8. 3. 2013
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
V zvezi s posredovanimi stališči pojasnjujemo, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da je pravica do pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, plačanih v času aktivne dobe zavarovanca. Dolžina dopolnjene pokojninske dobe pogojuje višino odstotka, ki se uporabi za odmero starostne pokojnine, le-ta pa se razlikuje glede na spol zavarovanca. Višina vplačanih prispevkov je odvisna od višine osnove, kar pomeni, da mora oseba z višjo osnovo plačati tudi višje prispevke. Želeli pa bi tudi poudariti, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da se pravica do pokojnine in druge pravice iz naslova minulega dela priznavajo na temelju vplačanih prispevkov in minulega dela ter da mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema. Ob tem pa je potrebno dodati, da sistem pokojninskega zavarovanja v RS vendarle ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, ki temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Načelo intrageneracijske solidarnosti oziroma redistribucije naš pokojninski sistem zagotavlja z omejitvijo najvišje pokojninske osnove oz. osnove za odmero pokojnine, kar posledično pomeni pri osebah z višjimi dohodki drastično nižjo nadomestitveno stopnjo ob hkratnem dejstvu, da osnova za plačilo prispevkov ni omejena. Sedanja ureditev je predvsem posledica dejstva, da je v sistemu močno prisoten sistem solidarnosti med posamezniki oziroma redistribucije znotraj posamezne generacije, ki je sicer značilen za socialne transferje, kar pa pokojnine seveda niso. V sistemu so tako vgrajene vertikalna solidarnost med generacijo aktivnih in upokojenih (prispevki so obvezni in proporcionalni glede na prispevno osnovo; zavarovanci z višjimi plačami oziroma dohodki plačujejo prispevke od osnov, ki navzgor niso omejene, medtem ko se njihove pravice limitirajo z določitvijo najvišje pokojninske osnove), horizontalna solidarnost med upokojenci (maksimalno razmerje med pokojninami za enako dolgo dobo zavarovanja 1:4) in solidarnost med upokojenci, ki so se upokojili v različnih obdobjih.
Na gmotni položaj upokojencev tako neposredno vplivajo odmera pokojnine od najnižje oziroma najvišje pokojninske osnove in najnižja pokojnina v višini 26 odstotkov najnižje pokojninske osnove. Z ZPIZ-2 je določenim zavarovancem zajamčena odmera od najnižje pokojninske osnove, če starostna pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravice, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, ne dosega zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje pokojninske osnove. Od najvišje pokojninske osnove, ki je štirikratnik najnižje, se pokojnina odmeri, če starostna pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravic odmerjena glede na pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, preseže znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove.
Načeli vzajemnosti in solidarnosti sta tako načeli, ki posameznikom, ki so sicer 40 let vplačevali v sistem, vendar pa so imeli v svojem aktivnem obdobju zelo nizke plače, zaradi česar s svojimi vplačili ne bi dosegli niti minimalne pokojnine, omogoča, da se upokojijo z dostojno pokojnino, odmerjeno od najnižje pokojninske osnove, ki pri teh posameznikih nastopa v funkciji socialnega korektiva. Zaradi načela solidarnosti ali redistribucije se tem zavarovancem torej zagotavljajo višje pravice, kot bi jim pripadale glede na pokojninsko dobo in višino plačanih prispevkov. Za razliko, ki jo te osebe prejmejo med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom in pokojnino, ki jo garantira obvezni (javni) pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo posameznikom, ki so 40 let plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa v breme države. Ker je v slovenskem javnem pokojninskem sistemu višina pokojnine z zakonom omejena tako navzdol kot navzgor in je najvišja pokojnina preko najvišje pokojninske osnove limitirana s 4-kratnikom najnižje pokojninske osnove, se vsa finančna sredstva, ki jih ti posamezniki s prispevki preplačajo, prerazporedijo znotraj sistema in z vidika posameznika nastopajo kot davčni odtegljaj. Ker pa ne glede na navedeno še vedno zmanjka finančnih sredstev za izplačilo vseh pravic, ki se financirajo iz javnega pokojninskega sistema, razliko doplača država. Osebe z višjimi dohodki, ki bi glede na kriterije imele pokojnino višjo od maksimalno določene, prejmejo torej pokojnino v maksimalno določeni višini, torej manj, kot bi prejemali, če bi bila pokojnina odvisna zgolj od plačila prispevkov. Na ta način v skladu s solidarnostnim načelom zagotavljajo sredstva za osebe z nižjimi dogodki tekom aktivne dobe, kar prispeva k višji socialni varnosti upokojencev. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je tako tudi solidarno naravnan, vendar pa ne gre spregledati, da gre vendarle za sistem na podlagi zavarovanja, v katerem mora biti do določene mere spoštovana tudi višina prispevka posameznika med aktivno dobo.
Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up-360/05 (z dne 2.10.2008, Uradni list RS, št. 113/08 odlUS XVII, 85) o bistvu ali jedru pravice do pokojnine podalo stališče, da gre pri pravici do pokojnine za pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in ob izpolnjenih razumnih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Glede vsebine ustavno varovanega jedra pravice do pokojnine torej ni dvoma, da gre pri pokojnini za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, ki bo upokojencu v starosti nadomeščala plačo in zagotavljala določeno življenjsko raven.
Pravico do pokojnine, ki jo sicer prvi odstavek 50. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) izrecno določa kot del pravice do socialne varnosti, Ustava v celoti prepušča zakonskemu urejanju. Vendar iz Ustave kljub temu izhaja, da mora pravica do pokojnine primarno temeljiti na zavarovalnem principu. V tem smislu je pokojnina premoženjska pravica, ker je predvsem odvisna od trajanja in višine plačevanja prispevkov. To pomeni, da mora pokojnina v določeni meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi (dohodkovna varnost), saj se mu s pokojnino v določenem deležu (sorazmerno) nadomešča dohodek, od katerega so se plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje. Ker pa Ustava opredeljuje pokojninsko zavarovanje kot vrsto socialnega zavarovanja, so v sistemu ustavno dopustni tudi elementi vzajemnosti oziroma solidarnosti. Kljub temu da ima pravica do pokojnine zlasti premoženjskopravno naravo, pa to ne pomeni, da Ustava zagotavlja pokojnino v določeni višini. Vendar pa morajo, ob izpolnjenih vsakokratnih zakonskih pogojih, najnižje pokojnine zagotavljati socialni minimum, ki ne pomeni le življenjskega minimuma za preživetje, kot se zagotavlja z dajatvami iz sistema socialnega varstva, temveč morajo pokojnine upokojencem zagotavljati določeno življenjsko raven (v nadaljevanju: primerna pokojnina) glede na njihovo delo in plačevanje prispevkov v času njihove aktivne dobe. V obveznem pokojninskem socialnem zavarovanju, kot ga imamo v Sloveniji, je, kot že omenjeno, temelj pokojnine vezanost na plačila prispevkov, ki zagotavljajo višje prejemke, kot veljajo za socialnovarstvene pomoči.
Ko govorimo o primerni pokojnini, je smiselno le-to primerjati tudi s plačami. Pri pokojnini gre namreč za prejemek, ki ga dobi upokojenec v neaktivni dobi življenja, ko si je praviloma že zagotovil potrebne materialne dobrine za življenje (stanovanje in drugo) in ni več dolžan skrbeti za potomce. Zaradi plačila prispevkov pa je upravičen do pokojnine v višjem znesku, kot znaša denarna socialna pomoč, ki se priznava prejemnikom socialnovarstvenih pomoči. Glede na to, da je cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči od 1. januarja 2012 znašal 260,00 evrov, je torej primerna pokojnina danes precej višja od socialnovarstvene pomoči in zato ob upoštevanju navedenega standarda ne posega v jedro pravice do pokojnine. Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, ali je standard primerne pokojnine zadosten za določitev obsega pravice do pokojnine (za štirideset let dela in plačevanja prispevkov) glede na pričakovano nadomeščanje plače in zagotavljanje ustrezne življenjske ravni. Če pokojnino primerjamo z višino minimalne plače, ki v letu 2012 znaša 763,06 EUR bruto oziroma 584,29 EUR neto, potem v danih družbenoekonomskih razmerah pokojnine ne moremo umestiti višje in upokojenca materialno varovati bolj kot delavca. Pokojnine torej niso visoke, vendar so v ustreznem razmerju tako s socialnovarstvenimi prejemki kot tudi s plačami. Do resnega posega v jedro pravice do pokojnine bi prišlo šele, če bi bile pokojnine tako nizke kot socialnovarstvene pomoči oziroma ne bi upoštevale sorazmernosti glede na vplačane prispevke.
V zvezi s posredovanimi stališči pa pojasnjujemo še, da glede na zadnje znane podatke meje praga tveganja revščine (statistični podatki SURS za leto 2011 pod 600 eurov na odraslega člana družine), najnižje pokojnine za polno delovno dobo ne dosegajo tega praga, vendar pa je dejstvo, da meje praga tveganja revščine, ki je postavljena na podlagi statističnih podatkov, ni dosegala niti minimalna plača. Glede na to, da je pokojnina odraz plačanih prispevkov in je odvisna tudi od zavarovalne osnove, saj gre pri pokojninskem sistemu za sistem zavarovanja, ki kljub elementom solidarnosti in vzajemnosti temelji predvsem na zavarovalnem principu, je tako nemogoče pričakovati, da bo pokojnina, za katero so bili prispevki plačani od zavarovalne osnov, nižjih od meje praga tveganja revščine, višja kot pa sama zavarovalna osnova in torej višja od meje praga tveganja revščine. Hkrati pojasnjujemo tudi, da je stopnja tveganja revščine delež oseb, ki živijo v gospodinjstvih z neto ekvivalentnim dohodkom pod pragom tveganja revščine. Prag tveganja revščine je določen relativno, na podlagi distribucije dohodka, zato bolj kot samo revščino meri neenakost znotraj populacije. Osebe, ki živijo pod pragom tveganja revščine, so v slabšem položaju od drugih, ni pa nujno, da živijo v pomanjkanju. Poudariti je potrebno tudi, da se stopnja tveganja revščine ugotavlja za celotno gospodinjstvo, kar pomeni, da bi po logiki avtorja morali višini pokojnine prilagajati strukturi gospodinjstva ter celotnim dohodkom gospodinjstva, kar pa bi bilo v nasprotju z načeli pokojninskega sistema, po katerem morata dva zavarovanca za enako dolgo pokojninsko dobo ter enako pokojninsko osnovo prejeti enako višino pokojnine, ne glede na strukturo njunega gospodinjstva. Glede na trenutno situacijo, ko denarja zaradi finančne krize ni ter se tudi druge višine pravic, ki se financirajo v celoti ali delno iz proračuna, ne povišujejo, temveč se predvideva celo njihovo znižanje, pa višanja pokojnin ni mogoče pričakovati.
Predvsem je tu vprašanje, kaj je prag revščine.
Če je za povprečnega upokojenca prag revščine 587 EUR, je prag revščine za povprečnega starša vsaj 1200 EUR neto dohodka - znesku 587 EUR je treba prišteti vsaj še :
- 250 EUR za najemnino oz. obrok kredita za stanovanje
- 150 EUR za vrtec
- 100 EUR za stroške otroka
- 100 EUR za nujne stroške (avtomobil, oblačila za službo,....)
1.200 EUR neto pa je za današnje čase že kar "sanjska" plača.
Pokojnine so pri nas razmeroma visoke in standard upokojencev je v splošnem precej višji od standarda zaposlene generacije (da mladih do 30. leta starosti sploh ne omenjam).
Upokojenci so praktično edini, ki še imajo višek denarja, kar se lepo vidi npr. v toplicah, na luksuznih potovanjih, na loteriji, v nakupovalnih središčih. In še en pokazatelj standarda upokojencev - namesto da bi se stanovanja gradila za mlade, se gradijo le še za upokojence (t.i. medgeneracijska središča, ki z medgeneracijsko solidarnostjo seveda nimajo prav nobene zveze).
Da, ahac36 nuncij, res je tukaj vprašanje, kaj je prag revščine. Naš tisk je o tem že pisali.
V časopisu Delo je bilo objavljeno: "Revščina se v Sloveniji statistično prikazuje in analizira le kot indikator »stopnje tveganja revščine«, ki je 11,7-odstotna ... Vendar je nacionalna revščina relativna glede na raven povprečnih plač v državi, zato se razlikuje višina dohodka, ki predstavlja prag revščine v posamezni državi. V Sloveniji je prag revščine mesečni razpoložljivi dohodek v višini 466 evrov za samsko osebo in 978 evrov za štiričlansko družino (dva odrasla in dva otroka).
V Avstriji je po podatkih Eurostata za leto 2006 prag revščine enkrat višji; za samsko osebo 893 evrov in za štiričlansko družino 1875 evrov oziroma 937,5 evrov povprečno na odraslega.
Če bi primerjali slovenski življenjski standard z razvitimi državami z višjimi plačami od Avstrije, denimo Luksemburgom, Norveško, Dansko, Irsko, Veliko Britanijo, Finsko, potem bi bili v Sloveniji še bolj revni. Iz grafikona je razvidno, da je prag revščine v Sloveniji zaradi nizkih plač določen med najnižjimi med državami v Evropi in je zato statistično prikazana stopnja revščine nizka, v realnem življenju pa je revščina večja." Vir: www.delo.si/clanek/69888
Pri svojem izračunu ne upoštevate tega, da si najemnino, vrtec in druge stroške otroka delita oba starša.
Je pa sam prag revščine zelo pavšalna ocena, ki nima nobene povezave z dejanskimi stroški in dejansko revščino. Gre za preprosto statistično kategorijo, ki je odvisna le od dohodkov v državi. Gre torej bolj za merilo enakomernosti razporeditve dohodka, kot pa pokazatelj revščine.
Drugače povedano, če se bodo vse plače pri nas dvignile za 20%, se bo tudi prav revščine dvignil za 20%......in pri tem sploh ni pomembno, ali se bodo cene dvignile za 20%, za 50%, ali pa bodo ostale enake.
V "izračunu" je upoštevana povprečna družina z dvema otrokoma (vrtec 300 EUR, kredit 500 EUR,...).
Podpiram predlog s spremembo da se spodnja pokojnina omeji izključno na tiste s polno pokojninsko dobo (40 let)
Predlog, ki ga je zapisala ga. Marija Krajnc, je bil upravičeno podan zato, da upokojenci z dolgo pokojninsko dobo ne bodo živeli v revščini.
Če bi pokojninski zakon spodnjo pokojnino omejil izključno na tiste s polno pokojninsko dobo 40 let, potem bi zakon dopuščal, da upokojenci s 30, 35 ali celo 39 let še naprej živijo v revščini, ko pa nekdo premaga "magično mejo" 40 let pa ne več, ker dobi darilo - pokojnino nad pragom revščine.
Zakon, ki mejo postavi na 40 let, bi bil krivičen zakon.
Kolikor si vplačal, toliko dobiš, ostali pa se naj znajdejo po svoje!
Država naj garantira za nek minimalen dohodek npr. po 65 letu starosti in npr. 1/3 povprečne plače v Sloveniji. To bi bilo za vseh enako in neodvisno od vplačil. Seveda bi morala država znižat prispevke za penzijo, ker ne bi šlo več toliko za pokojnine. Za ostali del penzije bi si pač skozi tvoje življenje moral poskrbeti sam. Tako je edino pravilno in pošteno, ker imamo neke vrste solidarnost in tudi osebno odgovornost. Takšne pokojninski sistem imajo na Novi Zelandiji in deluje.
Predlog podpiram. Po številu glasov ZA lahko sklepamo, da bo dostavljen pristojnemu organu. Vprašanje pa je, če bo pristojni organ odgovoril še letos.
Na moj predlog Reforma za višje plače in višje pokojnine, bi moral biti odziv pristojnega organa objavljen najkasneje 28. junija 2012, vendar še do danes ni. Pisal pa sem med drugim tudi o pokojninah, verjetno je to razlog.
(Kratek povzetek: "V časopisu Delo je bil objavljen članek z naslovom Primerjava slovenskih in evropskih plač, ter podnaslovom Po avstrijskih merilih je revnih 72 odstotkov Slovencev.
Poleg revnih Slovencev so omenjeni tudi upokojenci. Pri nas naj bi bilo, tako piše v članku, pod pragom revščine 93 odstotkov upokojencev.
... Slovenija je v letu 2011 porabila za pokojnine in socialne transferje manj, kot je povprečje v državah, ki imajo evro.") predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/3056
Proti, ker 30 let delovne dobe je enostavno prevec, morali bi dati izhodisce minimalno 20 let delovne dobe, da ima clovek zajamceno neko sigurno penzijo in od tam nadaljevati dalje ali celo za vse enake penzije ne glede na delovno dobo in prispevke!!!
Podpiram predlog, ki bi pa moral biti spremenjen v letih delovne dobe.
Za polno pokojnino, moramo delati 40 let in seveda vplačevati v PB, vendar ta pokojnina
NE SME biti nižja od izračunanega praga revščine.
Vsi se strinjamo, da pokojnina ni DARILO politike (vlade), ampak mesečno vračilo vplačanih sredstev v preteklosti, po sistemu, ki je bil sprejet v naši družbi.
PROTI!!!!!
Enostavno se ne strinjam, ker ne mislim delati 40 let za polno penzijo!!!! Zelim dostojno penzijo tudi, ce ne bom imel polne delovne dobe, oziroma mora drzava poskrbeti, da bom lahko normalno zivel!!!
Po novi pokojninski zakonodaji je za polno pokojninsko dobo 57%in bodo tako ljudje živeli v še veliko večji revščini kot sedaj.
Ja tistim delodajalcem, ker le ti ne plačujejo prispevkov, za svoje osebne potrebe in želje delodajalca pa nikoli ne zmanjka denarja.
Gospa Marija, upokojencu pripada točno toliko, kot je vplačeval. Edino aktuarski izračuni so relevantni. Ne moremo nekomu dajati več, kot pa je vplačal, ker gre to na račun drugih. Vi želite izenačiti pokojnine za 30 in 40 let delovne dobe. Kdo bi pa še delal dlje od 3o let, če bi dobil enako pokojnino kot za 40 let delovne dobe?
Žal, matematike ne morete prelisičiti. Proti!
Se ne strinjam, ker v penzijo placujemo vsi proporcjonalno in mora drzava nam zagotoviti vsem enake in dostojne penzije, kdor zeli kaj visjo penzijo, pol naj vlaga denar kamor zeli ali delnice zlato, itd..!!! Dovolj so ziveli lepo celo zivljenje, sedaj v penziji pa bomo ziveli vsi enako.
Ali se zavedate, da bi na primer dvig pokojnine 100.000 upokojencem za 100 EUR pomenil več kot 100 milijonov letnega stroška?
Komu jih bomo vzeli?
misliš 10 miljonov?
100.000 * 100 EUR = 10 mio EUR.
Leto ima 12 mesecev.
10 mio * 12 = 120 milijonov.
Preprosto množenje....
Tle se lahko strinjava, saj tudi jaz ne moram obljubljati visjih penzij glede na stanje v drzavi, ker sem realist, lahko pa ponudim nizje penzije toda garantirane in sicer 400€ za vse ne glede na dobo in placane prispevke, ter 1% vec za vsako leto pokojnine, torej visje pokojnine za vse, ki imajo vec kot 1 leto delovne dobe v celem zivljenju, do skupno 40% visje penzije, oziroma do okoli 560€ najvisje penzije za polno delovno dobo!!!