ministrstva za pravosodje
Kratka analiza področja V Sloveniji ureditev zaporskega sistema na splošno ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 110/06, 76/08, 40/09, 9/11, 96/12 in 109/12, ZIKS-1). V drugem delu zakona so urejeni organi izvrševanja kazenskih sankcij ter gospodarska dejavnost, ki se v upravi organizira v sklopu zagotavljanja dela obsojencem v času prestajanja zapora. Gospodarska dejavnost je sestavni del izvrševanja kazni zapora in se opravlja v javnem interesu, lahko pa se gospodarske dejavnosti organizira tudi kot terapevtske in učne delavnice v tistih zavodih, kjer je to potrebno za izvajanje izobraževalnih in korektivnih dejavnosti obsojencev. Z vidika stroke je namreč pomembno dejstvo pri resocializaciji obsojencev opravljanje dela ter vključevanje v delovni proces, pri čemer ekonomska funkcija dela ni na prvem mestu. To uzakonja tudi zakon, ki določa, da se gospodarske dejavnosti uprave organizirajo kot režijski obrati smiselno po predpisih, ki urejajo organizacijo režijskih obratov. Taka organizacijska oblika je smiselna, ko bi bilo zaradi majhnega obsega ali značilnosti službe neekonomično ali neracionalno ustanoviti podjetje po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali podeliti koncesijo. Režijski obrati se organizirajo kot notranje organizacijske enote zavodov in kot taki niso ločeni od zavodov, lahko pa se organizirajo samostojno in ločeno od zavodov zaradi zagotavljanja večjih možnosti dela obsojencev pri proizvodnji izdelkov in storitev za potrebe uprave in drugih organov, lahko pa so ti izdelki namenjeni tudi trgu. Zavode za prestajanje kazni zapora ustanavlja in odpravlja Vlada RS z uredbo, kar pomeni, da se zavodi financirajo iz državnega proračuna po sistemu davkov. Obseg stroškov se odmeri glede na kadrovske in materialne potrebe vseh deležnikov v sistemu, kot že rečeno pa je mogoča gospodarska dejavnost zavodov v okviru zadovoljevanja osnovnih potreb obsojencev. Pravno ekonomska oblika opravljanja dejavnosti je odvisna od vrste proizvodnje izdelkov ali storitev ter potreb na trgu glede na konkurenčnost proizvedenih izdelkov ali storitev. Vsekakor je financiranje zavodov za prestajanje kazni zapora tudi z vidika prevencije kaznivih dejanj pomembno vprašanje. Generalna prevencija namreč nalaga, da je zaporski sistem tako naravnan, da odvrača družbo kot celoto in tudi posameznike od kriminalne dejavnosti. Z učinkovitim sistemom kazenskih sankcij na drugi strani zaporski sistem omogoči specialno preventivo storitev kaznivih dejanj obsojencem ter po prestajanju kazni zapora omogoča vrnitev in vključitev obsojencev v splošno družbeno sprejemljivo življenje. Dejstvo je, da zaporski sistem stremi k temu, da bi vsak obsojenec po prestani kazni lahko dobil zaposlitev in se sam na zakonit način preživljal. V funkciji resocializacije zato nekateri obsojenci delajo ter dobivajo nadomestilo za opravljeno delo, ki je znatno manjše od siceršnjega plačila za delo, saj ne gre za delovno razmerje. Človekove pravice in temeljne svoboščine v zvezi s posebnim režimom družbenih in ekonomskih odnosov v zaporskem sistemu zagotavljajo človeško ravnanje z obsojenci ne glede na njihovo obnašanje ter voljo za resocializacijo, sistem ugodnosti pa na drugi strani predstavlja mehanizem za nagrajevanje oz. kaznovanje vedenja in ravnanja obsojencev. Delo obsojenca je tako spodbuda, ki ga motivira pri normalnem vključevanju v družbene in ekonomske odnose na prostosti.
Kratka analiza predloga z oceno o primernosti
Naj se za vodenje zapora imenuje sposobnega direktorja, ki bo znal izkoristiti znanje zapornikov in našel neke dejavnosti, ki bi jih le-ti izvajali in za zapor pridobivali dohodek.
Odgovor: V povprečju je znanje obsojencev ozko, zato je tudi nabor dejavnosti, ki bi jih lahko opravljali ozek. Kot je že bilo poudarjeno v analizi področja, veljavna zakonodaja omogoča opravljanje gospodarske dejavnosti za obsojence, vendar pa primarni namen opravljanja dela obsojencev ni ekonomsko učinkovita proizvodnja izdelkov ali storitev, temveč je delo obsojenca predvsem terapevtske oz. izobraževalne narave. Na drugi strani je lahko proizvodnja določenih izdelkov in storitev tudi gospodarsko učinkovita in predstavlja prihodek, vendar pa je pri tem potrebna dobra strokovna analiza stroškov in koristi. Sicer pa je terapevtska oz. izobraževalna funkcija dela obsojencev prevladujoča, zato zamisel o gospodarsko in prihodkovno učinkovitih gospodarskih dejavnostih, v katerih so zaposleni obsojenci, ostaja zgolj ideal ter je pridobivanje dohodka na tak način za zapor sicer mogoča rešitev, ampak vprašljiva z vidika gospodarske učinkovitosti same dejavnosti.
Da gre lahko za javna dela, ali neko deficitarno dejavnost, ki jih drugi pravni subjekti zaradi ekonomske zanimivosti nočejo opravljati.
Odgovor: Ta predlog nasprotuje prejšnjemu predlogu, saj so javna dela točno določena ter morajo biti za javna dela izpolnjeni pogoji, ki jih preverja Zavod RS za zaposlovanje, hkrati pa niso namenjena obsojencem, ampak gospodarstvu. Poleg tega trditev, da bi se opravljala deficitarna dejavnost, ki jih drugi pravni subjekti zaradi ekonomske (ne)zanimivosti nočejo opravljati, ne zdrži testa ekonomske učinkovitosti, saj bi lahko ravno zaradi ekonomske nezanimivosti opravljanja takšne dejavnosti prišlo do izgub pri poslovanju in bi taka dejavnost le še povečala stroške, ki jih ima zavod za prestajanje kazni zapora z obsojenci in s svojim poslovanjem. Da bo vsak lasten prihodek zapora znižal državne izdatke zanj in s tem davke.
Odgovor: Vsak lasten prihodek države ali katerekoli pravne osebe javnega prava predstavlja prihodek za državni proračun, medtem ko je davčna ureditev stvar politike upravljanja države.
Naj si višji standard zaporniki pridobijo le z lastnim delom in ne na račun višjih davkov kot do sedaj.
Odgovor: Sistem podeljevanja ugodnosti za obsojence, ki se s svojim vedenjem in ravnanjem trudijo za izboljšanje svojih življenjskih razmer je vzpostavljen. Vsak obsojenec ima svoj osebni načrt, v katerem je navedeno tudi ali je obsojenec razporejen na delo, ali pa dela ne opravlja. Od izpolnjevanja osebnega načrta ter prizadevnosti obsojenca pri izboljšanju svojih življenjskih razmer je odvisna podelitev določenih ugodnosti. Obsojenci, ki si dejavno prizadevajo za izboljšanje svojih življenjskih razmer in delajo, dobijo za opravljeno delo tudi majhno plačilo, s katerim nato prosto razpolagajo ter si v zavodski trgovini lahko kupijo potrebne ali želene izdelke v skladu s svojimi zmožnostmi.
Glede na zgoraj povedano ugotavljamo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo, zato postopki za njegovo uveljavitev ne bodo uvedeni.