Opredelitev motečega pasjega lajanja kot prekrška

Odziv Ministrstva za notranje zadeve

Zakon o varstvu javnega reda in miru ureja varstvo javnega reda in miru ter določa ravnanja posameznikov, ki pomenijo kršitve javnega reda in miru (JRM) na javnem kraju ali v zasebnem prostoru. To pomeni, da so predmet tega zakona tista ravnanja, ki jih povzročijo posamezniki s svojim delovanjem in imajo za posledico bodisi ogrožanje drugih oseb ali pa ogrožanje varnosti kot dobrine. Pri pripravi zakona je kot izhodišče uporabljen tudi 34. člen slovenske Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Državne oblasti in posamezniki, brez izjem, so dolžni spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V tem pogledu je pravica do osebnega dostojanstva in varnosti najprej obrambna pravica pred posegi državne oblasti in posameznikov (Komentar Ustave RS, str. 363). V Zakon o varstvu javnega reda in miru je le ena določba, ki se nanaša na kršitve z uporabo živali. Tako je v 19. členu določeno, da stori prekršek posameznik, ki s ščuvanjem ali razkazovanjem živali povzroči občutek strahu ali ogroženosti. Iz dikcije je jasno razvidno, da gre za dejanje posameznika, ki žival uporabi za zastraševanje, motenje ipd., ne gre pa za inkriminiranje obnašanja živali. Razloge za nenehno lajanje psov je med drugim možno iskati v morebitni bolezni živali, slabem počutju, strahu, reagiranju na vsiljivca ipd. in jih kot take ni možno obravnavati kot kršitve posameznika v okviru javnega reda in miru. To področje je urejeno s posebnim zakonom (Zakon o zaščiti živali), ki ureja tudi obveznosti lastnika oziroma skrbnika živali. Glede na zgoraj navedene ugotovitve menimo, da teh ravnanj živali ni mogoče urejati z Zakon o varstvu javnega reda in miru, ampak z zakonom, ki že vsebuje določbe o ravnanju lastnika oziroma skrbnika živali.

Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Veterinarska uprava RS (VURS) je preučila predlog glede opredelitve pasjega laježa kot prekršek in ugotavlja, da takšen predlog po vsebini ne sodi v Zakon o zaščiti živali. Navedeni zakon ureja odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; določa pogoje za društva, ki na področju zaščite živali delujejo v javnem interesu; določa nagrade in priznanja na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Uradni veterinar torej ne more biti pristojen za nadzor nad pasjim laježem, saj je njegova naloga nadzorovati izvajanje predpisov na področju zaščite živali in ravnanja z živalmi. Pasji lajež, ki je moteč za stanovalce, predstavlja pravno gledano vznemirjanje, glede katerega je v 99. členu Stvarnopravnega zakonika predvideno pravno varstvo na naslednji način: (1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. (2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. V primeru, da predlagatelj želi še dodatno ureditev, bi navedeno lahko urejal Zakon o javnem redu, glede česar se je pristojno Ministrstvo za notranje zadeve že izreklo, da ta zakon ureja varstvo javnega reda, ki je porušeno zaradi aktivnosti ljudi, bodisi da bi to urejale posamezne občine z odlokom, kot je to ponekod že urejeno. Po vsebini predloga VURS sicer ugotavlja, da tudi, če se predpiše prepoved lajanja, je le to težko preprečiti, saj so dejavniki, ki sprožajo lajanje različni, tudi sicer je težko doseči, da pes, ki je zaradi nečesa vznemirjen, ne bi lajal ali, da se lajež ne bi slišal (npr. stanovansjki blok). Glede na navedeno menimo, da je bolj smiselno reševanje tega problema npr. s hišnim redom v stanovanjskem bloku (prepoved posedovanja živali) ali s tožbo, kot izhaja iz dosedanje ureditve.