Zmanjšanje državne uprave - ukinitev slovenske vojske ter zmanjšanje in prestrukturiranje Minist

Odziv Ministrstva za obrambo

Predlog v svojem bistvu posega na področje zagotavljanje obrambe, ki je ena od temeljnih funkcij države. Obramba države je tudi ustavna kategorija, saj Ustava RS v svojem 124. členu določa, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor; slednji tudi nadzoruje izvajanje obrambe države. Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – UPB 1), med drugim določa, da je temeljni namen obrambe odvračanje napada na državo ter obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države, ki se uresničuje tudi z vključevanjem in z aktivnim sodelovanjem države v mednarodnih varnostnih povezavah na podlagi mednarodnih pogodb. Poleg tega omenjeni zakon določa, da obrambo države sestavljata vojaška in civilna obramba, pri čemer vojaško obrambo izvajajo samostojno ali v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb obrambne sile, ki jih sestavlja Slovenska vojska.

Razmišljanje, vsebovano v zadevni pobudi, je mogoče strniti v predlog za preklic članstva RS v Severnoatlantskem zavezništvu (Natu) in v predlog za ukinitev Slovenske vojske. Oba predloga in celotno razmišljanje v zvezi z njima štejemo v Ministrstvu za obrambo za legitimno početje v demokratični družbi, vendar po naši strokovni oceni nista sprejemljiva, ker temeljita na napačni izhodiščni podmeni, da se Republika Slovenija nahaja v mednarodnem varnostnem okolju, v katerem zagotavljanje obrambne funkcije države ni več potrebno in lahko zato, ne samo ukinemo Slovensko vojsko kot glavni steber svoje obrambne sposobnosti, ampak se tudi odrečemo članstvu v Natu kot kolektivnemu načinu zagotavljanja nacionalne varnosti.

Kljub določilu Ustave RS, da izhaja država pri zagotavljanju varnosti predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja, ter sprejemljivosti varnostne ocene, da Republika kratkoročno in glede na sedanje ocene tudi srednjeročno ni neposredno vojaško ogrožena, v Ministrstvu za obrambo menimo, da v sodobnem kompleksnem in nepredvidljivem varnostnem okolju zunanji (vojaški) vidik nacionalne varnosti ni zagotovljen sam po sebi, niti danes niti dolgoročno. Drugače povedano, vsaka suverena država mora še zmeraj del svojega družbenega bogastva namenjati za zagotavljanje svojega primerno varnega obstoja v mednarodni skupnosti, s čimer po drugi strani zaradi odvračalnih učinkov svoje obrambne sposobnosti posredno prispeva tudi k mednarodnemu miru in stabilnosti.

Kako se organizira za zagotavljanje zunanjega vidika svoje nacionalne varnosti v sodobnem globalno povezanem in soodvisnem svetu je stvar vsake posamezne države. Pri tem ima na voljo celoten spekter možnosti od popolne samozadostnosti prek kolektivnoobrambnih rešitev do popolne opore oziroma prepustitve skrbi za zunanji vidik svoje nacionalne varnosti drugemu nosilcu (npr. državi). V Ministrstvu za obrambo menimo, da je za RS še zmeraj najboljša izbira zagotavljanje nacionalne vojaške obrambne moči, katere glavna nosilka je Slovenska vojska, vendar ne po načelu samozadostnosti, ampak po načelih kolektivne obrambe in varnosti prek članstva v Severnoatlantskem zavezništvu. Prvi del izbire namreč zagotavlja suverenost naše države pri uveljavljanju njenih obrambnih interesov, ki izhajajo iz njenih nacionalnih življenjskih in strateških interesov ter nacionalnovarnostnih ciljev, v prid članstva RS v Natu, ki omenjene suverenosti ne spodjeda, pa najprej in najbolj prepričljivo govori preprosti stroškovni izračun, po katerem je naša država ob enakih materialno-finančnih vložkih deležna višje stopnje varnosti v svojem zunanjem okolju.