30. 1. 2013
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Ustreznost fotografije za posamičen identifikacijski dokument (potni list, osebna izkaznica) je natančno predpisana v podzakonskih aktih, in sicer v 8. členu Pravilnika o izvrševanju zakona o osebni izkaznici (Uradni list RS, št. 68/08 – uradno prečiščeno besedilo) in v 14., 15. in 16. členu Pravilnika o izvrševanju zakona o potnih listinah (Uradni list RS, št. 48/09 – uradno prečiščeno besedilo). Pri tem so najstrožje zahteve določene za fotografijo, ki se predloži ob vložitvi vloge za izdajo biometrične potne listine, saj slovenska zakonodaja povzema mednarodne predpise in standarde na tem področju. Takšna fotografija mora biti ustrezna za zapis na čip potnega lista in kasneje berljiva kjerkoli po svetu, kjer se uporablja sistem prehoda meje, ki temelji na biometričnih lastnostih posameznika. Nadalje materialni zakoni, ki se nanašajo na izdajo osebnih izkaznic in potnih listov dajejo uradnim osebam pri upravnih organih pristojnost za izdajanje omenjenih dokumentov, ne pa tudi pristojnost za samo fotografiranje vlagateljev vlog za posamične identifikacijske dokumente. Upravne enote nimajo ustreznih znanj in orodij za izdelavo fotografij, ki ustrezajo strogim mednarodnim standardom in priporočilom ter določilom slovenske zakonodaje. Ta stroga pravila je po našem mnenju težko zagotoviti na upravnih enotah, kjer naj bi fotografirali sami uradniki, saj so fizične lastnosti vlagateljev za izdajo dokumenta od posameznika do posameznika zelo različne, sam postopek fotografiranja pa zahteva specialna znanja oziroma veščine za pravilno izvajanje le-tega. Uslužbenec bi tako moral na upravni enoti, odvisno od višine, barve las in obraza ter velikosti glave in drugih parametrov vlagatelja, sam namestiti ustrezno višino sedeža, ozadje in poskrbeti, da na fotografiji ne sme biti odsevov in senc. Pri osebah brez las in osebah z izredno svetlimi lasmi je potrebno ozadje tudi znati prilagoditi, za kar v fotografskih ateljejih poskrbijo za to izučeni fotografi. Ob fotografiranju v ateljeju, na vse posamične karakteristike opozarja fotograf, ki stranki da tudi ustrezna navodila in po potrebi usmerja njeno držo, kar uslužbenec na upravni enoti ne more nadomestiti. Nenazadnje lahko ustrezno fotografijo zagotovi s profesionalno opremo (kamera, ozadje, luči za osvetlitev), znanjem in izkušnjami le fotograf. Izobraževanje uradnikov in nabava ustrezne opreme, kamor vsekakor sodi tudi zagotovitev ustreznega prostora za fotografiranje, bi pomenila velik strošek, ki bi ga bilo nemogoče tudi dolgoročno pokriti iz naslova cene fotografije za državljana in ne bi bil upravičen glede na število vlog, ki se dnevno sprejemajo na upravnih enotah (sploh če bi bila na upravnih enotah še vedno dopuščena tudi možnost, da državljan lahko fotografijo k vlogi tudi prinese s seboj). Nezamarljiv je tudi časovni vidik, to je podaljšanje časa, v katerem bi bila sprejeta vloga. Nadalje pojasnjujemo, da se lahko državljan prosto odloča, pri katerem fotografu bo pridobil fotografijo za izdelavo identifikacijskega dokumenta, izbor pa je običajno pogojen z bližino fotografa, s ceno, z dobrimi izkušnjami državljanov pri izdelavi ustreznih fotografij v preteklosti in z uporabo sodobne opreme v fotografskem studiu. V večini upravnih enot je v bližini upravnega organa vsaj en fotografski studio, saj so le-ti po Sloveniji dobro pokriti. Nenazadnje pojasnjujemo, da navedena pravilnika s področja izdaje navedenih dokumentov tudi izrecno določata, da fotografija ne sme biti izdelana z napravo za samopostrežno fotografiranje. Na podlagi izkušenj in poznavanju problematike ustreznih fotografij, s katerimi se srečujejo upravne enote, menimo, da tudi sama uporaba samopostrežnih avtomatov za izdelavo biometričnih fotografij državljanom lahko predstavlja velike težave ravno iz razloga (ne)izpolnjevanja pogojev oz. meril glede same ustreznosti fotografije.