7. 5. 2013
Odziv Ministrstva za pravosodje
Postopek izvršbe in službo izvršitelja ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju . Z izvršbo se poseže na dolžnikovo premoženje in ne na premoženje nekoga tretjega, ki ima na predmetih izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, na primer lastninsko pravico. Če pa zaradi izvršilnega postopka kljub temu pride do posega v pravice tretjega, ZIZ omogoča varstvo njegovih pravic. 64. člen ZIZ določa, da lahko oseba, ki kot verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (tretji) do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Tretji lahko predlaga tudi odlog izvršbe (73. člen ZIZ).
Pri rubežu se lahko postavi vprašanje, čigava je dejansko stvar, ki jo želi zarubiti izvršitelj. ZIZ določa, da izvršitelj zarubi predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo in stvari, ki se dajo najlažje vnovčiti, pri tem pa je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb (84. člen ZIZ).
Tretji odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja določa, da mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja ne glede na s strani upnika, dolžnika ali koga tretjega zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če pristojni organ določi drugače.
76. člen pravilnika določa, da izvršitelj opravi rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari. Rubež takih stvari pa se opravi samo, če ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika. Osebe, ki zatrjujejo obstoj pravic, ki preprečujejo izvršbo, izvršitelj pozove, da za to predložijo dokaze. Če so taka dokazila predložena, mora izvršitelj osebe obvestiti, da lahko svoje zahtevke uveljavljajo pri sodišču oziroma drugemu pristojnemu organu.
V skladu z določbami 39. člena pravilnika mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti, pri čemer mora spoštovati dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročiti nepotrebne škode ter stroškov. Izvršitelj mora opravljati svoje naloge v okviru, pod pogoji in na način, ki jih določajo zakoni, na podlagi zakona izdani predpisi in pravilnik.
289. člen ZIZ določa, da je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča.
Zarubljene stvari praviloma hrani izvršitelj (65. člen pravilnika). Morajo se hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja in ne smejo biti izpostavljene poškodbam ali drugim okoliščinam, zaradi katerih bi se lahko poškodovale ali uničile. Pri transportu, rokovanju in skladiščenju zarubljenih stvari se mora upoštevati ustrezne predpise, ki določajo minimalne tehnične in druge pogoje za posamezne vrste stvari. Posebno pazljivost se mora zagotoviti pri hrambi stvari, ki so zaradi svojih lastnosti strupene, gorljive, eksplozivne ali kako drugače nevarne (66. člen pravilnika).
ZIZ ureja tudi nadzor nad opravljanjem službe izvršitelja s strani Zbornice izvršiteljev (297.b člen), ministra, pristojenega za pravosodje (297. člen) in predsednika sodišča (297.a). 298. člen ZIZ določa, da je izvršitelj disciplinsko odgovoren, če pri opravljanju službe izvršitelja krši določbe tega zakona oziroma drugih predpisov, ali če s katerimkoli svojim ravnanjem krni ugled službe izvršitelja.
Uvedbo disciplinskega postopka nad izvršiteljem lahko predlaga zbornica, predsednik okrajnega sodišča, predsednik okrožnega sodišča, predsednik višjega sodišča in stranke v izvršilnem postopku, v katerem je izvršitelj opravljal dejanja izvršbe ali zavarovanja, minister, pristojen za pravosodje, pa lahko uvede disciplinski postopek na predlog prej navedenih oseb ali po uradni dolžnosti (298.a člen ZIZ).
Ministrstvo za pravosodje meni, da je veljavna ureditev v tem delu ustrezna, preučili pa jo bomo v zvezi z možnostjo vpogledovanja izvršiteljev v uradne evidence, saj bi na ta način lahko prihranili čas in stroške in tudi razbremenili sodišča.
mene predvsem moti to da se rubežniki na terenu obnašajo samovoljno , tudi mimo zakona ... govorim iz dveh izkušnj v bližini in tudi podobnih zgodb od daleč .... eeejjj tako se to ne dela.
A kontrolira sploh kdo njihov način dela v tej državi.?
Vlada je z zakonom o rubežu dala izvršiteljem pooblastilo da ti rubijo tudi tuje stvari kar po mili volji, s tem pa je naredila krivico tistim ki niso nič dolžni.
Kako lahko ti rubiš stvari nekomu ki ni nič dolžen (samo zato že ker je dolžnik v njegovi bližini) , tudi ko lastnik na licu mesta dokaže da ni dolžnik in ima vso dokumentacijo/račune s katerimi nedvomno takoj dokaže pravega lastnika ... rubežnik to absolutno ne upošteva . . tak način zagotovo ni v redu deluje diktaktorsko... potem pa moraš še dodatno na sodišču dokazovati da so stvari tvoje ... neumnost nad neumnostmi, žal drugih besed nimam. A stroške tega pa se dodatno naloži dolžniku?
Taki neumnosti sem bil tudi priča, ko je lastnik stanovanja na licu mesta imel račune o lastništvu, z svojim imenom in priimkom naslovljene, pa je rubežnik to ignorilal in vseeno pobral tuje stvari i ne od dolžnika.
Kako je to skregano z zdravim pametjo, še dodaten strošek dolžniku, lastnik pa potem dobi nazaj svoje stvari, za 10 % poškodovane in za škodo nihče ne odgovarja . Čeprav člen 85 o hrambi to področje ščiti , upnik najde izgovor za neplačilo ... In kar je še največji absurd, da si mora lastnik (ne dolžnik), sam na svoje stroške pripeljat stvari nazaj ...
Vladi predlagam:
večjo kontrolo nad izvršitelji, posebej pa rubžiki (naj se na terenu ne obnašajo preveč samovoljno, in upoštevajo zakone sploh člen 83, 1 točke ) , ukinat tako prakso da se jemlje stvari od nekoga ki ni dolžnik, ki na licu mesta lahko dokaže da so stvari njegove in ne od dolžnika.
Jaz tak način jemanja tretjemu vidim kot navadno KRAJO IN LOPOVŠČINO z blagoslovom vlade!, ... žal
Vlado opozarjam da se rubežniki sploh ne držijo 83. člena 1 odstavek ki govori da se smejo zarubiti le dolžnikove stvari ......in ne razumem zakaj se potem spravljajo še na tuje stvari ... pomeni da je ta člen očitno spisan samo tako zaradi lepšega. Tudi v primeru ki sem mu bil priča je bilo čisto tako, jemalo se je vsepovprek, in neupoštevalo račune in dokazila. Nazadnje se je dokazalo da niti ena stvar ni pripadala dolžniku. Res nevrjetno. Vsa ta velika ceremonija ki je povzročila sramoto nič krivemu in dodaten strošek dolžniku.
Moti me tudi 82. člen , Obvestilo o rubežu ki se ga prav tako ne upšteva...
Predlagam tudi da so računalniki tudi izvzeti iz vseh izvržb, saj lahko vsebujejo občutljive osebne podatke, razne informacije katerih se dolžnik lahko posužuje tudi za iskanje zaposlitve, sestavo besedila prošenj itd ...sploh pa povezavo na internet preko katere se hitreje najde kakšno delo. Tudi z odstranitvijo trdega diska si dolžnik ne more nič pomagat, računalnik pa si ne more privoščit.
Rubijo naj se taki ki imajo veliko, ne pa taki ki životarijo ...
ABSOLUTNO PROTI!
Zato pa prihaja do izkoriščanj in upniki niso nikoli poplačani. Dolžniki, da se izognejo, prepišejo vse stvari na izvenzakonske partnerje, otroke, ostale sorodnike..... Mora se zasežt, ampak rubežnik naj pred tem preveri kdo dejansko uporablja to stvar, naj sledi premoženju, na kakšen način je bila stavr kupljena, oz. kdo jo je plačal in kakšne so bile razne denarne malverzacije.
če nekdo proda ali da stvar neekomu drugemu , avtomatsko ni več lastnik.
Rubežnik pa po takih stvareh nima kaj več za posegat.
Prej naj rubežnik raje razišče in dokaže da je stvar sploh kdaj bila od dolžnika, potem naj rubi.
To je zame gola kraja z blagoslovom vlade ...
Me zanima, če bi tako razmišljal tudi takrat, ko bi ti nekdo bil dolžan zajetno vsoto in i se na takšne načine izmikal tvojemu poplačilu. Dvoličneži!!!!!
To zveni kot potencjalno odlična luknja v zakonu, ki bi jo marsikdo izkoriščal.
Ne vem zakaj ne bi, če se dolžnik ne podredi in ne upošteva razsodbe sodišča. Tako se pa lahko venomer izognejo plačilu dolga, ki ga imajo in to zaradi dolgotrajnih in zakompliciranih postopkov pred raznimi sodišči. Nobeden pa ne preverja koliko ima ta oseba (dolžnik) sploh premoženja ali nepremičnin napram dolgu.
Poprava krivic (v tem primeru poplačilo dolga) se ne sme izvrševati tako, da se prizadeva tretjo osebo. Za to ni opravičila kot je želja po realizaciji in zviševanje "storilnosti" rubežnika.
Komoditeta pravnih in fizičnih oseb, ki jim pohlep omejuje razsodnost zaradi česar posojajo nekredibilnim osebam je pri nastalem problemu enako velik greh kot posojilojemalčev, ki pod pritiskom različnih finančnih stisk (v marsikaterem primeru v afektu) jemlje posojila, katera ne bo mogel odplačati. Posojilo mora biti dano premišljeno in preverjeno za ostalo je zadolžena socialna služba. Kar se pa tiče osebnih podatkov pa naj se izjasni informacijska pooblaščenka.
kawboy, oprosti, a predlagam, da preden podaš mnenje, prebereš tekst, ki ga imaš pred seboj.
Predlog sem namreč razumel takole, za primer:
Hipotetično sem Dolžnik jaz in v enoti (objektu, stanovanju, štali...) živiš z menoj ti, Tretja oseba. Rubežnik pa odnese tvojo lastnino, kljub temu, da mu pod nos moliš dokazilo, da je konkretna stvar tvoja, last Tretje osebe. In ti bi naj kasneje, ne vem kje vse dokazoval, da so odnesli ali odpeljali tvojo in ne dolžnikovo lastnino... Tvoja lastnona je samo tvoja in če je brez mojega privoljenja odtujena, je to kraja.
Zato ne ker je to navadna KRAJA kawboj...
zakon je tako narejen da potem lahko tudi 10 ljudem v isti bajti vse poberejo, samo zato ker je v tej hiši še dolžnik doma ...
Gola kraja je to in nič druzga ...