Predlagam, da se po hitrem postopku ukine monopolno združbo lenuhov in tako prepreči obvezno plačevanje SAZAS-u. Vsak gospodarstvenik ve, da te vrste raznih zavodov, ki so prisesani na naše žulje in jih država podpira nisu ustavni. Zato vam novi vladi predlagam, da spremenite zakon o obveznem plačevanju omenjene združbe.
Lep pozdrav
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo
Za lažje razumevanje kolektivnega upravljanja moramo najprej razložiti pojem avtorske pravice. Avtorska pravica je zasebna pravica (pripada vsakemu avtorju in ne državi), ki se deli na moralno in materialno komponento. Moralna komponenta predstavlja priznanje statusa avtorja oz. ustvarjalca določenega avtorskega dela. Materialna komponenta pa se nanaša na uporabo ustvarjenega avtorskega dela in predstavlja pošteno plačilo avtorjevega truda pri ustvarjanju določenega avtorskega dela ter motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. Tako kot na primer pek dobi plačilo za kruh, ki ga proda, tako dobi plačilo tudi avtor (npr. glasbenik), ki proda svoje avtorsko delo. Vendar pa je pomembna razlika v tem, da se kruh lahko uporabi le enkrat, avtorsko delo (npr. pesem) pa neskončno mnogokrat. Bistvo avtorske pravice je v tem, da imetnik le-te dobi plačilo vsakokrat, ko je njegovo delo uporabljeno. Zato so na primer najbolj poslušani avtorji tudi najbolje plačani, ker se njihova dela najbolje prodajajo. Avtorje torej moramo plačati. Kakšno vlogo pa imajo kolektivne organizacije (npr. Združenje SAZAS)?
Kolektivne organizacije so se razvile zgolj zaradi učinkovitejšega, cenejšega in preglednejšega upravljanja z avtorskimi pravicami. Tako na primer uporabniku (npr. gostinskemu lokalu) ni potrebno sklepati pogodb o uporabi avtorskega dela z vsakim posameznim avtorjem posebej (več tisoč pogodb), temveč lahko to stori z eno pravno osebo (kolektivno organizacijo), ki potem poskrbi, da denar pride do imetnikov avtorske pravice. V primeru Združenja SAZAS si je moč predstavljati, da bi v primeru njegovega neobstoja, nek gostinski lokal moral posebej plačati vsakemu imetniku avtorske pravice na pesmi, ki jo predvaja. To je seveda popolnoma neizvedljivo. Poleg tega bi moral vsak imetnik avtorske pravice nenehno nadzirati uporabo njegovega avtorskega dela in se ukvarjati z izstavljanjem računov in izterjavo denarja, kar je tudi neizvedljivo. Vsekakor avtorji ne bi več ustvarjali novih del, saj bi se neprestano ukvarjali z administracijo. Kolektivne organizacije tako olajšajo poslovanje uporabnikom in imetnikom avtorskih pravic.
Kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami je lahko obvezne ali neobvezne narave. Npr. fotografi bi se lahko združili v kolektivno organizacijo in poslovali preko nje, vendar zaradi specifičnega trga to ni potrebno (število imetnikov avtorskih pravic in uporabnikov je še vedno relativno majhno, da omogoča individualno upravljanje s pravicami). Nekatere avtorske pravice so tako pomembne oz. je število imetnikov in uporabnikov tako veliko, da zakon predpisuje obvezno kolektivno upravljanje z njimi. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 147. členu določa obvezno kolektivno upravljanje za izrecno naštete pravice, med katerimi so tudi avtorske pravice na glasbenih delih. To pomeni, da v Sloveniji noben avtor glasbenega dela ne more sam upravljati s svojimi pravicami.
Kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, upravlja s pravicami na glasbenih delih (obvezno kolektivno upravljanje) je Združenje SAZAS. Združenje SAZAS je podvrženo določbam ZASP, ki v svojem 146. členu opisuje delovanje kolektivnih organizacij, ki v svojem imenu in za račun avtorjev upravljajo z avtorskimi pravicami. Tako na primer dovoljujejo uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, sklepajo skupne sporazume o višini tarif, delijo zbrana sredstva med imetnike avtorskih pravico, itd. Kolektivne organizacije torej niso nosilke pravic, temveč opravljajo le vlogo posrednika med imetniki avtorske pravice (npr. pisci glasbe, besedil, producenti, itd.) na eni ter uporabniki avtorske pravice (npr. radijske postaje, frizerski saloni, diskoteke, itd.) na drugi strani.
Pomembno je še opozoriti na razliko med zasebno in javno uporabo avtorskih del. Zasebnik ne plačuje nikakršnega nadomestila Združenju SAZAS za poslušanje glasbe na svojem domačem radijskem sprejemniku. Če pa bi ta oseba javnosti predvajala glasbo preko iste radijske postaje, kot jo posluša dima, potem pa mora plačati nadomestilu Združenju SAZAS. Nadomestila za uporabo avtorske pravice se namreč po zakonu plačuje za dajanje avtorskih del na voljo javnosti, torej javno predvajanje glasbe. Tako so zavezanci za plačilo nadomestila tudi vsa podjetja, ki v svojih prostorih poslujejo z odprtim krogom strank (npr. trgovine, frizerski saloni, gostinski lokali in restavracije, itd.). Vsak od navedenih subjektov pa se lahko kadarkoli odloči, da v svojih prostorih ne bo predvajal glasbe in tako ni več zavezanec za plačilo nadomestila Združenju SAZAS.
Na podlagi zgoraj navedenega vam lahko odgovorimo, da kolektivnih organizacij ne moremo ukiniti, nikakor pa ne moremo preprečiti plačevanja za uporabo avtorskih del. V pripravi pa je nov predlog sprememb in dopolnitev ZASP, ki naj bi kolektivnim organizacijam predpisal bolj učinkovito in transparentno delovanje ter povečal nadzor imetnikov pravic in pristojnih organov za nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij. Poleg tega ni lahko kolektivna organizacija, ki bi dokazala, da bo učinkoviteje upravljala z avtorskimi pravicami s katerimi že upravlja določena kolektivna organizacija, zahtevala izdajo dovoljenja in s tem prevzela mesto manj učinkovite kolektivne organizacije. Vse navedeno bi moralo spodbuditi učinkovitejše delovanje kolektivnih organizacij in posledično znižati zneske nadomestil, ki se jih sedaj plačuje za uporabo avtorskih del (npr. Združenje SAZAS).