Ločitev oblastvenih funkcij in zasebnopravnih (gospodarskih) dejavnosti države
Vladi predlagam reformo delovanja države, s katerim naj bo zagotovljena stroga ločitev med izvrševanjem njenih funkcij državne oblasti na eni in upravljanjem njenih gospodarskih naložb in drugega delovanja na zasebnopravnem področju na drugi strani. Za dosego tega cilja niso potrebne velike pozitivnopravne spremembe, temveč predvsem vzdržanje pri prevelikih posegih po moči, ki jo ima na podlagi Ustave.
Ko država kot delodajalec svojim zaposlenim določi nižjo minimalno plačo in nižji regres, kot ju imajo delavci v zasebnem sektorju, je to zloraba moči. Ko upravam delniških družb predpiše način poslovanja in višino izplačil, je to zloraba moči. Ko nato iste napačne odločitve popravi z dokapitalizacijami iz proračuna, je to zloraba moči. Primerov je še več in so v našo družbo močno zasidrani.
Neenakost, v katero so na ta način potisnjeni tako delavci kot gospodarski subjekti, ni upravičena. Ko država nastopa kot družbenik v delniški družbi, naj se obnaša kot družbenik, in ko nastopa kot delodajalec, naj bo delodajalec.
Zakon je orodje, ki zagotavlja, da lahko do določenega cilja vsi pridemo na enak in enakopraven način. Tudi država. Zato mora oblast prenehati uporabljati zakonodajno moč kot orodje, s katerim upraviči svojo neprimerno politiko ali slabo poslovanje subjektov, v katerih je lastniško udeležena.
Tako izvršilna kot zakonodajna veja oblasti, pa tudi vsak minister in poslanec, bi se morali o vsakem (predlaganem) posegu v zakonodajo vprašati, kateri cilj ta poseg zasleduje, ali je nujen, upravičen in pošten, in šele po temeljiti razpravi o njem odločiti. Enako velja za podzakonske akte, pri sprejemu katerih sta zaletavost in muhavost lahko prav tako problematični, kot je, če ne prej, postalo vsem jasno pri februarski Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.
Država se mora preprosto umakniti iz gospodarstva. Pridobitna podjetja, ki delujejo na prostem trgu, nimajo v državni lasti kaj iskati (Krka, Unior, NLB, NKBM, Telekom - razen infrastrukturnega dela, Mercator....pa kaj čem naštevati, jih je za debelo knjigo).
Država se naj ukvarja z ustvarjanjem pogojev za uspešno poslovanje, poslovanje samo pa naj prepusti zasebnemu sektorju.
Pri nas seveda to ni možno, saj potem vladajoča elita (katerakoli je že pač v danem trenutku na oblasti) ne bi imela možnosti postavljati zaslužnih prijateljev v upravne odbore in nadzorne svete, ter jim dajati nezavarovanih kreditov.
Ravno na te pomisleke se predlog nanaša. Ustvarjanje pogojev za uspešno poslovanje naj bo ločeno od samega poslovanja družb, pa naj so deleži v njih v državni lasti ali v lasti zasebnikov. Ni prav, da so pogoji poslovanja za ene drugačni od tistih za druge.
Prav tako pa se predlog nanaša tudi na zaposlene v javnem sektorju, ki marsikje niso izenačeni s tistimi v zasebnem, tako po pravicah, kot tudi obveznostih. Verjamem, da specifike javnega sektorja zahtevajo nekoliko drugačno ureditev, vendar pa te po moje ne upravičujejo zakonskih določb v stilu "Ne glede na določbo XX. člena ZDR za javne uslužbence velja ...".
Glede državnega lastništva: če družba dobro posluje in prinaša zato družbenikom dobiček, je lahko v interesu države, da je sama družbenica in s tem deležna rezultatov dobrega poslovanja. Prav tako je mogoče, da je neko družbo (začasno) dobro ohranjati živo, četudi umetno, zaradi makroekonomskih ciljev. Zato takojšnja in splošna prodaja po mojem ni dobra.
Do zlorab sicer prihaja tudi na področju zasebnega lastništva družb, skozi javna naročila, podkupnine, ... Menim, da tega problema ne bo rešila zamenjava lastnika, temveč nadzor, doslednost, pogum pristojnih in sprememba družbene miselnosti, da je plačevanje davkov "zakonita tatvina" in da tisti, ki uspe utajiti davščine, ravna pravilno (vse dokler ni razglašen za "tajkuna" ali dela svojega premoženja ne prenese v tujino).