Predlog z nezadostno podporo

Izhodna strategija

2736 OGLEDOV 6 KOMENTARJEV

IZHODNA STRATEGIJA

Vsaka vlada, ki se loteva reform ter namerava zarezati v pridobljene pravice in privilegije, postane slej ko prej nepriljubljena. Ker je sedanja vlada že nepriljubljena, nima kaj izgubiti, če se loti spodaj predlaganih ukrepov Izhodne strategije. Če bo pri tem uspešna, si bo zagotovila še en mandat.

Potrebno je poudariti, da je cilj Izhodne strategije postaviti zdrave temelje gospodarstva, na katerih bo potem zasnovana razvojna strategija. Že zaradi časovnega horizonta je jasno, da v mandatu sedanje vlade kaj več kot izhodne strategije ni mogoče realizirati. Pričakovati, da je Izhodna strategija nekaj, kar je mogoče izpeljati v šestih do dvanajstih mesecih, je skregano z zdravo logiko.

Zaradi časovnega horizonta bo razvojna strategija v domeni vlade v mandatu 2012 - 2016: tako bo v razvojno strategijo npr. sodil dvig minimalne plače na 1.000 EUR ali pa uvedba pokrajin (optimalna varianta je 6 pokrajin in mestna občina Ljubljana kot samostojna pokrajina - enak status ima v Avstriji tudi Dunaj kot glavno mesto).

Ukrepi Izhodne strategije:

Ureditev vlade po dobrih deset let starem predlogu »Bučarjevega« zakona o vladi, ki je predvideval 9 ministrstev, izjemoma zaradi sestave vladne koalicijske pa 10 ministrstev. Temu mora slediti tudi ustrezno znižanje števila zaposlenih na ministrstvih;

Ureditev lokalne samouprave na 64 občin, tako je nekdaj že bilo. Od sedanjih 210 občin praktično nobena ni samozadostna in brez prerazdelitve sredstev ter sredstev iz državnega proračuna ne bi preživele. Temu mora slediti tudi ustrezno znižanje števila zaposlenih na občinah in upravnih enotah;

Ureditev nezdružljivosti funkcij:

· funkcionar na lokalni ravni (voljen ali imenovan za mandat) ne more biti funkcionar na državni ravni (voljen ali imenovan za mandat),

· funkcionar ne more biti član nadzornega sveta ne na lokalni, ne na državni ravni in ne v zasebnem sektorju,

· zaposleni v javni upravi ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega zaposlenega v javni upravi, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov,

· univerzitetni profesor v javnih izobraževalnih ustanovah ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega univerzitetnega profesorja v javnih izobraževalnih ustanovah, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov. Enako velja tudi za zaposlene v javnih izobraževalnih ustanovah,

· zasebna izobraževalna ustanova sme opravljati študij oziroma predavanja le v prostorih, na aparaturah in na opremi, ki niso last javnih izobraževalnih ustanov. To pomeni, da si mora zasebna izobraževalna ustanova zagotoviti svoje prostore, aparature in opremo, in zaposliti temu ustrezno število ljudi,

· zaposleni v javnem zdravstvu ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega zaposlenega v javnem zdravstvu, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov,

· zaposleni v javnem zdravstvu sme delati le v ustanovah javnega zdravstva in je za to upravičen do plače, ne sme pa delati po npr. podjemnih pogodbah,

· koncesionar v zdravstvu sme opravljati posle oziroma zdravstvene storitve le na trgu t.j. samoplačniško in tako ni upravičen do javnih sredstev za kritje zdravstvenih storitev. Prav tako koncesionar v zdravstvu ne sme biti v kakem drugem pogodbenem odnosu z ustanovo javnega zdravstva, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega koncesionarja v zdravstvu, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov. Enako velja tudi za zaposlene pri koncesionarju v zdravstvu,

· koncesionar v zdravstvu sme opravljati posle oziroma zdravstvene storitve le v prostorih, na aparaturah in na opremi, ki niso last ustanov javnega zdravstva. To pomeni, da si mora koncesionar v zdravstvu zagotoviti svoje prostore, aparature in opremo, in zaposliti temu ustrezno število ljudi. Koncesionar v zdravstvu je torej ustanova zasebnega zdravstva,

Reorganizacija vladnih služb, agencij in podobnih ustanov. Najprej je potrebno ugotoviti, koliko je teh ustanov, potem pa pri tistih ustanovah, za katere se izkaže, da jih potrebujemo, sorodne združiti in ustrezno znižati število zaposlenih. Tiste ustanove, za katere se izkaže, da jih ne potrebujemo, pa ukiniti in odpustiti zaposlene;

Za zaposlene v javnem sektorju je potrebno v zakonu o javnih uslužbencih uvesti osebno odgovornost in odpraviti samodejna napredovanja, ker so že tako privilegirani nasproti ostalim zaposlenim z varnostjo zaposlitve. Ne nazadnje po zakonu o delovnih razmerjih velja za ostale zaposlene osebna odgovornost, o napredovanjih pa sploh ni govora, zato morajo za vse zaposlene veljati enaka načela;

Ureditev javnih naročil:

· ustanovitev agencije za javna naročila. Zaposleni za izvajanje javnih naročil v agenciji morajo pridobiti ustrezne licence, potem pa je potrebno zagotoviti tudi ustrezen nadzor nad njimi in predpisati visoke kazni za kršitve,

· za ponudnike, ki oddajo ponudbo na javno naročilo, je tudi potrebno zagotoviti ustrezen nadzor nad njimi in predpisati visoke kazni za kršitve ter uvesti črno listo kršiteljev, ki na javnih naročilih ne smejo sodelovati,

· vsa odpiranja prispelih ponudb na javna naročila se zaradi transparentnosti in enake obravnave neposredno prenašajo na programu TVS3,

Z ukrepi od 1. do 6. bi lahko uravnotežili javne finance, saj bi z racionalizacijami (tudi z ustreznimi znižanji števila zaposlenih) v javnem sektorju lahko letno prihranili vsaj 1 mrd EUR, z ureditvijo in transparentnostjo javnih naročil pa bi prihranili še vsaj 2 mrd EUR. Tako bi lahko za 1 mrd EUR letno znižali obremenitev plač v gospodarstvu, če bi za 1 mrd EUR letno znižali proračunske odhodke. Potem bi 1 mrd EUR letno lahko namenili za razvoj prometne infrastrukture (železnice) in 1 mrd EUR letno namenili za zniževanje javnega dolga. Dolgoročno gledano bi sredstva za razvoj prometne infrastrukture in zniževanje javnega dolga potrebovali dobrih 5 let, potem pa bi bila ta sredstva zopet na voljo za nove potrebe (npr. za razvoj energetske infrastrukture, za pokojninsko blagajno) ali za davčne razbremenitve;

Reorganizacija javnega sektorja tudi s procesno organiziranostjo, to pomeni, da se organizacija dela in delovna mesta oblikuje glede na potrebe delovnih procesov. Npr. v zdravstvu je potrebno opraviti pričakovano število operacij, na razpolago pa imamo dano število zdravnikov (in drugega zdravstvenega osebja). Delovni proces (in delovna mesta) je potrebno organizirati tako, da se z danim številom zdravnikov (in drugega zdravstvenega osebja) lahko opravi pričakovano število operacij. Potrebno je najti in odpraviti ozka grla, da bo zdravstvo učinkovito. Kaj lahko pričakujemo: da zdravnikov ni premalo, le zaradi interesov zdravniške zbornice nimamo zdravnikov z ustreznimi specializacijami. Seveda enaki procesi čakajo tudi sodstvo in javno upravo. Nekaj namreč v Sloveniji zelo bode v oči: v zdravstvu, sodstvu in javni upravi neprestano poudarjajo, da delajo strokovno. V gospodarstvu tega, da delajo strokovno, ne omenja nihče, merila so poslovni rezultati. Pa vendar so v gospodarstvu učinkoviti. Nasprotno pa v zdravstvu, sodstvu in javni upravi ni opaziti, da bi bili učinkoviti. Razloga sta naslednja: prvič strokovnjak ni menedžer in povsod velja, da je vodja najprej menedžer in še le nato strokovnjak, in drugič osebna odgovornost v gospodarstvu kot kaže zagotavlja učinkovitost. Nauk: če bi imeli v gospodarstvu zaposlene same strokovnjake, tudi ne bi bili učinkoviti, in seveda, če bi imeli v zdravstvu, sodstvu in javni upravi zaposlene tudi menedžerje, bi tudi na teh področjih bili učinkoviti;

Oblikovanje mase plač v »vitkem« javnem sektorju v naslednjih dveh letih in potem rast plač v javnem sektorju urediti po enakih principih kot je rast pokojnin:

· v naslednjih dveh letih bi ugotovili, koliko sredstev potrebujemo za »vitek« javni sektor in s tem dobili maso plač v javnem sektorju,

· nato je potrebno rast plač v javnem sektorju omejiti, da rastejo enako, kot rastejo pokojnine (vendar brez poračunov kot je to pri pokojninah),

· znotraj javnega sektorja moramo vzpostaviti delovna mesta, ki so primerljiva z gospodarstvom in tista, ki niso. Za delovna mesta, ki so primerljiva z gospodarstvom, je tudi v javnem sektorju mogoče vzpostaviti tržne pogoje (stimulacija, dodatki), za ostala delovna mesta pa velja, da se plače lahko gibljejo znotraj okvirjev, ki so na voljo in se jih določi administrativno,

Znižanje obremenitev plač v gospodarstvu zaradi nižje mase sredstev za plače »vitkega« javnega sektorja:

· cilj je, da znaša indeks plač v »vitkem« javnem sektorju 95, indeks plač v gospodarstvu pa 120 (kot je to nekaj normalnega v EU),

· cilj je, da se plače v javnem sektorju ne znižajo, ampak se ustrezno zvišajo plače v gospodarstvu (to je že bolj naloga razvojne strategije, kot pa Izhodne strategije).

Se pa v Sloveniji opazi še nekaj: povsod, kjer je prisoten denar iz državnega proračuna, pa naj gre za javni sektor ali za podjetja v težavah, ki so deležna državne pomoči, prav povsod so zelo aktivni sindikati. In v vseh prej naštetih primerih sindikati uspejo preprečiti prestrukturiranje, tako da so v Sloveniji sindikati zaviralci vseh reform ali sprememb. Potem pa se ljudje čudijo, da imajo nizke plače: seveda, če pa sindikati vse »zjebajo«, samo da se za sindikalne voditelje nič ne spremeni.

Na koncu bo seveda očitek, da predlagani ukrepi Izhodne strategije vodijo v masovno odpuščanje zaposlenih v javnem sektorju. Žal je realnost taka, da Slovenija lahko varčuje edino še pri razbohotenem javnem sektorju. Zaposlenih v javnem sektorju so polna usta hvale, kako zahtevno delo opravljajo, kakšni strokovnjaki da so in kako veliko delajo. Če je temu res tako, potem bodo v zasebnem sektorju brez težav našli dobro plačana delovna mesta. Če pa temu ni tako, potem »samohvaljenih« javnih uslužbencev pravzaprav ne potrebujemo, ker so sami sebi namen in je prav, da končajo »na cesti«. Konec koncev je za državo ceneje, če za nekoga plačuje socialno podporo za brezposelnost, ki je nižja od dobre plače v javnem sektorju. Odpuščanja v javnem sektorju tako ali drugače vodijo v solidarnost z že odpuščenimi delavci v gospodarstvu, pač povsod bodo odpuščanja in brezposelni. Ko bodo zaposleni v javnem sektorju spoznali, da tudi njih lahko doleti odpuščanje, bodo ne samo več, ampak tudi bolje delali.

4 glasovi

3 glasovi

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR H Heinz aus der Schwiez 1 predlog

STATUS PREDLOGA

PREDLOG POSLAN 11. 1. 2010
KONEC OBRAVNAVE 10. 2. 2010

Izhodna strategija

Komentarji