Predlagam vladi, da z zakonodajo določi dopust zaposlenih v enaki višini v gospodarstvu in javnem sektorju, saj je žalostno, da ima negovalec prostorov v javnem sektorju, če je starejši od 50 let kar 35 dni letnega dopusta, zaposleni na raznih čistilnih servisih pa nekaj čez 20 dni.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Pravica do plačanega letnega dopusta je temeljna socialna pravica, ki je priznana v mednarodnih aktih, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, v pravu ES in sodni praksi Sodišča ES. Glavni namen letnega dopusta je rekreacija delavca in regeneracija njegovih zmožnosti za delo. Tej temeljni pravici iz delovnega razmerja se delavec ne more odpovedati, niti mu je delodajalec ne sme kratiti.
Z vidika splošne delovne zakonodaje želimo pojasniti, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06, 46/07, 103/07, 45/08 in 83/09; v nadaljevanju ZDR) z vidika varstva in zdravja delavcev pri delu zagotavlja pravico do minimalnega letnega dopusta, ki mora biti zagotovljen vsem delavcem, ki so v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Štiri-tedenski dopust naj bi pomenil tisto spodnjo mejo dopusta, ki še zagotavlja obnovo delovnih sposobnosti delavca. Delavec ima v primeru petdnevnega delovnega tednika pravico do najmanj 20 dni letnega dopusta, v primeru šestdnevnega delovnega tednika pa pravico do najmanj 24 dni letnega dopusta.
Poleg tega delavcu že na podlagi samega zakona pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta glede na njegove osebne okoliščine. ZDR v drugem in tretjem odstavku 159. člena določa primere, ko delavcu na podlagi zakona pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta glede na njegove osebne in socialne okoliščine. Te okoliščine so: status starejšega delavca po 201. členu, invalidnost delavca, najmanj 60-odstotna telesna okvara delavca, nega in varstvo otroka s telesno in duševno prizadetostjo in otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Delavec ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta v primeru obstoja katere od navedenih okoliščin. Daljše trajanje letnega dopusta pa se v skladu z določbo 160. člena ZDR lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je torej pri odmeri letnega dopusta za posameznega delavca dolžan upoštevati tudi kriterije po veljavnih kolektivnih pogodbah, ki določajo dodatne dneve letnega dopusta oziroma morebitno njihovo določitev v pogodbi o zaposlitvi. Tako dobljeni seštevek števila dni letnega dopusta za posameznega delavca se na koncu še preveri z vidika zakonsko zagotovljenega minimalnega letnega dopusta in ustrezno korigira, če dobljeni seštevek ne doseže zakonskega minimuma. Poudariti velja, da ZDR določa le minimalne pravice, zato tudi ni določena zgornja meja števila dni letnega dopusta.
Zaradi kršitev obveznosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do letnega dopusta (159., tretji, četrti in peti odstavek 160. in 161. člen) ZDR predpisuje, da delodajalec odgovarja za prekršek, za katerega inšpektor za delo izreče globo na podlagi 230. člena ZDR.
V zvezi z izpostavljenim predlogom velja, upoštevaje že navedeno, poudariti, da je pri zagotavljanju pravice do letnega dopusta treba izhajati iz minimalnega standarda, ki ga določa zakon, da pa se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo pravica lahko nadgradi z ugodnejšo ureditvijo za delavca. Upoštevaje v drugem odstavku 7. člena ZDR določen pravni standard »v korist delavca«, se s pogodbo o zaposlitvi lahko pravice določijo za delavce ugodneje, kot jih določa zakon in prav tako so lahko tudi kolektivne pogodbe za delavce ugodnejše od zakona.
Nenazadnje velja še poudariti, da je bil v fazi priprave novega Zakona o delovnih razmerjih pogosto izpostavljen predlog po določitvi zgornje meje letnega dopusta, ki pa prav iz že navedenega razloga, da ZDR določa le minimalni nivo pravic iz delovnega razmerja, s strani socialnih partnerjev ni bil podprt.