4. 2. 2013
Odziv Ministrstva za finance
Veljavna zakonodaja s področja obdavčitve posedovanja nepremičnin v Sloveniji zajema davek od premoženja fizičnih oseb in nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki ga lahko označimo kot neke vrste davek na nepremičnine. Z davkom od premoženja se obdavčuje nepremično premoženje fizičnih oseb - lastnikov oziroma uporabnikov, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže ter prostore za počitek oziroma rekreacijo; in sicer ne glede na to ali ga uporabljajo sami ali ga dajejo v najem. Za stanovanjske nepremičnine je določena oprostitev, ki je po svojem smislu delno skladna s predlaganim ukrepom: stanovanja do velikosti 160 m², ki jih uporablja lastnik sam ali njegov družinski član, niso obdavčena. Davek od premoženja se torej dejansko plačuje za stanovanja, ki jih ne uporablja lastnik in družinski član (se dajejo v najem, so prazna itd...). Davek od premoženja se poleg tega ne plačuje od kmetijskih gospodarskih poslopij, od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti, od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva, od stavb, ki so razglašene za kulturni oziroma zgodovinski spomenik ter od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati. Davčne stopnje so progresivne glede na ocenjeno vrednost nepremičnine in različne glede na namen uporabe. Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč je dajatev, ki se plačuje za stavbna zemljišča na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugo kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Določitev območij, za katera se plačuje nadomestilo in višino nadomestila je v pristojnosti občin, pri čemer se upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih ter merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zavezanec za plačilo nadomestila je neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Veljavna zakonodaja sistemsko ne določa različne obravnave naseljenih oz. praznih stanovanj. Nova davčna zakonodaja, ki je še v pripravi, je usmerjena v pravičnejšo in konsistentnejšo ureditev obdavčitve nepremičnin. Med predlogi je več rešitev, tudi rešitev, da se uvede višja davčna stopnja za t.im. nerezidenčne nepremičnine (nepremičnine, v katerih lastnik nima prijavljenega stalnega bivališča), ki tudi niso dane v najem, torej so prazne. Vaš predlog, ki se nanaša na višjo obdavčitev praznih nepremičnin, tako že obstaja kot ena možnih rešitev, vendar dokončnih odločitev glede obdavčitve nepremičnin še ni, zato vam tudi konkretnejšega odgovora na vašo pobudo v tem trenutku ne moremo dati. Ob tem tudi opozarjamo, da je problem praznih stanovanj relativen in da zgolj z uvedbo z vaše strani predlaganega ukrepa pomembnejših premikov na stanovanjskem trgu ni pričakovati. Iz poročila Statističnega urada RS za leta 2011 o statistiki stanovanj izhaja, da je v Sloveniji okoli 175.000 praznih stanovanj, t.j stanovanj, v katerih nihče ni stalno ali začasno prijavljen. Navedena šttevilka predstavlja okoli 20 % vsega stanovanjskega fonda v Sloveniji, vendar podatki SURS kažejo, da nekaj več kot 40 % le-teh ni opremljenih z osnovno infrastrukturo (vsaj brez enega od elementov osnovne infrastrukture: stranišča, kopalnice, ogrevanja, elektrike, vodovoda) ali pa se uporabljajo za počitniški namen. Iz napisanega sledi, da je le cca 60% praznih stanovanj mogoče na tak ali drugačen način aktivirati, pri čemer je polovica le-teh v večstanovanjskih, ostalo pa v enostanovanjskih hišah, od katerih je le polovica opremljena z osnovno infrastrukturo, nahajajo pa se večinoma v nemestnih naseljih in so brez hišne številke, zato se tudi za ta stanovanja zastavlja vprašanje o njihovi primernosti za bivanje. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je v mestnih naseljih, kjer je stanovanjski problem najbolj pereč, le okoli 50.000 razpoložljivih praznih stanovanj, za katera bi bilo smiselno uvesti katerega od ukrepov za spodbuditev njihove »zasedenosti«.