2. 12. 2013
Odziv Ministrstva za pravosodje
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 63/2013 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZFPPIPP) v poglavju, ki ureja finančno poslovanje pravnih oseb, ureja dve vrsti odškodninske (civilne) odgovornosti poslovodstva in članov nadzornega sveta vezano na finančno poslovanje pravnih oseb:
1. v 28. in 29. členu je urejena njihova (poslovna) odškodninska odgovornost v razmerju do družbe zaradi kršitve obveznosti poslovanja družbe v skladu zakonskimi pravili finančnega poslovanja in pravili poslovnofinančne stroke;
2. v 42. do 44 .členu pa je urejena njihova neposlovna odškodninska odgovornost: – poslovodstvo je upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka:
a) ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je kršilo obveznosti analizirati vzroke in opraviti ustrezne ukrepe, ali
b) je ravnalo v nasprotju s prepovedmi, ki se nanašajo na neenako obravnavanje upnikov (34. ZFPPIPP);
– člani nadzornega sveta so upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če obstaja eden od naslednjih pogojev:
a) če je poslovodstvo v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka na podlagi poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja predlagalo skupščini sprejetje sklepa o povečanju osnovnega kapitala z vložki in: - je nadzorni svet o poročilu o ukrepih finančnega prestrukturiranja dal mnenje, v katerem je presodil, da družba ni insolventna in povečanje osnovnega kapitala ni potrebno, ter - je skupščina zavrnila sprejetje sklepa o povečanju osnovnega kapitala,
b) če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1, čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij,
c) če bi na podlagi letnega poročila ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili, če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi, ki so v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali preprečili dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP.
Odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu ZFPPIPP je upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Da bodo upravitelji in upniki lažje, brez začetnih ovir (iskanje sredstev za plačilo sodne takse), vlagali odškodninske zahtevke proti članom poslovodstva in nadzornega sveta, se je v letošnjem letu z novelo ZFPPIPP-E določila oprostitev plačila sodne takse, kadar bodo uveljavljali odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu ZFPPIPP.
Poleg tega veljavna kazensko-materialna zakonodaja vključuje kar veliko členov, na podlagi katerih je mogoče sankcionirati različne zlorabe v gospodarstvu (npr. Povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem – 226. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 50/12 – UPB-2; KZ-1, Oškodovanje upnikov – 227. člen KZ-1, Poslovna goljufija – 228. člen KZ-1 itd.) Z zadnjo novelo Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 47/13; ZKP-L) pa je bilo izrecno določeno, da smejo v primerih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo preiskovalna dejanja, glavna obravnava in odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstev trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro (143.c člen ZKP).
Ob krivdi, ugotovljeni s pravnomočno sodno odločbo, je mogoč odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (74. člen KZ-1). Načeloma se odvzame denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če to ni mogoče, se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, če pa niti to ni mogoče, se osebi naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi (prvi in drugi odstavek 75. člena KZ-1). Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (tretji odstavek 75. člena KZ-1).
Slovenski pravni red pa dopušča tudi odvzem premoženja nezakonitega izvora (in tudi začasno zavarovanje ter začasni odvzem takšnega premoženja). Postopek finančne preiskave po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/1; ZOPNI) se izvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku, ki teče zaradi kataloškega kaznivega dejanja, izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in njegova skupna vrednost presega 50.000 evrov. ZOPNI predvideva tudi obrnjeno dokazno breme (premoženje osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, glede katerega so podani razlogi za sum, da je storil kataloško kaznivo dejanje, je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz njegovih zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način – prvi odstavek 5. člena ZOPNI).
V zvezi z možnimi zlorabami povezanimi z ustanovitvijo zemljiškega dolga, želimo izpostaviti, da je bil institut zemljiškega dolga ukinjen z novelo Stvarnopravnega zakonika SPZ-A (Uradni list RS, št. 91/13). Za že obstoječe zemljiške dolgove (torej tiste, ki so bili ustanovljeni pred uveljavitvijo novele SPZ-A) pa se bo ustrezno spremenil postopek izvršbe, kar bo urejala novela Zakona o izvršbi in zavarovanju.
Nadalje opozarjamo, da je bilo v zadnjih letih v Republiki Sloveniji kar precej narejenega tudi na institucionalnem okviru, ki je potreben za boj z organiziranimi kriminalom in t.im. kriminalom belih ovratnikov. Posebni oddelki so se oblikovali oziroma se oblikujejo tako na ravni policije (Nacionalni preiskovalni urad), državnega tožilstva (Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije) kot tudi sodišč (specializirani oddelki za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj). Vzpostavila naj bi se torej celotna t.im. veriga pravičnosti (ang. Chain of Justice), ki omogoča učinkovito obravnavo omenjenih kaznivih dejanj.
Odziv Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo
Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – UPB3, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12 in 82/13; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1) nedvomno daje podlago za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne opredeljuje pa jo v okviru omenjenih specifičnih dejanj.
Že v uvodnih določbah, natančneje v 8. členu ZGD-1 ureja institut spregleda pravne osebnosti, po katerem so lahko družbeniki (ki sicer praviloma ne odgovarjajo za obveznosti družbe) odgovorni za obveznosti družbe če so:
- družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan,
- družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov,
- v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim premoženjem, ali
- v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.
Tisti, ki želi uveljaviti spregled pravne osebe, mora dokazati, da je izpolnjen eden od pogojev iz navedenega člena. Poleg objektivne ugotovitve, da je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe v korist družbenika ali tretje osebe, je potrebno dokazati tudi zavedanje oz. dolžnost zavedanja družbenika, da zaradi zmanjšanja premoženja družbe ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (enako tudi v Velikem komentarju Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana, 2006, 1. knjiga, komentar k členu 8). Kljub obstoju navedene zakonske določbe in precej obširne sodne prakse pa je treba poudariti, da je spregled pravne osebnosti uporabljiv le izjemoma. »Vse oblike solidarne, subsidiarne in kakršnekoli druge odgovornosti za drugega so izjema.« (Sodba II Ips 315/2000, 010110, VSK cp 1259/99, vir Baza SOVS)
ZGD-1 vsebuje tudi temeljno podlago za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora (člena 263. in 264. ZGD-1). Kar v tej zvezi velja za člane vodenja pri delniški družbi, se smiselno uporablja tudi za poslovodje družb z omejeno odgovornostjo (šesti in sedmi odstavek 515. člena ZGD-1). Za člane organov vodenja in nadzora veljajo splošne predpostavke odškodninske odgovornosti iz obligacijskega prava, torej nastanek škode, obstoj škodnega (nedovoljenega, nedopustnega) dejanja - ravnanja, vzročna zveza med škodnim dejanjem in škodo ter odškodninska odgovornost. Za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora je značilno: skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej strožja stopnja skrbnosti, za katero se domneva ustrezna usposobljenost in obveščenost; njihova odškodninska odgovornost je solidarna, če gre za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti (upniki lahko poljubno posežejo po premoženju kateregakoli od članov organov vodenja in nadzora, da bi izterjali svoj odškodninski zahtevek); odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora za nastalo škodo se domneva, dokazno breme je obrnjeno (člani uprave morajo dokazati pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti, sicer se odškodninske odgovornosti ne morejo razbremeniti). Za nastanek odškodninske obveznosti članov organov vodenja in nadzora je potrebno, da škodljivo dejanje stori član organa vodenja ali nadzora s tem, ko krši svoje dolžnosti (zakonsko in statutarno določene pristojnosti, ipd.) oz. jih ne opravlja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in pri tem nastane škoda (podobno tudi v Velikem komentarju Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, komentar k členu 263). Nastanek škode kot posledica kršitve njihovih dolžnosti je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti – če škoda ni nastala kljub temu, da so bile dolžnosti kršene, odškodninske obveznosti ni.
Nadalje ZGD-1 v poglavju o delniški družbi daje podlago za tožbo za povrnitev škode, pri čemer loči »vložitev tožbe za povrnitev škode« (327. člen) ter »vložitev tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine« (328. člen). Skladno s prvim odstavkom 327. člena ZGD-1 poslovodstvo družbe mora, če tako sklene skupščina z navadno večino glasov, vložiti tožbo za povrnitev škode, ki so jo družbi v zvezi z ustanovitvijo povzročili ustanovitelji ali za povrnitev škode, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora. Rok za vložitev omenjene tožbe je šest mesecev. V primeru kolizije interesov (če je omenjeno tožbo treba vložiti proti osebi, ki med odločanjem skupščine še vedno opravlja naloge člana organa vodenja ali nadzora), mora skupščina imenovati posebnega zastopnika, ki zastopa družbo v postopku pred sodiščem (drugi in tretji odstavek 327. člena ZGD-1). V naslednjem 328. členu ZGD-1 daje podlago za vložitev tožbe delničarjem, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znašajo najmanj 400.000 eurov. Pravica, vložiti tožbo v svojem imenu in za račun družbe gre delničarjem v primeru, če predlog za vložitev tožbe na skupščini ni bil sprejet, če skupščina odkloni ali ne imenuje posebnega zastopnika za vložitev tožbe kakor tudi, če ta ali poslovodstvo ostaneta pasivna in tožbe ne vložita.
Skladno z vsem navedenim menimo, da ZGD-1 daje podlago za odškodninsko odgovornost oseb – članov organov vodenja in nadzora, možna pa je tudi tožba za povrnitev škode. Za ostala specifična vprašanja in problematiko v zvezi z (kot jih sami imenujete) »manevri«, kot so ustanovitev zemljiškega dolga, fiktivni prenosi premoženja, ipd. pa je treba pojasniti, da so predmet druge področne zakonodaje, ki lahko vprašanja odgovornosti glede takih vsebin tudi specifično izpostavlja. ZGD-1 je namreč krovni zakon, ki ureja temeljna korporacijska pravila in takih določb ne vsebuje.