Pozabljeno geslo? Registracija
Predlagam vladi

Nezadostna podpora

  naslednji ⟩     ⟨ prejšnji  

Splošna uvedba 35-urnega delovnega tedna za namene zniževanja brezposelnosti

5801 OGLEDOV 11 KOMENTARJEV

Ideja o porazdelitvi dela (angl. shared work) je stara že več kot sto let in je pogosto služila za zniževanje brezposelnosti v kriznih časih. Osnovna ideja je v tem, da se uvede splošno skrajšanje delovnega časa npr. na 35 ur na teden, torej skrajšanje za 12,5%, s čemer se delo, ki je na razpolago, porazdeli med več ljudi. Na vsakih sedem zaposlenih tako dobimo eno dodatno delovno mesto. Na ta način je mogoče bistveno in hitro zmanjšati trenutno brezposelnost, hkrati pa se posledice krize solidarno porazdelijo med vse prebivalce.

Skrajšanje delovnega časa za 12,5% sicer pomeni hkrati tudi znižanje bruto plače za enak odstotek, vendar lahko država sredstva, ki jih zdaj namenja za denarna nadomestila in socialne pomoči, prerazporedi za kritje primankljajev pri plačevanju prispevkov, kolikor je mogoče (predvsem pri najnižjih plačah) pa tudi za dodatek k neto plači, ki bi bila v tem scenariju nižja. Vendar je porazdelitev dela smiselna tudi v primeru, če država ne bi mogla zagotoviti dodatkov k vsem plačam (pri najnižjih plačah bi bili dodatki seveda nujni), saj bi si na ta način izgube prihodkov delili vsi državljani in jasno je, da je bolj pravično in da lažje vsi shajamo z nekoliko nižjimi plačami (ob krajšem delovnem tednu), kot pa da 100.000 (in pričakovano še mnogo več) ljudi ostane dolgotrajno povsem brez dela, ostali pa nemoteno živijo naprej.

Pomemben tukaj je še družbeni vidik: brezposelnosti, kakršna se sedaj vzpostavlja in še raste, ne bo mogoče znižati v letu ali dveh, ampak bo proizvedla veliko število trajno oz. dolgotrajno brezposelnih, ki bodo na ta način ostali izključeni tudi iz siceršnjega družbenega življenja in posledično tudi osebnostno zaznamovani. Porazdelitev dela z uvedbo 35-urnega delovnega tedna bi pomenila družbeno vključenost velikega števila ljudi, ki bi sicer postali in trajno ostali marginalna skupina.

Izpostaviti velja tudi to, da krajšanje delovnega časa rešuje tudi problem velikega števila višje kvalificiranih, tj. diplomantov, ki prihajajo na zasičen trg dela. 35-urni delovni teden bi pomenil eno novo delovno mesto učitelja na sedem obstoječih mest učiteljev, enako za pravnike, ekonomiste, inženirje ipd. Le pri par deficitarnih poklicih kot so npr. zdravniki, kjer gre za pomanjkanje kadrov, bi morali v tej shemi omogočiti večje število delovnih ur.

Skratka: delo, ki je na razpolago, je potrebno porazdeliti med čimvečje število ljudi, kar pa lahko dosežemo z uvedbo krajšega delovnega tedna. V času krize to sicer pogosto pomeni nekoliko nižje plače za vse, v času ponovne konjunkture (če bo sledila), pa se lahko zaposleni prično ponovno boriti za zvišanje plač na staro raven ob hkratnem ohranjanju krajšega delovnega časa, kar pa pomeni več prostega časa in s tem bistven dvig na področju kvalitete življenja.

Za konec: ideje o krajšem delovnem času ne smemo obravnavati kot kakšno naivno iluzijo. V prvi polovici 19. stoletja so delavci delali 16 ur na dan in več. Šele pred sto leti so si delavci izborili 8-urni delovni dan. Leta 1932 so po veliki krizi v več kot polovici ameriških podjetij uvedli 30-urni delovni teden, da bi znižali brezposelnost. V zadnjih desetletjih so v mnogih državah zahodnega sveta resno obravnavali predloge o uvedbi npr. 30-urnega delovnega tedna, ali o uvedbi štiri-dnevnega delovnega tedna (tj. 32 ur) ipd.

Delo je dobrina, ki jo je potrebno pravično razdeliti med ljudi. Bolj pravično je, da več ljudi dela 35 ur na teden, kot pa da manj ljudi dela 40 ur na teden. Hkrati pa je dobrina tudi prosti čas, ki ga splošno skrajšanje delovnega časa prinese ljudem.

3 glasovi
9 glasov
Kvorum vsaj 11 glasov ZA
AVTOR K karla 1 predlog
STANJE
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE

Komentarji