7. 5. 2013
Odziv Ministrstva za finance
Obremenitev dela z davki v Sloveniji se znižuje že od leta 2005. Tako z davčno reformo dohodnine v letu 2005, ko je bila uveljavljena globalna razbremenitev dohodkov, najbolj tistih v nižjih dohodkovnih razredih, kot tudi z reformo leta 2007, po kateri se je zmanjšala obremenitev aktivnih dohodkov preko povečanega neobdavčenega dela dohodka in preko zmanjševanja progresivnosti davčnih stopenj. Kasneje v letu 2008 in 2010 je bilo z uvedbo dodatne splošne olajšave dosežena nadaljnja razbremenitev oseb v najnižjih dohodkovnih skupinah in ukinjen davek na izplačane plače. Zadnje spremembe, uveljavljene z Zakonom o uravnoteženju javnih financ v letu 2012, pa so bile pripravljene z namenom razbremenitve zavezancev nad 1,3 povprečne plače.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo
V zvezi s posredovanim predlogom, poslanim preko spletnega orodja predlagam.vladi.si, in sicer glede naštetih predlogov v okviru naslova krizni ukrepi, posredujemo pojasnila glede predlogov, navedenih v drugi in tretji alineji predloga. Za vsebinsko opredelitev glede predloga za zmanjšanje števila poslancev v Državnem zboru Republike Slovenije in glede ukinitve Državnega sveta pa Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo ni pristojno.
Glede delovanja upravnih enot pojasnjujemo, da upravne enote delujejo od 1. 1. 1995, njihov obseg pa je določen z Uredbo o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 75/94, 8/96 in 39/03). Območja so določena tako, da je zagotovljeno racionalno in učinkovito opravljanje upravnih nalog. Območje upravne enote praviloma obsega območje ene ali več lokalnih skupnosti. V sistemu državne uprave upravne enote pomenijo dekoncentrirane enote državne uprave, in sicer za opravljanje nalog, ki jih je treba organizirati in izvajati teritorialno. Tako upravne enote na prvi stopnji odločajo v upravnih stvareh (o pravicah, obveznostih in pravnih koristih uporabnikov upravnih storitev), če z zakonom ni za posamezne upravne stvari določeno drugače.
Število upravnih enot se sicer res ni zmanjšalo, ne glede na to pa upravne enote ves čas delujejo racionalno in znižujejo stroške poslovanja. V preteklem obdobju so upravne enote izrazito zmanjševale število zaposlenih: skupno število zaposlenih na dan 31. 12. 2004 je bilo 3.012, na dan 31. 12. 2012 pa 2.442, kar pomeni znižanje za 18,9%. Poleg tega so v obdobju od 2007 do 2013 zmanjšale materialne stroške za 22,2%, prav tako se je zmanjšalo število krajevnih uradov, in sicer se je od 31. 12. 2006, ko jih je poslovalo 201, njihovo število do 31. 12. 2012 zmanjšalo na 136. Vse navedeno nedvomno predstavlja javnofinančni prihranek. Hkrati se je število nalog na upravnih enotah povečalo: v letu 2012, v katerem se je sicer kot specifika izkazovala množična zamenjava osebnih dokumentov, so rešile 1.389.279 upravnih zadev, kar je za 50,6% več kot v letu 2007.
Vseskozi se teži k zakonitemu, strokovnemu, transparentnemu in etičnemu delu upravnih enot kot sestavnega dela državne uprave in tudi zadovoljstvo strank z delom upravnih enot je po rezultatih vsakoletnih anket na zelo visoki ravni: v razponu od 1 do 5 povprečna ocena vseh upravnih enot v letu 2012 znaša 4,70.
Upoštevaje navedeno menimo, da za ukinitev upravnih enot ni argumentiranih razlogov, posebej ne ob upoštevanju dejstva, da ena izmed glavnih nalog uprave izvajanje storitev uprave za državljane in druge uporabnike upravnih in drugih storitev.
Možnosti za nadaljnjo racionalizacijo ter optimizacijo dela na upravnih enotah pa vsekakor še obstajajo. S tem namenom so v programu dela Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo predvidene aktivnosti pri združevanju podpornih nalog na eni upravni enoti za več upravnih enot (kadrovske, finančne, informacijske, obrambne zadeve, varstvo in zdravje pri delu idr.), specializacija upravnih enot za izvajanje določenih upravnih nalog ter nadaljnje zmanjševanje mreže krajevnih uradov.
V zvezi s predlogom glede racionalizacije v državnih institucijah pa pojasnjujemo, da je Vlada Republike Slovenije že v lanskem letu, torej na začetku mandata prejšnje vlade, pričela z aktivnostmi, ki so pomenile organizacijsko racionalizacijo in s tem posledično tudi zmanjšanje števila tako organizacijskih enot kot tudi števila zaposlenih. V z določitvijo vlade so tako ministrstva izvajale postopke racionalizacije organiziranosti organov v sestavi, javnih zavodov in javnih agencij, kar je dejansko pomenilo odločitev za optimizacijo poslovnih procesov in bolj racionalno organiziranost javnega sektorja, in v nadaljevanju tudi zmanjšanje števila zaposlenih. Z realizacijo sprememb zakona o vladi in zakon o državni upravi, ki na novo ureja ministrstva in njihova delovna področja, se je zmanjšalo število ministrov in ministrstev, hkrati pa so v pristojnost posameznih ministrstev prešla tudi delovna področja nekaterih vladnih služb. Tako je realizacija navedenih sprememb pomenila:
- zmanjšanje števila ministrstev za 4,
- zmanjšanje števila vladnih služb za 6,
- zmanjšanje števila organov v sestavi za 3 in
- zmanjšanje števila direktoratov v ministrstvih za 3
Upoštevaje navedeno je možno trditi, da aktivnosti in procesi za zmanjševanje stroškov in javnofinančnih izdatkov aktivno potekajo, predloga, po katerem pa bi določene organe državne uprave ukinili, pa seveda ob upoštevanju ustavne ureditve in nujnosti glede delovanja države pri zagotavljanju storitev za državljane in druge uporabnike, ni možno realizirati.
Predlog za ukinitev občin kot temeljnih samoupravnih skupnosti ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije in ratificirano Evropsko listino lokalne samouprave Sveta Evrope. Ustava Republike Slovenije je uvedla lokalno samoupravo kot pravno sistemsko institucijo in jo opredelila kot eno svojih temeljnih demokratičnih načel, načelo decentralizacije oblasti oziroma jamstvo lokalne samouprave je umeščeno med uvodne splošne določbe ustave, ki opredeljujejo vrednote slovenske države in načela družbene ureditve. Tako je v skladu z 9. členom ustave prebivalcem Republike Slovenije zagotovljena lokalna samouprava. Po ustavi uresničujejo prebivalci lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki se nanašajo samo na prebivalce občine, ter posamezne naloge iz državne pristojnosti, ki jih nanje prenese država z zakonom in ob zagotovitvi sredstev. Na ministrstvu menimo, da lokalna samouprava na temeljni ravni ni vprašljiva, glede na stalne spremembe v družbi in njen razvoj, pa so vedno odprta vprašanja o pristojnosti občin, njihovem financiranju in številu. Glede števila občin ministrstvo meni, da je za morebitno združevanje občin potrebno daljše obdobje. Združevanje vsekakor ne bo moglo biti administrativno, temveč prostovoljno z ustreznimi spodbudami.
Ustava Republike Slovenije ureja pokrajine v sklopu ureditve lokalne samouprave, zato ustavna načela, ki jih določa ustava za ureditev lokalnih skupnosti, veljajo tudi za pokrajine in njihovo zakonsko ureditev. Zakonska ureditev mora izhajati in temeljiti ne samo na ustavi, temveč tudi na mednarodnih pogodbah in načelih, ki obvezujejo Slovenijo, torej predvsem na Evropski listini lokalne samouprave. V tem splošnem okvirju je treba upoštevati predvsem pravico do lokalne samouprave in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, dalje načelo subsidiarnosti in načelo sorazmernosti, pri posameznih segmentih zakonske ureditve pa še druga načela, na katerih temelji evropski koncept loklane samouprave.
Na podlagah in izhodiščih je trba urediti položaj pokrajine tako, da bo sposobna opravljati svoje naloge kot širša lokalna samoupravna skupnost, ki bo zagotavljala pogoje za življenje in delo v lokalnih skupnostih, ki so širše od občine in ožje od države. Vsekakor bo potrebno ob upoštevanju navedenega z zakonom urediti pravni položaj pokrajine, oblikovati območja pokrajin (merila za določitev območja pokrajine, način pridobitve in upoštevanja mnenja prebivalcev prizadetega območja itd), pristojnosti pokrajine, financiranje pokrajine, notranja organizacija pokrajine (neposredno odločanje, predstavniški organ, izvršilni organ in njihova medsebojna razmerja), pokrajinski predpisi, pokrajinska uprava, razmerje med pokrajino in državo (državno nadzorstvo nad delovanje, pokrajinskih organov, vpliv pokrajin na sprejemanje pokrajinske zakonodaje in druge predpise s področja delovanja pokrajine) ter razmerje med pokrajino in občino.
Glede števila pokrajin je izdelanih več strokovnih analiz. Strokovne skupine so se v svojih študijah tako omejile na presojo teritorialne členitve RS na 3 in 6-8 pokrajin. Pri preučitvi politične, upravne in fiskalne komponente uvedbe pokrajin v RS pa so izhajale iz že pripravljenih osnutkov pokrajinske zakonodaje. Pri izvedenem vrednotenju modelov teritorialne členitve Slovenije, ki so najbližje predlogu členitve na 5 pokrajin, na 3 oziroma 6-8 pokrajin kaže, da je razvrstitev različnih modelov členitve Slovenije pogojena z različno pojmovanim temeljnim ciljem – namenom ustanovitve pokrajin.