Glede na to, da že vrsto let poslušamo kako je država ugrabljena in da jo vodijo lobiji, predlagam, da se lobiranje prepove in da se tretira enako kot podkupovanje.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
ZIntPK v določbi 14. točke 4. člena lobiranje definira kot »delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti, ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.« V 15. točki iste zakonske določbe je lobist oziroma lobistka opredeljen kot »oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je vpisana v register lobistov ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije«, v 16. točki 4. člena ZIntPK pa so nadalje lobiranci oziroma lobiranke definirani kot »funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih in organih lokalne skupnosti ter pri nosilcih javnih pooblastil, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter odločitev iz 14. točke tega člena, s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist«. Lobiranju pa je namenjeno celotno VIII. poglavje ZIntPK, členi od 56. do 74., v katerih so urejena vprašanja, kot so: kdo je lahko lobist, kaj ne sodi med lobiranje, registracija lobistov, poročanje lobistov, preverjanje resničnosti podatkov in navedb, pravica do informiranosti lobista, informiranje lobirancev in zapis lobiranja, dolžnost identifikacije lobista, prepovedana ravnanja lobistov, prijava prepovedanih ravnanj lobistov, sankcije zaradi neupoštevanja določil tega zakona in sankcije zaradi kršitev identifikacije in prepovedi ravnanja lobistov.
Lobiranje je pomembna dejavnost, ki ob primerni pravni regulaciji predstavlja širši vidik demokracije v interesu javnosti. Pravno-formalna ureditev lobiranja lahko zagotovi, da je lobiranje transparentno in zagotavlja dopustno in želeno delovanje lobistov ter organizacij, povezanih z lobiranjem. Lobiranje ima dolgoletno tradicijo in se nekoliko razlikuje od države do države, zaradi razlik v tradicijah in političnih sistemih. Lobiranje je tako demokratična dejavnost, ki ob ustrezni pravni regulaciji, z močjo argumentov, zagotavlja širši vidik demokracije v interesu javnosti. Gre za prizadevanja, katerih namen je vplivati na javne organe s posebnim poudarkom na člane zakonodajnega telesa, promoviranje in zagotavljanje sprejetja določene zakonodaje z vplivanjem na javne organe in tudi poskusi spodbujanja javnih organov k določeni aktivnosti. V družbenem smislu predstavlja lobiranje dejansko sestavino vsakega demokratičnega zakonodajnega in političnega procesa.
Upoštevajoč navedeno, sta lobiranje kot zakonsko regulirana in priznana dejavnost in podkupovanje kot nezakonito, nedovoljeno ter zato sankcionirano dejanje, različna pojma, ki se ne moreta obravnavati enako. Podkupovanje je v KZ opredeljeno v členih 261 (Jemanje podkupnine, ki se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo) in 262 (Dajanje podkupnine, ki se kaznuje z zaporom od enega do petih let in denarno kaznijo). Vsebinsko, prav tako pa iz vidika sprejemljivosti oziroma dopustnosti, na drugi strani pa tudi mednarodnega in evropskega priznavanja in opredelitve obeh navedenih dejanj, teh torej ni mogoče enačiti.
Po našem mnenju je veljavna zakonska ureditev glede lobiranja kot dovoljene dejavnosti, upoštevajoč predpisane pogoje in omejitve, predvsem pa ob izpolnjenem pogoju transparentnosti, tudi glede na mnenja Evropskih institucij kot sta OECD in GRECO, ustrezna.