6. 8. 2013
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
V lanskem letu je bil sprejet Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12; v nadaljevanju besedila: ZUJF) s ciljem zagotavljanja vzdržnih javnih financ, zagotavljanja zakonskega okvira za učinkovito upravljanje z javnimi financami in zagotavljanja makroekonomske stabilnosti ter trajnega in stabilnega narodnogospodarskega razvoja. Zakon korenito posega v znižanje strukture in tudi obsega javnih izdatkov, temu pa sta sledila še Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 46/13), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 3013 in 2014 (Uradni list RS, št. 46/13), Uredbe o spremembi in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS, št. 47/13) ter sklenitev aneksov h Kolektivni pogodbi za javni sektor, Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS ter aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti oziroma poklicev. Na podlagi sprejetih dokumentov in uveljavljenih predpisov, ki vključujejo ukrepe trajne in začasne narave, se je v smislu zmanjševanja materialnih pravic oziroma pravic finančnega značaja, spremenil tudi položaj funkcionarjev vseh treh vej oblasti, torej tudi poslancev, na katere se nanašajo predmetni predlogi. Navedeno pomeni, da tudi za funkcionarje velja znižana plačna lestvica, za funkcionarke pa je ukinjen dodaten dodatek za delovno dobo nad 25 let.
V zvezi s predlogi, ki se nanašajo na uporabo službenih vozil in službenih voznikov v smislu ukinitve te pravice nekaterim ministrom in ministricam, zamenjavo vladnih vozil za varčnejša in manjša vozila, uporabo javnih prevoznih sredstev ter uporabo enega službenega vozila za več funkcionarjev v primeru njihovega obiska prireditev, poudarjamo, da se v zvezi z vprašanjem uporabe službenih vozil v organih državne uprave uporabljajo določbe Uredbe o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 60/99, 1/04, 62/06).
V skladu s citirano uredbo se pri pridobitvi pravice do stalne osebne uporabe službenega avtomobila v skladu s četrtim odstavkom 30. člena uredbe, upošteva zlasti zagotovitev stalne dosegljivosti, pogosto opravljanje nalog izven sedeža oziroma izven kraja sedeža, pogosto opravljanje nalog izven rednega delovnega časa, ekonomična uporaba službenih vozil ter druge posebne zahteve, vezane na izvajanje konkretnih delovnih nalog ali na funkcijo oziroma uradniški položaj. Dodelitev pravice do uporabe ali stalne osebne uporabe službenega vozila funkcionarju je v skladu z določbami uredbe pogojena s posebno naravo dela, za kar se šteje zagotovitev stalne dosegljivost, stalno oziroma pogosto opravljanje nalog izven sedeža oziroma izven kraja sedeža, pogosto opravljanje nalog izven rednega delovnega časa ter ekonomična uporaba službenih vozil. Zaradi uresničevanja slednjega in za zagotovitev gospodarnega razpolaganja s proračunskimi sredstvi, lahko v skladu s 32. členom uredbe šofer, ki je v delovnem razmerju v enem upravnem organu, opravlja prevoze funkcionarjev, ki so v delovnem razmerju v drugem državnem organu, ali upravni organ zagotovi opravljanje prevozov s sklenitvijo pogodbe o delu s šoferjem. Vlada Republike Slovenije je v zvezi s problematiko službenih vozil v osebni uporabi funkcionarjev sprejela dva sklepa, in sicer najprej na 4. redni seji dne 29. 2. 2012 sklep št. 41003-5/2012/5, ki določa, da je treba sprejeti predpis, v katerem se določijo kriteriji za dodelitev službenih vozil v osebno uporabo, in na 13. redni seji dne 10. 5. 2012 sklep št. 41003-5/2012/43, ki v 2. točki določa, da predstojniki neposrednih uporabnikov proračuna države ponovno preverijo smotrnost dodelitve vozil pri neposrednih in posrednih uporabnikih proračuna države, ki sodijo v njihovo pristojnost, za privatne namene. Iz navedenega izhaja, da so prizadevanja in napori vlade usmerjeni tudi k ukrepom za varčevanje s proračunskimi sredstvi pri uporabi službenih vozil. Ne glede na navedeno pa bi bilo nekatere predloge, predvsem predlog glede skupne uporabe službenega vozila s strani več funkcionarjev, težko uresničiti, predvsem zaradi časovno in območno različnih obveznosti funkcionarjev, nenazadnje pa v nekaterih primerih tudi iz razlogov varnosti (v skladu z določbami Uredbe o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija; Uradni list RS, št. 110/10, 15/13 in 16/13) in iz protokolarnih razlogov.
Glede predlogov, ki se nanašajo na zakonske pravice poslancev, pojasnjujemo naslednje: V zvezi s predlogom za znižanje nadomestila poslancem po prenehanju mandata pojasnjujemo, da je bila sprememba višine in trajanja izplačevanja nadomestila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/12), pri čemer se je ta nanašala na spremembo pogojev, pod katerimi se pravica pridobi, na znižanje višine denarnega nadomestila ter na skrajšanje časa, za katerega ima poslanec pravico do denarnega nadomestila. Poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, ima sedaj pravico prejemati nadomestilo največ šest mesecev, in sicer v višini 80 % zadnje plače, ki jo je prejemal, ko je opravljal funkcijo (prejšnja ureditev je omogočala nadomestilo v višini plače, ki bi jo prejemal, če poslancu funkcija ne bi prenehala, za najdlje eno leto). Noveli Zakona o poslancih so sledile tudi spremembe ostalih predpisov, ki urejajo pravice vseh funkcionarjev po prenehanju funkcije in sicer spremembe Zakona o državnem svetu, Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o računskem sodišču, Zakona o varuhu človekovih pravic in Zakona o predsedniku republike. Vsem spremembam zakonov je skupno enotno znižanje višine nadomestila po prenehanju mandata iz 100 odstotkov na 80 odstotkov zadnje plače, ki jo je funkcionar prejemal, ko je opravljal funkcijo, možnost podaljšanja pravice do nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev, ukinitev nadomestila plače, če funkcionarju funkcija preneha pred potekom šestih mesecev od potrditve mandata in prenehanje pravice do prejemanja nadomestila plače, če se funkcionar pred potekom obdobja, za katerega mu pripada nadomestilo plače, zaposli, prične opravljati pridobitno dejavnost ali funkcijo ali izpolni minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja. Nadomestilo po prenehanju funkcije je pravica funkcionarja po prenehanju mandata in pomeni odmeno funkcionarju za določeno časovno po prenehanju funkcije. Šele po preteku tega časa (ki je z zadnjimi spremembami prej navedenih zakonov skrajšan iz enega leta na pol leta) bi bil funkcionar lahko eventualno upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti upoštevaje določbe Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF in 21/13) ob izpolnjevanju pogojev iz tega zakona v višini, kot je določena v 62. členu. V Zakonu o urejanju trga dela je namreč določeno, da se denarno nadomestilo za prve tri mesece izplačuje v višini 80 odstotkov od osnove, v nadaljnjih devetih mesecih pa v višini 60 odstotkov od osnove. Po izteku tega obdobja se denarno nadomestilo izplačuje v višini 50 odstotkov od osnove, pri čemer najnižji znesek denarnega nadomestila ne sme biti nižji od 350 eurov, najvišji znesek denarnega nadomestila ne sme biti višji od 892,50 eurov.
Ministrstvo za notranje zadeve sicer ni pristojno za pojasnila in opredelitve glede delovanja državnega zbora in statusa poslancev, ne glede na to pa v zvezi z delom predloga, ki se nanaša na uveljavitev ukrepov v primeru odsotnosti poslancev s sej državnega zbora, pojasnjujemo, da je Zakon o poslancih v določbi 15. člena udeležbo na sejah državnega zbora in njegovih delovnih telesih, določil kot dolžnost poslancev, v določbi 16. člena istega zakona pa določil, da se poslancu, ki se neopravičeno ne udeleži seje državnega zbora oziroma njegovega delovnega telesa, katerega član je, ustrezno zniža plača in drugi osebni prejemki, pri čemer je zakon ureditev postopka za ugotavljanje odgovornosti poslanca v navedenem primeru ter ukrepov, prepustil ureditvi v Poslovniku Državnega zbora. Ta v 97. členu določa, da poslancu za dneve njegove neopravičene odsotnosti s sej državnega zbora oziroma njegovih delovnih teles, katerih član je, ne pripada plača, regres za prehrano med delom in povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela.
V zvezi s pravicami poslancev Državnega zbora RS do uporabe službenih telefonov, službenih vozil ter opravljanjem službenih poti, na kar se prav tako nanašajo predlogi v okviru Predloga 4605-206, pojasnjujemo, da so predmetna področja urejena z akti, ki jih na podlagi določb Zakona o poslancih (ZPos), sprejemajo delovna telesa državnega zbora (kot na primer Sklep o uporabi avtomobilov Državnega zbora Republike Slovenije, ki ga je sprejela Komisija Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve) in torej niso v pristojnosti Vlade Republike Slovenije. Glede na navedeno predlagamo, da se predlog v delu, v katerem se nanaša na navedene pravice poslancev, posreduje Državnemu zboru Republike Slovenije.