2. 10. 2012
Uradni odgovor Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo 1, 101/07 – Odl. US, 122/07 – Odl. US; v nadaljevanju ZZZDR) v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svojega otroka do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Eden od pogojev za pravico do preživnine po osemnajstem letu je tudi redno šolanje, ne glede na to, za kakšno vrsto študijskega oziroma srednješolskega programa gre. V zvezi s pravnim standardom »rednega šolanja« sodna praksa kaže, da ta izraz ni mogoče enačiti s formalnim statusom študenta ali dijaka, pač pa redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih in študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja. Poleg tega je sodna praksa zavzela tudi stališče, da je preživninski napor, ki ga je dolžan nuditi starš polnoletnega otroka (ki se redno šola) manjši, kakor pri preživljanju mladoletnih otrok.
Nadalje ZZZDR v 132. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Navedeno pomeni, da tudi v primeru ko upravičenec ne izpolnjuje redno svojih šolskih oziroma študijskih obveznosti, temveč je vpisan v program zgolj z namenom pridobitve statusa dijaka oziroma študenta, lahko zavezanec zahteva odločitev sodišča o ukinitvi preživnine iz tega razloga. Zakonska ureditev namreč določa preživninsko dolžnost po polnoletnosti le ob izpolnjevanju določenih pogojev (starost in redno šolanje).
Ureditev preživninske dolžnosti v drugih evropskih državah je različna, pri čemer velikokrat zgornja starost otroka po polnoletnosti, do katere je otrok še upravičen do preživnine, ni natančno določena ali pa je določena nižje kot v naši ureditvi. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati dejstvo, da velikokrat dolžnost preživljanja ni omejena samo med starši in otroci temveč tudi med starimi starši in vnuki, česar naše pravo ne pozna. Takšno ureditev pozna npr. Nemčija in Avstrija. Na Švedskem je preživninska obveznost določena do zaključka srednje šole, za nadaljnje šolanje, pa ima otrok pravico izrabiti druge oblike državne pomoči (npr. državni kredit).
Ob tem dodajamo, da se strinjamo s predlogom, da sedanja ureditev preživljanja ni povsem ustrezna, zato je bilo v predlogu Družinskega zakonika tudi predvidena sprememba na tem področju, in sicer se je dolžnost preživljanja omejila do prvega zaključka srednješolskega izobraževanja oziroma študija, ob pogoju, da ima otrok status dijaka oziroma študenta in ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb. S tem se je želelo preprečiti ponovno vpisovanje v različne programe z namenom pridobitve statusa. Poleg tega velja poudariti, da bi omejitve glede pridobitve statusa dijaka oziroma študenta (zgolj zaradi statusa samega) nekoliko omejile tudi zakonsko dolžnost preživljanja otrok in s tem možnosti pridobivanja drugih socialnih transferjev ter olajšav, kar pa je predmet zakonske ureditve na področju šolstva in visokega šolstva.
Če starš ni bil sposoben vzgojiti otroka v samostojnega, koristnega člana družbe, si je povsem sam kriv. Res ne vem kakšen starš je pripravljen otroka vreči na cesto in ga preneha preživljati. Res je preveč ne tako zelo mladih še vedno odvisnih od svojih staršev ampak to je krivda staršev samih, saj je njhova odgovornost, da otroka vzgojijo in motivirajo za uspeh.
Po tej logiki je starš prisiljen vzdrževati otroka do smrti.
Drugi problem vašega argumenta pa so starši, ki nimajo velikega vpliva pri vzgoji svojih otrok. Očetje, ki plačujejo preživnine, otroka pa vidijo dva dni vsak drugi teden, so težko krivi, da otrok pri 18. (ali 28.) letih ni sposoben samostojno funkcionirati.
Zagotovo pa je najmanj kriv njihov otrok. Če ima starš takšen odnos do lastnega otroka, da se mu je ta očitno samo v breme me ne preseneča, da je otrok v težavah in ne najde motivacije za osamosvojitev. Zagotovo je zadnji, ki bi moral plačevati za slabe odločitve in vzgojo staršev, otrok.
V besedah drugih berete stvari, ki niso zapisane. Nihče ni rekel, da mu je otrok v breme.
Zgolj to, da ni smiselno, da ga mora starš preživljati, ko je že polnoleten.
18 let star "otrok" pravno polno odgovarja za svoja dejanja. Lahko voli predsednika, župana in poslance, in s tem vpliva na življenje vseh ostalih prebivalcev Slovenije. Država mu s pravnim sistemom priznava, da je v celoti samostojna oseba, ki je sposobna polno odločati o vsem. Seveda s to izjemo, da mu morata ati in mami dajati denar.
Ta isti "otrok" tudi po zaključenem študiju morda ne bo dobil službe. pravzaprav je pri nekaterih poklicih zelo verjetno, da je ne bo dobil. Kako dolgo naj potem starši prisilno skrbijo za svoje "otroke", ki so polno opravilno sposobni?
In zakaj bi morali ločeni očetje, ki otroka vidijo morda le nekajkrat na leto, ker jih le-ta pač ne mara in noče preživljati časa z njimi, podpirati njihovo lenobo dokler se jim pač da vleči študij?
Ko je oseba enkrat stara 18 let, mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja, in se ne more izgovarjati na "tako ste me pač vzgojili". Naivno je namreč trditi, da je vzgoja izključno stvar staršev. Otroga vzgajajo tudi v vrtcu, šoli, in še kje. Ali naj potem tudi vzgojiteljica in učitelj pomagata financirati življenje takšnega 25 let starega otroka, ker sta ga slabo vzgojila?
Jaz mislim da je to potuha slabim staršem, da se pač čimprej znebijo bremena ker so bili pač sami vzgojeni s trdo vzgojo in bi jih kap če bi njihov otrok imel morda več možnosti za preživetje tudi če ne bi moral toliko se odpovedovat vsemu in živeti s trdo roko da bi preživel.
Lahko se še tako izgovarjate ampak z dobro vzgojo ki temelji na dobri komunikaciji in razumevanju, učenju iz napak in ne prisili se da to veliko bolj civilizirano rešit kot pa z neko špartanskostjo današnjega časa.
Ta s preživetjem je malo pretirana.....nisem še slišal, da bi zavrženi "otroci" umirali od lakote v Sloveniji.
Sicer pa se strinjam, da se otroka da vzgojiti, ampak to ni bistvo. Bistvo je v tem, da se mi ne zdi prav, da mi zakon predpisuje, da vzdržujem osebo, ki je po drugem zakonu polno opravilno sposobna. Daleč od tega, da ga ne bi hotel (čez leta, ko bo pač moj otrok prišel do polnoletnosti), hočem pa, da to ceni in spoštuje. In če je nekaj predpisano z zakonom, tega ni.
In pa, še zmeraj ostaja primer, ki ga je navedel predlagatelj....in vprašanje, kje je tu logika in poštenost?
Polnoletnost pomeni, da je oseba razumsko in fizično odrasla ter je lahko samostojna. To nikakor ne pomeni, da lahko oseba sama preživlja sebe, saj je službo težko dobiti že s končano fakulteto, kaj šele brez izobrazbe. Če bi starši nehali preživljati svoje otroke ob 18. letu bi družba po hitrem postopku propadla, saj bi vsi pristali na cesti, ker je praktično nemogoče se preživljati ter se izobraževati hkrati. In za vzgojo so vsekakor odgovorni samo starši, okolje lahko nekoliko vpliva ampak s pravilno vzgojo lahko vsak starš zatre negativne vplive okolja. Žal moram reči da se mi smilijo mladi, ki imajo takšne starše, ki jih niso pripravljeni podpirati in jim omogočiti dobro življenje. Še dobro torej, da imamo zakon, ki takšne starše v podporo prisili.
Dejstvo je, da je otrok odgovornost in vsak sprejme to odgovornost, ko se odloči imeti otroka. Če oseba ni pripravljena skrbeti za otroka do konca njegovega življenja, če je to potrebno (spomnimo se, da se lahko otrok rodi tudi s kakšno mentalno ali telesno okvaro), potem naj ga pač nima.
Zanimivo, da družba še ni propadla v večini držav na svetu, kjer starši niso zakonsko obvezani vzdrževati otrok do smrti.
Ker je večina teh držav ali že precej v slabem stanju in z nizko izobrazbo, oz. je del navade, da se mlade preživlja in ni potrebno, da je zakonsko določeno ali pa je mogoče, da se mladi preživljajo in šolajo samo. Nič od tega pa ne velja za Slovenijo.
Tudi pri nas je v navadi, da se otroke preživlja dlje časa, kot je to zakonsko obvezno. Trenutno pri nas velja zakonska obveza do konca šolanja oz. najkasneje do 26. leta, pa imamo najvišji odstotek starih "otrok" ki še živijo pri starših.
Če bi bila to pri nas stvar zakonske regulative, bi najkasneje pri 26. letih vsi ti "otroci" leteli na cesto.
S predlogom se strinjam v celoti z enim popravkom. V primeru, da otrok iz upravičenih razlogov do 18. rojstnega dneva še ni pridobil poklica ali zaključil gimnazije (npr. zaradi bolezni ali poškodbe (za katero niso odgovorni starši)), so starši dolžni skrbeti zanj, dokler ne zaključi srednje šole, s katero bo dobil poklic, ali gimnazije, vendar najdlje toliko mesecev po polnoletnosti, za kolikor se je zaradi bolezni in posledičnega bodisi poznejšega vstopa v šolo, bodisi prekinitve šolanja, bodisi ponavljanja razreda, šolanje zavleklo. Smiselno enako velja za otroke s posebnimi potrebami v zavodih za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami, pri katerih trajajo šolski programi dlje kot v rednih šolah.
Obvezno reživljanje bi bilo potrebno do dopolnjenega 18. leta starosti. Če se otrok šola bi bilo potrebno to preživljanje dpolniti, saj ima otrok štipendijo, s katero si lahko pomaga. Vsekakor bi bilo potrebno preživljanje dokler otrok ne zasluži svojih sredstev oziroma z njimi zna rapolagati.
Če je polnoleten, po zakonu zna z njimi razpolagati.
Zakonsko obvezno preživljanje do 18. leta oz. do pridobitve poklica, če otrok študira.
To bi bilo najbolj smiselno.
Vse, kar je dlje, je le dobra volja staršev.
Če pogledamo socialne razmere v Sloveniji, boste hitro našli primere, kjer 60 letni starši delajo na tri šihte, 25-letni "otroci" pa postopajo po lokalih in od staršev pričakujejo, da jim bodo dajali za dnevno kavo, pivo ali kakšno drugo "dozo" ..... ker so pač z zakonom zavezani k preživljanju ....
To imamo že sedaj....obvezno je le dokler se "otrok" redno šola. Vsi pa vemo, kako težko se je pri nas redno šolati, če to počneš zgolj zato, da imaš iz takšnega ali drugačnega razloga status.
Izračunaj koliko časa je treba pri nas delat za lasten dom z našimi plačami in cenami nepremičnin pa izračunaj kako je v drugih državah. Kmalu ti bo jasno zakaj so mladi odrasli odvisni od staršev tako dolgo.
Najprej dvignimo standard da si bomo primerljivo lahko privoščili svoj dom kot ostale nacije potem pa dajmo šele ta zakon popravt če že. Ne pa da se na pamet dela. Vsi se hočjo izognt skrbi nekoga..zakaj imaš potem otroka če že tako veš da moraš za svoje otroke skrbet dokler niso samostojni? Če jih nisi dobro vzgojil da bi ta relativno kratko za slovenske težke pogoje prišel do samostojnosti si si pa sam kriv ker si slab starš.
Mislim, da primerjava na podlagi lasnih domov ni ravno primerna. Slovenija je na tem področju namreč izjema, in je v samem vrhu Evrope po deležu lastniških stanovanj. Tako da trditi, da je v tujini lažje priti do lastnega doma ni ravno merodajno, glede na to, da tam veliko manj ljudi sploh poskuša priti do le-tega. "Ostale nacije" niso tako obsedene z lastnimi stanovanji, kot smo Slovenci.
In pa, če bi pri nas morali skrbeti za "otroke" do 26. leta starosti zaradi nizkega standarda, naj potem v Bolgariji skrbijo za njih do 40. leta, v Albaniji pa pač do smrti?
To je vzeto izven konteksta. Namreč gre za to da v preteklosti smo bili v socializmu in smo veliko lažje dobili lastna stanovanja. Zato ker je večina prebivalstva starega pač pomeni da večina ima stanovanje. Ampak kot že rečeno to je izven konteksta ker gre za to da se gre v predlogu za mlade ljudi in ne za starejše.
Kot drugo pa gre za standard v smislu koliko si lahko privoščiš. V tem primeru gre za standard kako si mlad človek lahko privošči stanovanje. V Bolgariji je morda res splošni standard slabši ampak to je spet vzeto izven konteksta saj gre v tej problematiki za to kako naj si mladi privoščijo stanovanja..kako naj pridejo do svojega doma. Mi imamo standard po tem kako lahko s svojo plačo kupimo stanovanje izredno slab. Slabši kot v Bolgariji kot si navedel (spet poudarjam ..ne govorim o splošnem standardu)
Kar zadeva pa "obsedenosti" z stanovanji pa dobro veš kaj se dogaja z slovenskimi najemniki (razen če si mamin sinček živiš pri njih in ti potem starši za vrat dihajo kar ni zdravo). Največkrat so izkoriščeni in se jih na vse možne načine poskuša okol prnest. Ni čudno da hočemo biti vsak na svojem ko pa imamo take najemodajalce ki so največkrat nesramni in kot vreča brez dna željni iztisniti največ iz ljudi in celo kdaj izsiljevati.
Ni čudno da hoče slovenec biti na svojem. Da psihično sploh preživi.
S slovenskimi najemniki se ne dogaja nič katastrofalnega. Sam sem bil nekaj časa najemnik stanovanja, pa mi ni čisto nič manjkalo. Če poznate primer ali dva, da se je komu kaj groznega dogajalo (čeprav si težko predstavljam, kaj se lahko groznega dogaja, saj imajo najemniki z zakonom jasno definirane pravice in dolžnosti), to še ne pomeni, da živijo najemniki v Sloveniji v nekem kvazifevdalnem sistemu.
V socializmu je bila velika večina stanovanj najemniških.
V Bolgariji je minimalna plača 150 EUR, povprečna je malo čez 300, brezposelnost je podobna naši, cene stanovanj pa recimo na polovici naših....kako točno si Bolgari lažje kupijo stanovanje, kot Slovenci?
Se strinjam, meja 18 let. Starši bi morali imeti pravico do plačila po 18 letu za polnoletno osebo, ki se je pripravljena šolati in ne dolžnost. V kolikor gre za neko normalno družino z zdravimi odnosi, ne bo nikoli problem tudi po 18 letu, se pa verjetno strinjamo, da je prav, da se "otroka" včasih tudi strezni, ko ga starši postavijo pred vrata.
Pred 30 leti so 18 letni "otroci" že bili pripravljeni na samostojno življenje, danes pa niso 30 letni. Zakaj imajo v naši državi pravice prednost pred dolžnostmi? Zdrava pamet pove, da si je določene pravice treba prislužiti, se za njih potruditi in tako kotu plačilo za šolanje do 26 leta. Če redno študiraš diplomiraš tako pri 24 letih + 1 ponavljanje + eno pavziranje?
Meja 18. let.
In če kdaj pokliče socialno službo, ker mu nisem želel kupiti novega računalnika za 1500EUR, ga naj kar majo :-)) Ga naj vzgojijo, posvojijo pa da vidim, kako ga bodo "same punce" iz centra vzgojile v celovito "moderno osebnost".
Ja res so anomalije, pri 18-ih se lahko otrok odloči, da staršu ne dovoli vpogleda v njegove ocene , izostanke, ukore,... (saj je vendar polnoleten), medtem ko se staršu nalaga, da mora zanj skrbet vse do 26. leta ....
In strašsem, se strinjam z vami (in ostalimi), le dodati želim, da je obvezna le osnovna šola, vse nadaljnje izobraževanje pa je osebna izbira (oz žal do 18.leta prepogosto izbira staršev) otrok.
Predlagam, da se naša "kvazi" polnoletnost, ki daje le volilno pravico nezrelim pametnjakovičem, iz 18. let zviša na 21. let (kot je v kar nakaj državah) in je to tudi starost, ko starš za otroka več ne odgovarja in zanj ni dolžan skrbet.
Iz vaših komentarjev je razvidno zakaj ste za ,saj otroci nimajo nič pri vaših ločitvah.Starši pa smo dolžni naše otroke preživljat .Kdor pa svoje otroke ne vidi, imajo otroci tehten razlog da vas ne pogrešajo.
Ja, nujno je preživljati otroke ne pa odraslih, polnoletnih potomcev (z volilno pravico, kot je bistroumno pripomnil komentator DavidS), za katere obstajamo zgolj kot bankomat in ne kot oseba.
Komentator "staršsem" mi je razširil obzorje z zame novim pojmom "PAS sindrom". Seveda sem nemudoma pogooglal. Zamimiva teorija in diagnoza (tudi mojega primera). Tudi ta zavezanost k vzdrževanju odraslih in polnoletnih potomcev, kot velja v Sloveniji in ji sam nasprotujem, pomaga pri ustvarjanju/ohranjanju PAS sindroma.
Zelo se opazi komentarje žensk (ki seveda preživnino prejemajo kot skrbnice) in moških(izpustim komentar Anti NWO, ker je z Marsa). Popolnoma soglašam s Hanibal-ovim predlogom in DavidS komentarjem. Gre za zlorabo pravic do preživnine. Do 18. leta in konec!! Pripomba ženske predstavnice ni na mestu, srednjo izobrazbo pridobiš, za nadaljnje izobraževanje (ki ni nujno, temveč je osebna izbira), pa mora poskrbeti vsak sam. Ne pa da maščevalne bivše in nespoštljivi otroci podpihovani s PAS sindromom kradejo očete (tako je pri nas zaradi protizakonitega ravnanje sodnic, o čemer sem pisal že v svojih predlogih o kazenski in materialni odgovornosti sodnikov in uravnoteženih kvotah sodnikov po spolu na sodiščih).
Zelo dobro povedano in predvsem pošteno.
Bivše bi rade iz moškega dela starša potegnile čimveč, ampak ne zaradi otroka, predvsem zaradi sebe in svojega lagodnega življenja.
Socialne službe (karkoli že) pa so tako ali drugače same sebi namen, ki jih je postavila država.
Ko sem prišel že 2. zaradi pritožbe na preživnino, ker je pač bivša hotela več ( ne vem zakaj) so mi na centru za dom in družino( kakšna farsa) lepo povedali da bo treba dat tudi za: šminke, pudre,kremce,oblekce(take in drugačne) in sm tisti osebi lepo povedau da nau neč!!!
Pa še z nasmeškom sm ji to povedal in lpo šel.
Zdej je mir, ker sm jim rekel, da naj me pustijo na miru.
Mi kot otroc nismo imel ne vem kaj pa smo useeno preživel, zdej se bo pa nekdo usiral v moje življenje. Kje so pa bli ko sva delala froca??
PROTI
Otroka je treba vzdrzevati do 26ega leta in tudi po 26etem letu, saj je Haniball tudi spodaj omenil, da bi jih vzdrzeval tudi naprej, ceprav nebi rabil. Torej kaj se sploh pritozujes? Otrok je odgovornost in zato, ce ga mislis imeti pac sprejmi svoje odgovornosti. Od otroka ne moras zahtevati, da te spostuje, ce si tega ne zasluzis, toda imas pa odgovornost za placevanje prezivnine, ipd.., saj zivimo v sloveniji in ne v neki nerazviti drzavi. Pa ne mi primerjati ameriko in podobne nerazvite drzave, ker oni imajo bolane zakone in bi se morali oni zgledovati po Sloveniji in ne obratno.
Kvecjemu bi predlagal prezivljanje otrok do 30ega leta, tako, saj ze tako smo prisiljeni prevec poslusati starse, ki stalno tezijo in vecina sploh nocejo prezivljati niti do 18ega leta, kaj sele do 26 ali 30ega. Otroci so samo za njihovo zadovoljstvo in zlorabo, kar je bolano.
Koliko imaš pa ti stare otroke, da tako razmišljaš, in koliko si študiral?Izračunaj raje kakšno izobrazbo pridobiš do 21 leta.
Polnoletne, plačujem visoko preživnino, živimo ločeno, vidim jih pa 3 x letno, ne po svoji volji. In v tem je problem, nič jih ne obvezuje, da bi se do mene normalno vedli in ohranjali stike. Anomalija sistema.
A kje trdim, da jih prostovoljno ne bi podpiral? Bi jih, a v zameno bi pričakoval, da se vsaj enkrat ali dvakrat mesečno srečamo in ohranjamo odnos.
Iz tvojega vprašanja veje samoumevnost pridobitve visoke izobrazbe. Ker sem glede na tvoj nick name malo starejši, naj le pokomentiram, da je bilo pred (recimo) dvema desetletjema na fakultete vpisanih pol manj študentov kot danes, a spet, ravno dovolj, Vsi v populaciji niso sposobni za študij, kar se lepo kaže v nivoju znanja nekaterih diplomantov, ki se zanimajo za zaposlitev v organizaciji, kjer delam. Nekateri so, pozor, z diplomo, polpismeni. Ampak to je že druga tema.
Dejstvo je, da država 18-letnim osebam priznava sposobnost samostojnega življenja in samostojnega odločanja. Po drugi strani nalaga tretjim osebam (staršem) preživljanje oseb, ki so se po njenem mnenju sposobne preživljati same. Tukaj gre vsekakor za anomalijo.
Nekako težko sprejmem situacijo, ko lahko nekdo na volišču odloča o moji usodi, po drugi strani pa ni sposoben v lastne roke vzeti niti svojega življenja.
Še posebej pridejo takšne situacije do izraza pri preživninah, ko se "otroci" (tudi fiktivno) šolajo do onemoglosti, da so le čim dlje deležni ugodnosti, in živijo na tuj račun.
Menim, da mora biti odločitev o pomoči svojim polnoletnim otrokom prepuščena staršem, ne pa zakonsko predpisana.....tudi to, da smo dolžni skrbeti za svoje otroke tako dolgo, nedvomno pripomore k temu, da smo v samem vrhu v povprečni starosti, ko "otrok" zapusti dom svojih staršev in gre na svoje.
V 6-ih letih pa res lahko kar nekaj pridobiš, če seveda ne pavziraš in misliš na šolo ne pa na druge oslarije!