Spremembe kazenskega zakonika

Odziv Ministrstva za pravosodje

Po proučitvi predloga Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da bi predlagana sprememba KZ-1 ni primerna za nadaljnjo obravnavo, saj bi ta parcialno posegel v sistem kazenskih sankcij, ki ga sicer določa 3. člen KZ-1, glede hkratnega izrekanja zapora in denarne kazni pa pripominjamo, da veljavni KZ-1 pod določenimi pogoji omogoča hkraten izrek zapora kot glavne kazni in denarne kazni kot stranske kazni.

V slovenskem pravnem redu poznamo tri vrste kazenskih sankcij (prvi odstavek 3. člena KZ-1):

• kazni (zapor, denarna kazen in prepoved vožnje motornega vozila),
• opozorilni ukrepi (pogojna obsodba, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in sodni opomin) in
• varnostni ukrepi (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov).

Za kaznivo dejanje je v KZ-1 vedno predpisana kazen, ki se izreče storilcu kaznivega dejanja v sorazmerju s težo dejanja in njegovo krivdo. Ob pogojih, določenih v splošnem delu KZ-1, se storilcu smejo izreči namesto kazni opozorilne sankcije in poleg kazni ali opozorilne sankcije še varnostni ukrepi (drugi odstavek 3. člena KZ-1). Ob tem je seveda treba upoštevati tudi zakonitost pri izrekanju kazni (45. člen KZ-1):

• storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa KZ-1;
• za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.

Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da ima sodišče za vsa kazniva dejanja na podlagi splošnega dela KZ-1 na voljo ves instrumentarij kazenskih sankcij, tako, da lahko glede na okoliščine konkretnega primera doseže namen kaznovanja storilca. Ob tem pa seveda ne gre pozabiti, da je izrekanje pogojne obsodbe omejeno, pravila izrek pogojne obsodbe pa določa 58. člen KZ-1:

• pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen;
• pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let;
• sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj;
• če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo;
• storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let.

Zaključno Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da veljavni KZ-1 že določa možnost, da sodišče poleg kazni zapora izreče tudi denarno kazen, da se pogojna obsodba po eni strani ne more uporabiti v vseh konkretnih primerih kaznivih dejanj, po drugi strani pa KZ-1 v določenih primerih omogoča uporabo instituta pogojne obsodbe za težja kazniva dejanja, a je hkrati v teh primerih lahko določena preizkusna doba do desetih let, da je sistem kazenskih sankcij in izrekanje le-teh primerljiv s sistemi kazenskih sankcij drugih evropskih držav, zato spremembe sistema kazenskih sankcij na predlagani način niso potrebne.