Predlog večinskega volilnega sistema

volitve

• ccc

Predlog večinskega volilnega sistema

Sedanji proporcionalni volilni sistem je pred 16 leti doživel referendumsko nezaupnico, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče. Poleg tega so se v dveh desetletjih izkristalizirale številne anomalije tega sistema, ki koristijo le nekaterim političnim “elitam”. Poglejmo si nekaj najhujših anomalij:

• Pri sedanjem proporcionalnem sistemu volivec dobi glasovnico s seznanom strank in obkroži številko pred eno izmed njih. Koliko od vas se od lanskih volitev še spomni, katero konkretno ime se je v vašem okraju “skrivalo” za stranko, ki ste jo obkrožili?

• Proporcionalni sistem spodbuja strankokracijo, izvolitev je možna le prek strankarskih list. Nekaj poskusov samostojnih kandidatur se je v 90. letih klavrno končalo in zadnja leta tega nihče niti ne poskuša več.

• Spodbuja se kult osebnosti. Mirno lahko ocenim, da je vsaj 90% volivcev glasovalo ali “za Jankovića” ali “za Janšo” ali “za Viranta” ali “za Pahorja” ali... To so dobro vedele tudi stranke, ki so imena voditeljev vgradile v svoja imena, tako smo imeli “PS – listo Zorana Jankovića”, “DL Gregorja Viranta”, še celo SLS je svojemu imenu začasno dodala še privesek “stranka Radovana Žerjava”

• Posledica tega so parlamentarni glasovalni stroji, absolutistično vodene poslanske skupine, dogaja se celo preverjanje strankarske discpline na tajnih glasovanjih (označevanje glasovnic, njihov ne-dvig). Poslanec, ki preveč resno verjame, da je neodvisen in da zastopa predvsem svoje volivce, tvega, da ga stranka naslednjič ne bo uvrstila na seznam in da svojih dejanj sploh ne bo mogel preveriti pri volivcih! Ob takšnem volilnem sistemu je najbolje in najgospodarneje, če se DZ tak, kot je, kratkomalo ukine, zakonodajno funkcijo pa prevzamejo delegati strank (po eden na vsako izvoljeno stranko), čigar težo glasov se določi na podlagi volilnega rezultata. Učinek bi bil podoben kot sedaj, le za retorične "bisere" nekaterih poslancev bi bili prikrajšani.

• Na podlagi kulta osebnosti se dogaja, da poleg zvenečih voditeljev strank v parlament pride še sorazmerna množica “vojščakov”, ki so morali samo soglašati z vpisom svojega imena v nekem volilnem okraju, sicer pa glasujejo po strankarskih direktivah in nemalokrat nimajo pojma, za kaj se v razpravah sploh gre. Če se omejimo na aktualni mandat, je najizrazitejši tovrstni primer Gašpar Gašpar Mišič, ki s svojimi neprimernimi duhovičenji o pingvinih in dinozavrih sramoti državo pred celim svetom.

• Prava žalitev za zdrav razum je primer iz volitev 2008. Katarina Kresal se je z 904 glasovi uvrstila v parlament, Žiga Turk, ki je v dveh okrajih prejel skoraj petkrat toliko glasov (torej preračunano na okraj pribl. dvakrat več), pa ne.

• Stranke so izpopolnile številne metode kadrovskega inženiringa, da lahko z neresnimi kandidati izigrajo voljo volilcev in v parlament spravijo tudi neposredno neizvoljene kandidate. Primer je že omenjena Katarina Kresal, ki je šla za notranjo ministrico, nadomestiti bi jo moral Draško Veselinovič, temu so zlobirali mesto v NLB, da bi poslanski sedež lahko prepustil “večnemu poslancu” Antonu Anderliču in ga tako za nekaj časa rešil Zavoda za zaposlovanje. Še en značilen primer je Karl Erjavec, ki so ga “kante za smeti” odnesle s stolčka ministra za okolje. Ker ni bil izvoljen v DZ, je na vse pretege drukal, da ga ne glede na kompetence nasledi Matjaž Zanoškar in mu tako “odstopi” svoj poslanski sedež. Potem je tu še Zoran Janković, ki je na zadnjih volitvah prejel celo največ glasov, po neuspelem naskoku premierske palače pa je ugotovil, da ga parlamentiranje pravzaprav ne zanima, in je svoje glasove “prodal” Alenki Bikar.

Pred 16 leti je bil predlagan dvokrožni večinski sistem, ki močno spominja na predsedniške ali županske volitve. Tak sistem bi se časovno zavlekel, povečali bi se stroški, volivci ne bi imeli možnosti izbire niti med več člani svoje najljubše politične opcije.

Zato predlagam naslednjo različico večinskega sistema:

• Poslanca narodnostnih manjšin se že sedaj voli po večinskem sistemu in tu česa bistvenega niti ni za spreminjati.

• Zaradi zagotovljene geografske zastopanosti se državo razdeli na več volilnih enot, ki se ne delijo naprej. Zaradi mene lahko te enote tudi sovpadajo z današnjimi volilnimi okraji. Iz vsake enote se izvoli enako število poslancev (idealno več kot samo eden), v nadaljevanju n.

• Kandidate za posamezne enote lahko predlagajo stranke (število kandidatov je poljubno in ni omejeno), samostojni kandidati svojo kandidaturo podkrepijo z določenim številom overjenih podpisov rezidentov te enote. Bivališče v tej enoti ni pogoj za kandidaturo, pričakovati pa je, da bodo lokalci imeli večje možnosti za izvolitev.

• Stranke se ne prepovejo, poleg vlaganja kandidatur lahko organizirajo predvolilno kampanijo, plakate “okrašujejo” s svojimi logotipi...., na glasovnicah pa ni mesta zanje. Na glasovnicah se napiše samo kandidatovo ime in priimek (enako kot v njegovih osebnih dokumentih), morebiti še kakšen podatek (rojstni datum, kraj bivanja, poklic), nikakor pa ne stranke. Če ima več kandidatov enako ime in priimek, se vse soimenjake nekako označi, da bo volivec pozoren in bo bolj gotovo obkrožil pravega. Za volivce bo najlažje, če bodo kandidati urejeni po abecedi.

• Volivec obkroži nekaj številk pred kandidati. Tu je možnih več podrazličic:

obkroži se neko število kandidatov (lahko tudi manj), vsi glasovi so enakovredni (vredni po eno točko)

• Pri preštevanju glasovnic se kandidatom sešteje vse podeljene točke in sestavi lestvico. Prvih n (z največjim številom točk) se uvrsti v parlament, ostali so celoten mandat v “čakalnici”. Druga in tretja podtočka prejšnje alineje dopuščata več možnosti za določitev “zmagovalca”, kadar več kandidatov dobi enako število točk, sicer se pač izvede žreb (nekaj takšnega se je v eni občini že zgodilo na lokalnih volitvah 2010). Drži, da bi ob trenutni predpotopni volilni tehnologiji bila velika možnost nepravilno izpolnjenih glasovnic ter njihovo zamudno in napakam podvrženo obdelovanje. Informatizacija volitev (zamisel predstavljena v ločenem predlogu), ki se bo prej ali slej morala zgoditi, pa bi vse skupaj bistveno poenostavila.

• Ker ljudje ne moremo brez grupiranja, se izvoljeni poslanci lahko po svoji volji povežejo v poslanske skupine, lahko po strankarski izkaznici, lahko kako drugače.

• Če poslanec iz kakršnegakoli razloga odstopi (tudi če postane minister), ga nadomesti naslednji v čakalnici njegove volilne enote. Seveda nikakor ni nujno, da zamenjava pripada isti politični opciji.

• Še za debatirati, osebno pa se zavzemam, da si odstopljeni poslanec ne more premisliti in se do volitev ne more več vrniti v parlament ter izriniti svoje zamenjave.

• Volilna enota ima možnost sklica referenduma za odstavitev svojega poslanca, pri čemer je treba še doreči kvorum in prag v % za uspeh. Če referendum uspe, ga nadomesti naslednji čakajoči kandidat na lestvici njegove enote. Zaradi mene ima odstavljeni poslanec možnost znova kandidirati na naslednjih volitvah.

Prednosti tega sistema:

• volivci natanko vedo, koga pravzaprav volijo

• “elite” omejimo pri kadrovskem inženiringu

• izničimo vpliv bleferejev, ki na svoje ime pridobijo množico glasov in jih nato podarijo drugemu (primer Zoran Janković -> Alenka Bikar)

• zmanjšamo efekt kulta osebnosti: če je edini adut neke stranke navezava na “blagovno znamko” ene osebe, bo ta oseba z lahkoto izvoljena, od njenih strankarskih tovarišev pa komaj še kdo

• skozi leta se poveča cirkulacija parlamenta in zmanjša možnost, da dolga leta ne glede na dejanja gledamo ene in iste obraze “večnih” poslancev

• zmanjšamo ziheraški princip: sedaj si veljaki stranke z geografsko kombinatoriko zagotovijo dobro plačano mesto v parlamentu za 4 leta, če se volitve izidejo, gredo za ministre in jih nadomestijo njihovi ljudje, če morajo odstopiti, jih znova čaka udobna parlamentarna služba

• poslanci postanejo ljudje, ki v svojih okoljih dejansko uživajo ugled, in ne neki strankarski nastavljenci

• poslanci imajo polno legitimnost, da glasujejo po svoji vesti in ne po strankarskih direktivah (s tem se legitimira tudi puckizem)

• čas bo pokazal, ali imajo ljudje raje strankarske vojščake ali razgledane in načelne ljudi

Predlog večinskega volilnega sistema

Sedanji proporcionalni volilni sistem je pred 16 leti doživel referendumsko nezaupnico, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče. Poleg tega so se v dveh desetletjih izkristalizirale številne anomalije tega sistema, ki koristijo le nekaterim političnim “elitam”. Poglejmo si nekaj najhujših anomalij:

• Pri sedanjem proporcionalnem sistemu volivec dobi glasovnico s seznanom strank in obkroži številko pred eno izmed njih. Koliko od vas se od lanskih volitev še spomni, katero konkretno ime se je v vašem okraju “skrivalo” za stranko, ki ste jo obkrožili?

• Proporcionalni sistem spodbuja strankokracijo, izvolitev je možna le prek strankarskih list. Nekaj poskusov samostojnih kandidatur se je v 90. letih klavrno končalo in zadnja leta tega nihče niti ne poskuša več.

• Spodbuja se kult osebnosti. Mirno lahko ocenim, da je vsaj 90% volivcev glasovalo ali “za Jankovića” ali “za Janšo” ali “za Viranta” ali “za Pahorja” ali... To so dobro vedele tudi stranke, ki so imena voditeljev vgradile v svoja imena, tako smo imeli “PS – listo Zorana Jankovića”, “DL Gregorja Viranta”, še celo SLS je svojemu imenu začasno dodala še privesek “stranka Radovana Žerjava”

• Posledica tega so parlamentarni glasovalni stroji, absolutistično vodene poslanske skupine, dogaja se celo preverjanje strankarske discpline na tajnih glasovanjih (označevanje glasovnic, njihov ne-dvig). Poslanec, ki preveč resno verjame, da je neodvisen in da zastopa predvsem svoje volivce, tvega, da ga stranka naslednjič ne bo uvrstila na seznam in da svojih dejanj sploh ne bo mogel preveriti pri volivcih! Ob takšnem volilnem sistemu je najbolje in najgospodarneje, če se DZ tak, kot je, kratkomalo ukine, zakonodajno funkcijo pa prevzamejo delegati strank (po eden na vsako izvoljeno stranko), čigar težo glasov se določi na podlagi volilnega rezultata. Učinek bi bil podoben kot sedaj, le za retorične "bisere" nekaterih poslancev bi bili prikrajšani.

• Na podlagi kulta osebnosti se dogaja, da poleg zvenečih voditeljev strank v parlament pride še sorazmerna množica “vojščakov”, ki so morali samo soglašati z vpisom svojega imena v nekem volilnem okraju, sicer pa glasujejo po strankarskih direktivah in nemalokrat nimajo pojma, za kaj se v razpravah sploh gre. Če se omejimo na aktualni mandat, je najizrazitejši tovrstni primer Gašpar Gašpar Mišič, ki s svojimi neprimernimi duhovičenji o pingvinih in dinozavrih sramoti državo pred celim svetom.

• Prava žalitev za zdrav razum je primer iz volitev 2008. Katarina Kresal se je z 904 glasovi uvrstila v parlament, Žiga Turk, ki je v dveh okrajih prejel skoraj petkrat toliko glasov (torej preračunano na okraj pribl. dvakrat več), pa ne.

• Stranke so izpopolnile številne metode kadrovskega inženiringa, da lahko z neresnimi kandidati izigrajo voljo volilcev in v parlament spravijo tudi neposredno neizvoljene kandidate. Primer je že omenjena Katarina Kresal, ki je šla za notranjo ministrico, nadomestiti bi jo moral Draško Veselinovič, temu so zlobirali mesto v NLB, da bi poslanski sedež lahko prepustil “večnemu poslancu” Antonu Anderliču in ga tako za nekaj časa rešil Zavoda za zaposlovanje. Še en značilen primer je Karl Erjavec, ki so ga “kante za smeti” odnesle s stolčka ministra za okolje. Ker ni bil izvoljen v DZ, je na vse pretege drukal, da ga ne glede na kompetence nasledi Matjaž Zanoškar in mu tako “odstopi” svoj poslanski sedež. Potem je tu še Zoran Janković, ki je na zadnjih volitvah prejel celo največ glasov, po neuspelem naskoku premierske palače pa je ugotovil, da ga parlamentiranje pravzaprav ne zanima, in je svoje glasove “prodal” Alenki Bikar.

Pred 16 leti je bil predlagan dvokrožni večinski sistem, ki močno spominja na predsedniške ali županske volitve. Tak sistem bi se časovno zavlekel, povečali bi se stroški, volivci ne bi imeli možnosti izbire niti med več člani svoje najljubše politične opcije.

Zato predlagam naslednjo različico večinskega sistema:

• Poslanca narodnostnih manjšin se že sedaj voli po večinskem sistemu in tu česa bistvenega niti ni za spreminjati.

• Zaradi zagotovljene geografske zastopanosti se državo razdeli na več volilnih enot, ki se ne delijo naprej. Zaradi mene lahko te enote tudi sovpadajo z današnjimi volilnimi okraji. Iz vsake enote se izvoli enako število poslancev (idealno več kot samo eden), v nadaljevanju n.

• Kandidate za posamezne enote lahko predlagajo stranke (število kandidatov je poljubno in ni omejeno), samostojni kandidati svojo kandidaturo podkrepijo z določenim številom overjenih podpisov rezidentov te enote. Bivališče v tej enoti ni pogoj za kandidaturo, pričakovati pa je, da bodo lokalci imeli večje možnosti za izvolitev.

• Stranke se ne prepovejo, poleg vlaganja kandidatur lahko organizirajo predvolilno kampanijo, plakate “okrašujejo” s svojimi logotipi...., na glasovnicah pa ni mesta zanje. Na glasovnicah se napiše samo kandidatovo ime in priimek (enako kot v njegovih osebnih dokumentih), morebiti še kakšen podatek (rojstni datum, kraj bivanja, poklic), nikakor pa ne stranke. Če ima več kandidatov enako ime in priimek, se vse soimenjake nekako označi, da bo volivec pozoren in bo bolj gotovo obkrožil pravega. Za volivce bo najlažje, če bodo kandidati urejeni po abecedi.

• Volivec obkroži nekaj številk pred kandidati. Tu je možnih več podrazličic:

obkroži se neko število kandidatov (lahko tudi manj), vsi glasovi so enakovredni (vredni po eno točko)

• Pri preštevanju glasovnic se kandidatom sešteje vse podeljene točke in sestavi lestvico. Prvih n (z največjim številom točk) se uvrsti v parlament (neodvisno od rezultata stranke na državnem nivoju!), ostali so celoten mandat v “čakalnici”. Druga in tretja podtočka prejšnje alineje dopuščata več možnosti za določitev “zmagovalca”, kadar več kandidatov dobi enako število točk, sicer se pač izvede žreb (nekaj takšnega se je v eni občini že zgodilo na lokalnih volitvah 2010). Drži, da bi ob trenutni predpotopni volilni tehnologiji bila velika možnost nepravilno izpolnjenih glasovnic ter njihovo zamudno in napakam podvrženo obdelovanje. Informatizacija volitev (zamisel predstavljena v ločenem predlogu), ki se bo prej ali slej morala zgoditi, pa bi vse skupaj bistveno poenostavila.

• Ker ljudje ne moremo brez grupiranja, se izvoljeni poslanci lahko po svoji volji povežejo v poslanske skupine, lahko po strankarski izkaznici, lahko kako drugače.

• Če poslanec iz kakršnegakoli razloga odstopi (tudi če postane minister), ga nadomesti naslednji v čakalnici njegove volilne enote. Seveda nikakor ni nujno, da zamenjava pripada isti politični opciji.

• Še za debatirati, osebno pa se zavzemam, da si odstopljeni poslanec ne more premisliti in se do volitev ne more več vrniti v parlament ter izriniti svoje zamenjave.

• Volilna enota ima možnost sklica referenduma za odstavitev svojega poslanca, pri čemer je treba še doreči kvorum in prag v % za uspeh. Če referendum uspe, ga nadomesti naslednji čakajoči kandidat na lestvici njegove enote. Zaradi mene ima odstavljeni poslanec možnost znova kandidirati na naslednjih volitvah.

Prednosti tega sistema:

• volivci natanko vedo, koga pravzaprav volijo

• “elite” omejimo pri kadrovskem inženiringu

• izničimo vpliv bleferejev, ki na svoje ime pridobijo množico glasov in jih nato podarijo drugemu (primer Zoran Janković -> Alenka Bikar), drugače povedano, na glasovnicah so samo tisti kandidati, ki jih poslanska funkcija tudi zares zanima

• zmanjšamo efekt kulta osebnosti: če je edini adut neke stranke navezava na “blagovno znamko” ene osebe, bo ta oseba z lahkoto izvoljena, od njenih strankarskih tovarišev pa komaj še kdo

• skozi leta se poveča cirkulacija parlamenta in zmanjša možnost, da dolga leta ne glede na dejanja gledamo ene in iste obraze “večnih” poslancev

• zmanjšamo ziheraški princip: sedaj si veljaki stranke z geografsko kombinatoriko zagotovijo dobro plačano mesto v parlamentu za 4 leta, če se volitve izidejo, gredo za ministre in jih nadomestijo njihovi ljudje, če morajo odstopiti, jih znova čaka udobna parlamentarna služba

• poslanci postanejo ljudje, ki v svojih okoljih dejansko uživajo ugled, in ne neki strankarski nastavljenci

• poslanci imajo polno legitimnost, da glasujejo po svoji vesti in ne po strankarskih direktivah (s tem se legitimira tudi puckizem)

• čas bo pokazal, ali imajo ljudje raje strankarske vojščake ali razgledane in načelne ljudi