Zakon o zasebnosti na delovnem mestu

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne azdeve in enake možnosti

Pravica do zasebnosti ni univerzalno definirana, saj je dojemanje zasebnosti izrazito subjektivno. V pravu prevladuje pristop varstva in s tem definiranje pravice do zasebnosti prek poseganja vanjo. Pravica do varovanja zasebnosti je osebnostna pravica, ki učinkuje proti vsakomur. Pravico do zasebnosti varujejo že mednarodne norme (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah), pri nas pa pravico do zasebnosti zagotavlja že Ustava Republike Slovenije (35, 37 in 38. člen), konkretizira pa zakonodaja na različnih področjih ter sodna praksa.

Pri vprašanju zasebnosti na delovnem mestu prihaja do trka lastninske pravice delodajalca in pravice do zasebnosti zaposlenega. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, 78/13- popr., v nadaljevanju ZDR-1) je po našem mnenju glede pravic delavcev v zvezi z zasebnostjo dokaj jasen. Le-ta ne opredeljuje pravice delodajalca do posega v zasebnost delavca, temveč ravno obratno. ZDR-1 kot poseben institut v naši delovnopravni ureditvi določa varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti. V skladu s 46. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. ZDR-1 še določa, da se lahko v delovnih razmerjih obdelujejo samo tisti osebni podatki, ki so nujni za uresničevanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju.

Ugotovimo lahko, da gre pri pravici do zasebnosti v okviru delovnega razmerja za več pravic v zvezi z delavčevo osebo in njegovimi osebnimi razmerji. Zato je varstvo zasebnosti v delovnem razmerju zagotovljeno tako s predpisi delovnega prava, kot tudi s splošnimi predpisi (ustavnopravne, civilnopravne in kazenske norme). Pri tem velja poudariti, da je obseg zasebnosti v delovnem pravu specifičen, saj je odvisen od nasprotnega interesa delodajalca. Nedvomno ima delodajalec pravico obdelovati podatke, ki jih potrebuje za izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti. Pomembno pri tem pa je, da to dejstvo ne pomeni, da delodajalec ni omejen pri načinu pridobivanja teh podatkov. Nadzor delavca mora biti namreč skladen z načelom sorazmernosti. Gre za tehtanje različnih pravic, od katerih ni nobena absolutna. Važno je uravnoteženja teh pravic. Bistveno je, da so vnaprej opredeljena pravila, zato se priporoča oblikovanje internih aktov delodajalca v sodelovanju s sindikati, kjer se čim bolj natančno in jasno postavijo pravila in se o tem seznani delavce.

Glede na to, da predlog izpostavlja, naj se določijo pravice, obveznosti delodajalca in delojemalca v zvezi z zasebno rabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ki so last delodajalca, bi želeli opozoriti, da že Ustava RS za poseg v komunikacijsko zasebnost zahteva ustrezno zakonsko podlago in sodno odredbo (37. člen). Upoštevati pa je potrebno tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in 94/2007, ZVOP-1), s katerim se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo nezakonitosti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Pomembna je tudi vloga Informacijskega pooblaščenca, ki opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb navedenega zakona ter spremlja stanje na tem področju. Opozoriti velja, da je Informacijski pooblaščenec na temo zasebnosti na delovnem mestu izdelal tudi podrobne smernice.