1. 10. 2013
Odziv Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo
Potrebno je upoštevati dejstvo, da se cene v tržnem gospodarstvu oblikujejo prosto in da bi določanje višine marže pomenilo reguliranje prodajnih cen s strani države, kar je dopustno samo v izjemnih primerih skladno z Zakonom o kontroli cen. Zato iz razlogov, ki jih navajamo v nadaljevanju, ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Določanje marž ali razlike med nabavno in prodajno ceno temelji na stroškovnih in tržnih dejavnikih ter poslovnih ciljih trgovcev. Marža namreč odraža poslovno strategijo trgovske družbe, cena in s tem tudi marža predstavljata enega izmed osnovnih tržnih mehanizmov prilagajanja subjektov na trgu povpraševanju in konkurenci na trgu, torej predstavljata eno od orodij tržnega boja in vzpostavljanja konkurenčnih prednosti. Težko bi tudi izenačili marže trgovcev, glede na to, da imajo na trgu različne stroške, ki jih pokrivajo z maržo (materialni stroški, stroški delovne sile, amortizacijo, prevoze itd.), kakor je različen tudi njihov položaj na trgu (npr. multinacionalke, mali trgovci).
Administrativno določanje marž bi hkrati pomenilo kršitev pravil varstva konkurence in bi praviloma vodilo v višje cene za končnega potrošnika, kot bi jih zagotovil tržni mehanizem.
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s spremembo stopenj DDV, kot sta bili uveljavljeni s 1. julijem 2013 (t.j. zvišanje splošne stopnje DDV na 22% ter znižane stopnje na 9,5%) naj pojasnimo, da je bilo ob sprejetju odločitve o zvišanju davčnih stopenj, kot enega izmed ukrepov za nujno uravnoteženje javnih financ ocenjeno, da ta ukrep ne bo imel izrazitih negativnih posledic na konkurenčnost slovenskega gospodarstva, niti v zvezi s to spremembo ni bilo pričakovati izrazitejšega povišanja drobnoprodajnih cen proizvodov in storitev, še zlasti ne tistih kategorij blaga in storitev, ki so po Zakonu o davku na dodano vrednost obdavčene z nižjo stopnjo DDV, saj se je davčna stopnja zvišala le za 1 odstotno točko.
Z vidika delovanja sistema DDV je potrebno predvsem upoštevati, da DDV ni primeren instrument za uravnavanje cen blaga in storitev, ki jih gospodarski subjekti ponujajo na trgu, saj se te oblikujejo predvsem na podlagi ponudbe in povpraševanja, kot tudi drugih konkurenčnih pogojev. Znižanje DDV za določene kategorije blaga oziroma storitev zato ne pomeni nujno tudi znižanja cen od navedenega.
V skladu s sistemom in obveznostjo plačevanja DDV, kot je v Sloveniji urejen z Zakonom o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 13/11-UPB, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 46/13-ZIPRS1314-A), se torej DDV v zvezi z obdavčenimi dobavami blaga in storitev obračunava po splošni stopnji 22% in (eni) nižji stopnji 9,5%, ki se uporablja za dobave, navedene v Prilogi I navedenega zakona. Nižja stopnja DDV se plačuje v zvezi s kategorijami, ki so predvsem namenjene zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb končnih uporabnikov (vsa hrana in brezalkoholne pijače, dobava vode, zdravila, medicinski pripomočki, dobava in obnova socialnih stanovanj), za nekatere druge »javno pomembne« dobrine ter za določene delovno intenzivne storitve (manjša popravila koles, čevljev in usnjenih izdelkov, oblačil in gospodinjskega perila obnova in popravila zasebnih). Slovenija ob uvedbi sistema obdavčevanja blaga in storitev z DDV v Sloveniji v letu 1999, niti v kasnejših revizijah sistema DDV, kot so bile uveljavljene s spremembami Zakona o davku na dodano vrednost, vključno ZDDV-1, s spremembami, ni uveljavila možnosti uporabe dodatne (druge oziroma posebne) nižje stopnje DDV, čeprav je ta možnost sicer predvidena v Direktivi Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV v Evropski uniji.
Uvedba dodatne nižje stopnje DDV (le) za posamezna živila bi pomenila odstopanje od uveljavljenega sistema DDV v Sloveniji, v skladu s katerim so vsi izdelki in kmetijski pridelki, ki se uporabljajo kot hrana za ljudi (vključno z brezalkoholnimi pijačami) obdavčeni z enotno, 9,5% stopnjo DDV. Ob tem bi takšna sprememba povzročila tudi določeno povečanje administrativnih obremenitev gospodarskih subjektov, dobaviteljev različnih vrst živil (davčnih zavezancev), povezanih z dodatnim razmejevanjem živil, obdavčenih s posamezno stopnjo DDV. Nenazadnje pa bi uvedba takšne ureditve povzročila tudi določeno znižanje javnofinančnih prihodkov.
Glede na vse navedeno pobude za uvedbo dodatne nižje, 5% stopnje DDV za osnovna živila v trenutnih razmerah ni mogoče podpreti.