25. 7. 2012
Odziv Ministrstva za finance
V svetu ni enotnih stališč o smotrnosti uvedbe davčnih blagajn. Večina držav jih ne predpisuje, kar pa ne pomeni, da so te države zato manj učinkovite pri pobiranju davkov in zmanjševanju davčne vrzeli.
Elektronski programi in oprema, ki omogočajo prirejanje gotovinskega prometa davčnih zavezancev, ponarejanje poslovnih knjig in utajevanje davkov, se širijo povsod po svetu in vzpodbujajo raznovrstne vladne odzive. Pri tem gre za mnogo širši problem kot so registrske blagajne. Osnovno vprašanje je, kako na sprejemljiv način zagotoviti pravilnost podatkov v poslovnih knjigah, ki se hranijo v elektronski obliki. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Evropska komisija pripravljata skupaj z državami članicami dobre prakse in priporočila za izboljšanje stanja na tem področju. OECD bo predvidoma še letos predstavil poročilo o tej temi.
Države obveščajo proizvajalce, ponudnike in uporabnike o tveganjih, ki so povezana z uporabo opreme, ki ne zagotavlja varnega hranjenja in celovitosti podatkov. Pri zlorabah odločno ukrepajo. Inšpektorji, ki so usposobljeni za odkrivanje in preiskovanje (e-revizija) tovrstnih kaznivih dejanj, so vsaj tako pomembni, kot ustrezna zakonodaja. Posest, uporabo, izdelavo in prodajo naprav, ki so namenjene za naknadno prirejanje prometa, se obravnava kot kaznivo dejanje s predpisanimi zapornimi in denarnimi kaznimi.
Pri odločanju o uvedbi davčnih blagajn se postavlja osnovno vprašanje, če stroški uvedbe novega sistema odtehtajo pričakovane koristi. Pri davčnih zadevah je zelo pomemben podatek o stroških pobiranja davkov, in to ne samo o stroških države (davčne uprave), ampak tudi o stroških davčnih zavezancev. Obračunavanje in plačevanje davkov načeloma davčnim zavezancem ne sme povzročati prevelikih dodatnih stroškov. Vsaka nova naložba mora zagotavljati merljive pozitivne učinke, za kar pa pri davčnih blagajnah ni zanesljivih dokazov. Davčne blagajne ne odpravljajo problema neizdajanja računov. V državah, kjer imajo davčne blagajne, tudi po njihovi uvedbi ugotavljajo, da uporabljajo zavezanci še naprej blagajne, ki ne delujejo v skladu s tehničnimi zahtevami za davčne blagajne in prek njih zaračunavajo tisti del prometa, za katerega želijo, da bi ostal prikrit. Prav tako ugotavljajo, da zavezanci, kljub davčnim blagajnam, računov ne izdajajo. Podatki o neprijavljenem prometu tako ostajajo davčnim organom še vedno prikriti in jih morajo pridobiti na terenu s klasičnim inšpekcijskim nadzorom.
Ključen pogoj za izboljšanje stanja na obravnavanem področju je okrepljen nadzor in sankcioniranje kršitev davčnih predpisov. Ob tem je potrebno vse deležnike seznanjati, kakšni so ustrezni načini za shranjevanje podatkov v elektronski obliki. Obstoječi davčni predpisi določajo, da morajo davčni zavezanci uporabljati tehnologijo in postopke, ki v zadostni meri onemogočajo spremembo ali izbris podatkov.