10. 9. 2012
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi z najdaljšim dovoljenim plačilnim rokom pojasnjujemo, da ZPreZP-1 (uradni list RS, št. 57/12) določa, da plačilni rok med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od:
- 60 dni od dneva prejema računa,
- 60 dni od dneva prejema blaga ali opravljene storitve, če račun ni bil prejet ali pa je na dan prejema računa sporen,
- 60 dni od dneva prejema blaga ali opravljene storitve, če je dolžnik prejel račun, preden je prejel blago ali je bila storitev opravljena, ali
- 60 dni od dneva pregleda blaga ali storitve, če je dogovorjen ali zakonsko predpisan pregled blaga ali storitve ter je dolžnik prejel račun pred dnevom pregleda.
ZPreZP-1 nadalje določa, da je izjemoma dogovorjeni rok za plačilo lahko daljši od 60 dni, če je dolžina roka dogovorjena pisno in tak rok ne pomeni očitno nepravičnega dogovora.
ZPreZP-1 je razveljavil ZPreZP (Uradni list RS, št. 18/11), ki je kot najdaljši plačilni rok določal 120 dni. Do spremembe je prišlo na predlog zainteresirane javnosti, ki je nasprotovala administrativnem določanju dolžine plačilnih rokov.
Ne glede na navedeno pa velja, da je 30 dni najdaljši dovoljeni plačilni rok za javne organe. Med javne organe spadajo tudi druge javne osebe. Le ta definira tretji odstavek 6. člena ZPreZP-1, ki pove, da med druge javne osebe spadajo tudi nekatere druge osebe zasebnega prava, ki so v državni ali občinski lasti.
V zvezi s sankcioniranjem prekoračitve plačilnega roka velja, da ima v skladu z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 97/07 UPB-1) zamuda s plačilom številne za zamudnika neugodne posledice. Z dolžniško zamudi npr. začnejo teči zamudne obresti, upnik pa ima tudi pravico do povrnitve škode, ki mu je nastala zaradi zamude.
Hkrati pojasnjujemo, da so se predlogi, da bi zamudo s plačilom kaznovali s prekrškom že pojavljali v preteklosti, a so bili na podlagi nasprotovanja zainteresirane in strokovne javnosti vedno zavrnjeni.
V skladu z navedenim menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.