7. 5. 2013
Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje
Novela Zakona o zdravstvenem varstvu rastlin, ki je bila sprejeta maja 2010, je opredelila pelinolistno ambrozijo (Ambrosia artemisiifolia) in druge neofitne vrste iz rodu Ambrosia kot škodljive rastline, pri katerih se izvajajo fitosanitarni ukrepi. Zakon določa, da morajo imetniki zemljišč sami izvajati ukrepe za preprečevanje širjenja oziroma zatiranje škodljivih rastlin, torej tudi zatiranje pelinolistne ambrozije. V ta namen je ministrstvo za kmetijstvo avgusta 2010 sprejelo in v Uradnem listu objavilo Odredbo o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia (Uradni list RS, št. 63/2010), na podlagi katere so se določbe zakona takoj začele izvajati, vključno z možnostjo neposrednega ukrepanja fitosanitarnih inšpektorjev, ki so pooblaščeni za nadzor in izvajanje določb zgoraj navedenega zakona in odredbe in delujejo v okviru Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Pelinolistna ambrozija je invazivna enoletna rastlinska vrsta, ki se v zadnjih letih širi na nekmetijskih površinah, od tam pa tudi na kmetijska zemljišča, kjer se jo kot plevel zatira že vrsto let. Žal njenega širjenja ni mogoče povsem preprečiti, saj se počasi, a vztrajno širi. Z ukrepi obvladovanja pa je mogoče zmanjševati njen škodljivi vpliv na kmetijstvo, okolje in na zdravje ljudi.
Uničevanje ambrozije na državnem nivoju v Sloveniji ni organizirano. V skladu z zakonom in odredbo so imetniki zemljišč dolžni sami odstranjevati pelinolistno ambrozijo s koreninami vred ali odstraniti nadzemni del tako, da se škodljiva rastlina v tej rastni dobi ne obraste več ter opraviti nadaljnja redna opazovanja zemljišč do konca septembra. V samo vzdrževanje urejenosti okolice se vključujejo službe lokalnih skupnosti, ki bi lahko imele večjo vlogo pri samem odstranjevanju ambrozije in drugega neželenega plevela na zemljiščih, kjer imetnika ni mogoče najti.
Imetniki zemljišč so torej dolžni poskrbeti, da pelinolistna ambrozija ne cveti in semeni. Ker se pelinolistna ambrozija po košnji hitro obrašča, je treba košnjo ali druge ukrepe zatiranja izvajati celo rastno dobo, da preprečimo širjenje s tvorbo novih semen. Vsak imetnik zemljišča mora sam poskrbeti za odstranitev tega plevela! Za reševanje prijav večjih površin, poraščenih z ambrozijo, za katere zatiranje ni izvedeno pravočasno, so pristojni fitosanitarni inšpektorji Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Ukrepe obvladovanja je treba izvajati ne samo v kmetijski pridelavi, temveč tudi na zemljiščih, ki sploh niso kmetijska ali pa niso povsem kmetijska (zemljišča s posegi v prostor kot so deponije, izkopi in gradbišča, kjer druge rastline ne uspevajo, brežine cest, železnic in vodotokov, nasutja zemljišč, trajne in začasne deponije, degradirana območja, drenažni kanali, obronki kmetijskih zemljišč, vrtovi ter urbane površine z zelenicami, parki in rekreacijskimi površinami).
Fitosanitarna uprava RS je za namene kemičnega zatiranja ambrozije na nekmetijskih površinah v začetku leta 2012 razširila registracijo trem selektivnim herbicidom, ki se po novem lahko uporabljajo tudi za zatiranje ambrozije na zatravljenih nekmetijskih površinah.
Več informacij glede obvladovanja pelinolistne ambrozije je na spletni strani http://www.fu.gov.si/si/storitve_in_ukrepi/skodljive_rastline/ambrozija/
Odziv Ministrstva za pravosodje
Predlog, da bi mladoletniški delikventi in tudi odrasli delikventi, ki so že na prestajanju kazni zapora, lahko »kazen« odslužili tako, da bi ročno odstranjevali ambrozijo in jo trajno uničili, ni sprejemljiv, saj za to ne obstaja pravna podlaga.
Lahko pa bi predlog smiselno uporabili v okviru del v splošno korist, in sicer za mladoletnike in odrasle obsojence. Odločanje o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist je v celoti v pristojnosti sodišča, ki odloči na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje center za socialno delo, pristojen po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje.
Delo v splošno korist kot način izvršitve kazni zapora ureja Kazenski zakonik , Zakon o kazenskem postopku , Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij ter Pravilnik o izvrševanju dela v splošno korist .
Kazenski zakonik v 86. členu določa:
»(7) Kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, pristojen za izvrševanje, določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obsojenca in ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih, poklicnih in izobraževalnih obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.
(8) Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.
(11) O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom.«
Zakon o kazenskem postopku v 129.a členu določa:
»(1) O predlogu za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, nadomestitvi kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist in o izvršitvi denarne kazni s plačilom v obrokih, odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. (2) Predlog iz prejšnjega odstavka lahko v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe vloži obsojenec, njegov zagovornik ali oseba iz drugega odstavka 367. člena tega zakona (predlagatelj).« Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 13. členu določa:
»(1) Izvrševanje dela v splošno korist, s katerim sodišče nadomesti kazen zapora do dveh let, pripravi, vodi in nadzoruje center za socialno delo, pristojen po predpisih o socialnem varstvu (v nadaljnjem besedilu: pristojni center) v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obsojenec, organizacija, pri kateri bo delo opravljal in pristojni center, se šteje kot poziv za nastop kazni.
(2) Pristojni center obvesti sodišče, če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne samoupravne skupnosti.
(3) Samoupravne lokalne skupnosti so dolžne zagotavljati delovne naloge in izvajalske organizacije za izvrševanje dela v splošno korist.
(4) Za izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist se smiselno uporabljajo določbe prejšnjih odstavkov.
(5) V času od sklenitve dogovora o začetku opravljanja nalog iz prvega odstavka tega člena, do poteka roka za njihovo opravo, se kazen ne sme izvršiti.«
Delo obsojencev, ki so na prestajanju zaporne kazni v enem izmed zavodov za prestajanje kazni zapora je urejeno v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, in sicer od 45. do 57. člena ter v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora od 37. do 46. člena. V skladu z 52. členom Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij obsojenec dela v gospodarskih dejavnostih zavoda, na delih potrebnih za normalno poslovanje zavoda ali v okviru delovne terapije, lahko pa dela tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z njegovim osebnim načrtom. Obsojencem, ki so na prestajanju kazni zapora in so sposobni za delo ter želijo delati, se torej omogoči delo v okviru možnosti zavoda. Prvi odstavek 45. člena navedenega zakona določa, da je obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. Prvi odstavek 54. člena določa, da je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja.
Glede na navedeno obsojenec, ki prestaja kazen zapora lahko dela, če to želi in če to omogočajo možnosti zavoda, pri tem pa mu je treba zagotoviti vse pravice iz dela, vključno s plačilom za delo.
Pri tem velja podariti, da Ustava Republike Slovenije v 49. členu med drugim določa, da je prisilno delo prepovedano, zato bi vsakršna uzakonitev prisilnega dela obsojencev, ki so na prestajanju kazni zapora, pomenila kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotovljenih z Ustavo Republike Slovenije.