Zoisova šipendija
Pozdravljeni, sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna je 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: – Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna je 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS je približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS je približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije! 1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
S tema predlogoma bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli. Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna neto povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na 4,3 Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenovna povprečja, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatim in revnim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 4000 € oz. 4-kratne vrednosti trenutne povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji (trenutna neto povprečna mesečna plača v RS znaša približno 1000 €).
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 750 € na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo stalno zaposleni bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj III. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realni sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 750 € na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo stalno zaposleni bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj III. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realen – sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, vlada bi motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 75 % neto povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj III. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realen – sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, vlada bi motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova šipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom čez 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 75 % trenutne neto povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj VI/2. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realen – sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, vlada bi motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova štipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (pravnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom čez 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 75 % trenutne neto povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj VI/2. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realen – sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, vlada bi motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova štipendija
Pozdravljeni, spoštovani sodržavljani Republike Slovenije!
1) Predlagam poostritev pogojev za upravičenost do Zoisove štipendije mladim, nadebudnim šolarjem in dijakom. Z opažanjem iz prve vrste vam lahko povem, da se ta dodeljuje večinoma otrokom, ki že izhajajo iz socialno močnejših družin, kajti dejstvo je, da več denarja žaloma prinaša tudi boljšo izobrazbo (boljši učni pripomočki, psihološka motivacija, zasebne šole itn.).
Primer: Oče (zdravnik) in mati (odvetnica) – s približnim skupnim neto mesečnim dohodkom čez 4000 € – imata otroka, ki mu nudita vse, da bi le lahko bil uspešen v šoli. Imata čudovito in prostorno hišo, ki močno vpliva na razpoloženje otroka; otroku kupujeta zdravo in kvalitetno hrano, zaradi česar ni bolehen in laže splošno funkcionira; lahko mu privoščita vse šolske potrebščine (tudi tiste dražje, recimo kakovosten šolski nahrbtnik, boljši kalkulator, novi atlas, slovar ...); ga peljeta v šolo z avtom oz. mu plačata taksi, zaradi česar se ubožcu ni treba vstajati 30 ali več minut prej vsako jutro v strahu, ali bo ujel avtobus ali bo moral v dežju in mrazu v šolo; brez težav mu ob prvi luknji v znanju najameta inštruktorja; mu kupujeta najboljše knjige, ki bi ga motivirale pri učenju; in še bi lahko našteval. Bistvo je, da je tak otrok dosti bolj privilegiran in ima potemtakem več možnosti, da doseže povprečno zaključno oceno 5,0; kar je eden, a hkrati najpomembnejši, pogoj za dodelitev Zoisove štipendije v teh časih (z novozakonskim dodatkom, da mora upravičenec med drugim doseči vsaj eno srebrno ali zlato priznanje na državnem nivoju katerega koli tekmovanja, npr. Cankarjevo tekmovanje, tekmovanje iz znanja angleškega jezika ipd.). Moj konkretni predlog je, da se uvede nov pogoj, ki določa, ali bo vlagatelj prošnje za Zoisovo štipendijo njen upravičenec ali ne, in sicer bi se nova klavzula lahko glasila nekako takole: — Skupni neto mesečni dohodki zakonitega/-ih zastopnika/-ov vlagatelja prošnje za dodelitev Zoisove štipendije ne smejo presegati 75 % trenutne neto povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na družinskega člana, pri čemer se ne upoštevajo bratje in sestre vlagatelja z dokončano vsaj VI/2. stopnjo izobrazbe.
2) Predlagam, da se dvigne cenzus za ohranitev Zoisove štipendije na poklicnih srednjih šolah s povprečne zakljične ocene 4,1 na vsaj 4,5; na gimnazijah pa s 4,1 na vsaj 4,3; na družboslovnih fakultetah (brez prava) pa z 8,5 na 9,0. Naj pojasnim svoj predlog s primerom. Primer: Dijak Zoisov štipendist srednje tehniške šole s povprečno zaključno oceno 4,1 ohrani svojo upravičenost do štipendije in prejema nadaljnjih 66+ € mesečno, medtem ko se njegov sovrstnik, ki (še) ni Zoisov štipendist, na gimnaziji (splošna smer) bori in ima povprečno zaključno oceno 4,8; vloži prošnjo za dodelitev Zoisove štipendije, pa je kljub temu ne dobi, saj se končni cenzus vsako leto dvigne na 4,85 ali še višje. Na tej točki vas vprašam, ali se vam to zdi res pravično? Vsi vemo, kakšen – realen – sloves imajo gimnazije, tj. da imajo težji program, poklicne srednje šole pa lažjega. Zavedam se, da v RS primanjkuje določenih poklicnih izobrazb, toda gre za trud, ki ga mladi posameznik vloži v svoj študij, in iskreno ter z vso pravico pravim, da gimnazijci v povprečju vlagajo več truda vanj. Vzrok dviga cenzusa na gimnazijah pa je, da je tudi povprečna zaključna ocena 4,1 malodane smešna, saj je to praktično zgolj prav dober dijak in ne odličen, kot bi od Zoisovega štipendista pričakovali. Podobno velja za družboslovne fakultete (brez določenih smeri – kot je npr. pravo). Dejstvo je, da je v naši državi vse več družboslovcev, ki pa v večini seveda le stežka najdejo službo. Programi naravoslovnih fakultet pa so z druge strani precej zahtevnejši in ti torej sorazmerno bolj odpirajo vrata za zaposlitev študentom. Hkrati menim, da bi morala vlada izdatneje spodbujati razvoj naravoslovnih ved, kar bi lahko dosegla s pravičnejšo štipendijsko motivacijo študentov, ki obiskujejo programe tovrstnih fakultet.
Z uveljavitvijo mojih predlogov bi lahko državno gospodarstvo, ki je poleg ostalih perečih težav naše nacije tako ali tako v franžah, prihranilo dobršen del javnih sredstev, vlada bi motivirala mlade, da se še dodatno trudijo in žanjejo višja ocenska povprečja, razvijajo področje naravoslovnih ved, hkrati pa bi se vse večja meja med bogatejšim in revnejšim slojem slovenskega prebivalstva zabrisala, kar bi vodilo k pravičnejšemu jutri. Konstruktivni komentarji so zelo dobrodošli.
Lep pozdrav
Piano
Zoisova štipendija ni finančna pomoč socialno šibkejšim (ti so upravičeni do drugih finančnih ugodnosti, kar je prav) temveč finančna nagrada in spodbuda nadpovprečno uspešnim dijakinjam/dijakom, študentkam/študentom! Popolnoma nesmiselen predlog! Proti.
Glede na to, da je za Zoisovo štipendijo treba zaprositi, zagotovo tudi tistim iz najbogatejših družin nekaj pomeni.Biti Zoisov štipendist pomeni dodatno referenco npr. pri študiju ali iskanu zaposlitve, učenca pač na nekakšen prestižen način definira kot izjemnega. Moje mnenje je pač, da pripada tudi otrokom iz še tako bogatih družin, saj nenazadnje njihovi starši največ prispevajo v državni proračun, iz katerega se izplačuje.
kukolino in tamara07, pridružujem se vajinemu mnenju...predlagatelj očitno ne ve, kaj pomeni štipendija za nadarjene...verjetno išče nove možnosti, kako bi povečal svoje socialne prejemke
tudi jaz
Ni nujno, da nekdo ne ve, kaj pomeni štipendija za nadarjene. Verjetno se nekateri (tudi jaz) sprašujejo, kaj je osnovni namen te štipendije.
Če je namen ta, da se finančno nagradi nadarjenost, potem je seveda prav, da jo dobijo vsi nadarjeni (pustimo zdaj kriterije za nadarjenost, ki se nekaterim zdijo dobri, drugim pa slabi).
Če je namen štipendije ta, da se nadarjenim otrokom omogoči kvalitetnejši študij, pa ima cenzus vsekakor smisel. Če namreč starši nadarjenega otroka zaslužijo dovolj, je seveda kakršnakoli pomoč nepotrebna.
Če pogledam lastne izkušnje, je štipendija za nadarjene, ki sem jo prejemal, bila z državnega vidika stran vržen denar. Kljub temu, da smo bili finančno nekje v povprečju, je za študij (in srednjo šolo) nisem potreboval. Če bi študiral v nekem oddaljenem kraju, bi verjetno bilo drugače. Tako pa je povečini šla za kakšno pizzo, pivo in žur med vikendi.
DavidS, saj Zoisova štipendija JE mišljena za nadarjene učence, zato je po mojem prav, da so do nje upravičeni vsi, ki zadostijo temu kriteriju, ne glede na materialno stanje. Za t.i. socialno ogročene je že itak preveč financiranja s strani države na vseh koncih-brezplačna malica in koosilo, socialna pomoč, otroški dodatek, državna štipendija...
Bolj vprašljiv je kriterij za pridobitev statusa nadarjenega učenca, saj nekatere šole dopuščajo pritisk staršev na ocenjevanje.
Ne gre za socialno ogroženost, gre za omogočanje nadstandarda pri razvoju nadarjenosti.
Če govoimo o tem, da si dijak (ali študent) lahko kupi mikroskop za doma....da lahko gre vsako leto za dva ali tri tedne v likovno kolonijo.....gre za stvari, ki si jih tudi povprečna družina težko privošči, oziroma jih mora dati na tehtnico z drugimi željami, ki jih imajo.
Pri cenzusu za Zoisovo štipendijo ne govorim o tem, da bi se "odrezalo" otroke, kjer imata oba starša povprečno plačo.....govorim o primerih, kjer imajo družine recimo po 5.000 ali več EUR razpoložljivega mesečnega dohodka.
Uradni namen te štipendije je "odkrivanje in spodbujanje nadarjenih". Na kak način dosega ta cilj, če da recimo 100 EUR mesečno nekomu, ki ima 400 EUR žepnine?
POZIVAM UREDNIŠTVO PORTALA, DA NE DOVOLI T.I. POPRAVLJANJA PREDLOGOV, KO SE NABERE PREVEČ GLASOV PROTI, OSTALE GLASOVALCE PA , DA IZ PROTESTA DO TAKEGA "ZAJEBAVANJA" NAMENOMA GLASUJEJO PROTI PREDLOGU
Kukolino, se popolnoma strinjam...poleg tega je predlog BOLAN, ker nekdo očitno ne dojame, kaj pomeni štipendija za nadarjene!!! SOCIALNIH POMOČI JE PA ZE ITAK PREVEČ NA VSEH KONCIH IN KRAJIH
za socialne probleme obstaja državna šštipendija, Zoisovo bi pa res morali dobiti izključno nadarjeni, ne pa tisti, ki se piflajo za odlične ocene in to ne glede na materialno stanje družine. MERILO MORA BITI NADARJENOST!!
tudi sama sem tega menja
Zoisova štipendija je namenjena nadarjenim otrokom, ne pa socialnim problemom
Če si pameten in bogat, zakaj bi ti država morala dajati denar. Če pa si pameten, vendar ne ravno premoženj, je od države dolžnost, da ti pomaga.
prav bebavo tole popravljanje predloga!
Povprečna ocena ima le malo skupnega z nadarjenostjo. Kaže predvsem na pridnost in zrelost. Menim, da bi morali polrg štipendij za pridne imeti tudi štipendije za nadarjene. Očitno je tudi, da je pri podobni nadarjenosti spolov bistveno več štipendiranih deklic, ker so bolj zrele in marljive.
Pozdravljen, znalček!
Da, to glede deklet štipendistk je res.
Problem nastane, ko je treba izmeriti čigavo nadarjenost. Saj smo vsi pri nečem nadarjenejši kot drugi? Recimo, da nekdo, čigar starša sta eden italijanskega, drugi pa angleškega rodu, blesti v italijanščini in angleščini, je pa po drugi strani totalno nesposoben na vseh ostalih področjih. Si zato zasluži Zoisovo štipendijo? A ni željena utopija, da bi vsi bili splošno razgledani (pa s tem ne mislim, da bi vsi hodili na gimnazije) in imeli dosežke z vseh področij? Strinjam se, da je povprečna zaključena ocena relativna, toda verjamem, da nekdo, ki se trudi in posledično dosega visoko povprečje, ni samo "piflar", marveč ima od vsega truda, ki ga vlaga v svoj študij, tudi trajnostno korist. Zelo lepo bi bilo, da bi razpolagali z veliko sredstvi, s katerimi bi lahko motivirali vse mlade talente na različnih področjih, toda to zaenkrat žal še ni mogoče.
Lahko bi na primer – ko bi se država izkopala iz gospodarske krize – uvedli novo vrsto štipendije, ki bi bila izključno za nadarjene na posamičnih področjih oziroma, da vsako priznanje na državnem tekmovanju prinaša denarno nagrado/motivacijo, ali kaj podobnega; Zoisovo štipendijo pa rezervirali samo za tiste najbolj marljive.
Lep pozdrav
Piano
Včasih je bila temu namenjena Nagrada za prispevek k trajnostnem razvoju družbe, ki jo je tudi urejal ZŠtip, dodeljeval pa Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Omenjena nagrada je bila z ZUJF zamrznjena, z ZŠtip-1 pa dokončno ukinjena. Po mojem mnenju je ta nagrada bolj pomembna od Zoisovih štipendij, pa tudi iz proračuna se je za njo porabilo veliko manj denarja kot za ZŠ, ki so jih sedaj, v času krize, povrh vsega še dvignili. Namesto, da bi jih zmanjšali (za obdobje krize) in obdržali Nagrade za prispevek k TR.
Zoisove štipendije pa naj se dodeljujejo po mešanem merilu; npr. 35 % izjemni dosežki (zlata matura se ne šteje kot izjemni dosežek), 35 % test inteligence in 30 % šolski uspeh. ZŠtip-1 je vsaj en korak k izboljšanju sistema ZŠ.
Prvi del predloga: V glavnem se strinjam, vendar bi po mojem lahko bila omejitev postavljena nekoliko višje, ker je ZŠ še vedno nagrada za nadarjene (sicer zadnje čase bolj za pridne, ampak z ZŠtip-1 se bo to verjetno spremenilo), ne pa štipendija za socialno ogrožene, za kar že obstaja posebna štipendija. Je pa res, da tisti, ki imajo na družinskega člana res visoke dohodke, te štipendije res ne potrebujejo. Po mojem mnenju bi bil primeren cenzus nekje okrog 1500 € na člana.
Drugi del predloga: Tudi razlika v zahtevnosti med posameznimi gimnazijami je velika. Po mojem bi morali tudi pri ohranitvi štipendije zahtevati izjemne dosežke, in sicer v preteklem šolskem letu.
Pozdravljen,
1500 € na družinskega člana je pa res veliko. To bi v povprečni slovenski družini z obema zakonitima skrbnikoma in dvema otrokoma pomenilo, da ima vsakdo izmed dveh zakonitih skrbnikov po 3000 € neto mesečne plače (6000 € skupne). To je 3-krat toliko, kolikor znaša trenutno slovensko povprečje. Menim, da nekomu, ki izhaja iz tako – za moje pojme – premožne družine, 120 € mesečno od Zoisove štipendije ne bo kaj prida koristilo, saj mu lahko starši najbrž nudijo to (in najbrž tudi večkratno) vsoto v obliki žepnine. 75 % povprečne trenutne neto mesečne plače v RS (1000 €) na družinskega člana – 750 € / družinskega člana – pa bi po mojem mnenju bilo pravičnejše.
Lep pozdrav
Piano