5. 1. 2010
Odziv Ministrstva za finance
Država z ekonomsko politiko določa obremenitev potrošnje, dohodkov in premoženja davčnih zavezancev in v tem okviru, v skladu s cilji svoje politike, določa razmerja med posameznimi dajatvami. Pri tem upošteva izdatnost posameznega vira med prihodki, kot tudi cilje drugih politik, ki jih je mogoče zasledovati z davčnimi ukrepi. Slovenija se je po naši oceni v letu 2009 z vidika davčnih predpisov primerno odzvala na blažitev posledic finančne in gospodarske krize.
Davčna in druge politike se konstantno pregledujejo, ocenjujejo se učinki ter preverjajo možnosti za nadaljnje spremembe v smislu doseganja ciljev davčne in drugih politik. Ob tem je potrebno poudariti, da se ob načrtovanju davčne politike, zasleduje vključitev transparentnih in enostavnih rešitev, kot tudi primerna razporeditev davčnega bremena ter tudi, da je Slovenija, kot ena izmed držav članic Evropske unije, v zvezi z vzpostavitvijo posameznih davčnih rešitev, v celoti dolžna upoštevati zavezujoči pravni red EU s področja obdavčevanja.
Glede predloga nižje obdavčitve plač navajamo naslednje:
Strinjamo se z Vašimi ugotovitvami, da je obremenitev dela v Sloveniji visoka in da je temu stanju potrebno posvetiti vso pozornost. Ta ugotovitev izhaja tudi iz primerjave podatkov o obremenjenosti plač z davki in prispevki za socialno varnost po posameznih državah, ki jih objavlja OECD. Povprečje obremenitve v stroških dela v EU -19 (članice OECD, ki so tudi članice EU) je na nivoju samske osebe brez otrok, ki dosega 67% povprečne plače, enako 38,6%, v RS 40,3%, na nivoju povprečne plače znaša razmerje 42,8% proti 42,9% in na nivoju 167% povprečne plače, znaša to razmerje 47,4% proti 48,3 % v Sloveniji; razmerje, izraženo v deležu dohodnine in prispevkov za socialno varnost delojemalca v dohodkih delavca, pa še neugodnejše. Menimo, da je potrebno trajno delovati v smeri zmanjševanja obremenitve dela. Tovrstno ukrepanje je pa realno možno le ob upoštevanju konkretnih gospodarskih in javnofinančnih razmer. Pristojni organi tudi krepijo aktivnosti na področju preprečevanja dela in zaposlovanja na črno.
Obremenitev dela s prispevki za socialno varnost je posledica ureditve socialnega zavarovanja v Sloveniji, ki je podprta z 2. in 50. ter 51. členom Ustave RS. Financiranje socialnega zavarovanja temelji pretežno na plačevanju prispevkov zavarovancev in njihovih delodajalcev, del pa se že zagotavlja tudi skozi splošne davčne prihodke. Tako je višina obremenitev iz tega naslova odvisna predvsem od nadaljnjega spreminjanja sistemov socialnega zavarovanja v Sloveniji.
V nadaljevanju v zvezi s predlogom, ki se nanaša na znižanje davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), pojasnjujemo:
Glede predloga znižanja DDV s sedanjih 20 na 15 %, s čimer naj bi se po mnenju predlagatelja izboljšala konkurenčnost slovenskega trga, je potrebno poudariti, da DDV ni primeren instrument za uravnavanje cen blaga in storitev, saj se te na trgu oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja, ter drugih konkurenčnih pogojev. Znižanje stopnje DDV zato ne pomeni nujno tudi znižanja cen blaga in storitev.
Rešitev, v skladu s katero bi z zniževanjem stopnje DDV država poskušala vplivati na znižanje cen blaga in storitev na trgu, je tako z vidika delovanja sistema DDV vprašljiva.
Odziv Ministrstva za javno upravo
Vlada RS je že takoj po nastopu svojega mandata, kot odgovor na gospodarsko, socialno in finančno krizo sprejela varčevalne ukrepe, v katere je vključila tudi predlog zmanjševanja števila javnih uslužbencev v celotnem javnem sektorju. Na podlagi navedenega in analize zaposlovanja v organih državne uprave in v osebah javnega prava iz drugega odstavka 22. člena Zakona o javnih uslužbencih se je odločila za bolj »mehak« način zmanjševanja števila zaposlenih in je v skladu z varčevalnimi ukrepi oblikovala Zbirni kadrovski načrt ter Skupni kadrovski načrt organov državne uprave za leti 2009 in 2010, ki je pripravljen tako, da se skupno število zaposlenih glede na dovoljeno število zaposlenih na dan 31. 12. 2008 v letu 2009 zmanjša za 2% razen v Slovenski vojski, Policiji in Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer se pod določenimi pogoji zmanjša za 1%.
Predlog kadrovskih načrtov je bil s strani vladnih služb in ministrstev pripravljen v skladu z natančno analizo sistemizacij delovnih mest, na podlagi katere so ugotavljali obseg in razdelitev nalog in pristojnosti ter obremenjenost posameznih javnih uslužbencev. Prav tako so bili ukrepi vlade usmerjeni k omejevanju in zmanjševanju števila zaposlenih javnih uslužbencev pri osebah javnega sektorja izven zbirnega kadrovskega načrta. Nadaljnji vladni ukrep je, da se v letu 2009 in 2010 uslužbencev, ki se bodo upokojili ali zapustili javni sektor praviloma oz. upoštevaje strukturo odhodov ne bo nadomeščalo v obsegu, da se doseže načrtovano 2% letno zmanjševanje števila zaposlenih. Prav tako je poudarek na okrepitvi internega trga dela v organih državne uprave in s premestitvami ter tudi s prevzemi zaposlenih v okviru javnega sektorja doseči enako učinkovito opravljanje nalog.
Po podatkih Eurostata (anketa o delovni sili) znaša delež zaposlenih v javni upravi od vseh zaposlenih v državah EU v povprečju 7,1 odstotka, v Sloveniji pa 5,5 odstotka. Res pa je, da se je delež zaposlenih v ožji upravi v zadnjih desetih letih povečal, saj je leta 1997 znašal le 4 odstotke vseh zaposlenih, vendar pa je potrebno omeniti, da so se v tem obdobju naloge nekaterih resorjev spremenile v vsebinskem smislu, prav tako pa v smislu zagotavljanja javnih storitev zaradi prevzemanja obveznosti Republike Slovenije kot članice EU. Zato so vladni ukrepi v zvezi z omejevanjem in zmanjševanjem zaposlovanja oz. ravnanjem s kadri v celotnem javnem sektorju sprejeti med drugim tudi s ciljem iskanja notranjih rezerv pri reševanju problematike zaposlovanja, racionalizacije delovanja in ciljem optimizirati administrativne, strokovno tehnične in finančne procese. Današnji obseg in zahtevnost nalog bi težko zagotovili in opravili v skladu s postavljenimi standardi, ki zahtevajo od javnih uslužbencev kvalitetnejše in učinkovitejše opravljanje javnih storitev. Gotovo pa tega ni mogoče zagotoviti z (bistveno) manjšim številom državnih uradnikov, kar pa ne pomeni, da ni mogoče optimizirati procesov, zmanjšati števila upravnih postopkov in prevetriti zakonodaje, kar nenehno poteka s programom zmanjševanja administrativnih ovir, z akcijskimi načrti, ki jih delajo vsa ministrstva, tudi tretji sektor.
Predlog znižanja zaposlenih v javni upravi za najmanj 30% bi pomenilo zniževanje zaposlenih v javnem sektorju z odpovedmi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar bi ob splošnem zmanjševanju delovno aktivnih v gospodarstvu in omejenih možnostih za zaposlitev še dodatno povečalo problem brezposelnosti in dodatno okrepilo pritisk na javna sredstva. Prav tako pa bi tako drastično zmanjšanje števila zaposlenih resno ogrozilo zagotavljanje pravic državljanom, ki jih določajo obstoječi predpisi s področij šolstva, zdravstva, kulture, znanosti, sociale.. in jih je država dolžna kakovostno in učinkovito zagotavljati.