Pot do zmage nad krizo - idealni varčevalni ukrepi

Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

Pravica do starševskega nadomestila je urejena v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB2 in 10/08, v nadaljevanju ZSPD). Glede zniževanja višine nadomestila za varstvo in nego otroka (devet mesecev po treh mesecih porodniške) primerjava z drugimi državami Evropske unije pokaže, da ima Slovenija enega najbolj radodarnih sistemov, zlasti glede 100-odstotnega plačila nadomestila za obdobje celega leta. Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki ga je Državni zbor sprejel na svoji seji dne 11.5.2012, predvideva najvišje izplačilo starševskih nadomestil, razen porodniškega nadomestila, na dvakratnik povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji. Starševsko nadomestilo, razen porodniškega nadomestila, po ZUJF za polno starost z dela znaša 90% osnove. Starševsko nadomestilo znaša 100% osnove, kadar osnova ne presega 763,00 evrov. Z ZUJF se tako starševsko nadomestilo, razen porodniško nadomestilo, zniža za celotno obdobje za 10%, za tiste upravičenke/ce, ki imajo osnovo nižje od minimalne plače, pa ostaja 100%. Z ZUJF starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30% plačila, ki jim je določeno v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega otroka pa so plačila oproščeni. Zahvaljujemo se za poslano sporočilo, ki nas, upravljavce rešitev, vsaj deloma informira in premaga pri nadaljnjem delu. Ob sistemskem urejanju področja starševskih dopustov in nadomestil bomo preučili tudi predlagano rešitev glede nagrajevanja predčasne vrnitve v službo, na katero ste nas opozorili.

Odziv Ministrstva za finance 1. predlog: dvig DDV (nižje stopnje na 10 % in splošne stopnje na 25 %) Predlagatelj predlaga dvig nižje stopnje DDV na 10 % in splošne stopnje DDV na 25 %. Dodatno predlaga ukinitev nižje stopnje za dobavo nekaterih vrst blaga in storitev, ki so po veljavni ureditvi obdavčeni z nižjo stopnjo (katerih, ne navaja podrobneje). Ocenjuje, da bi opisana sprememba povečala javnofinančne prihodke za 700 mio evrov. Dodaja kratek razmislek o socialnih posledicah predloga za različne skupine zavezancev in spremembah na področju DDV, ki so jih v zadnjih štirih letih uvedle najrazvitejše evropske države (ne navaja, katere). Sistem davka na dodano vrednost in obveznost plačevanja na ozemlju Republike Slovenije ureja Zakon o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 13/11 – ZDDV-1-UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, v nadaljevanju ZDDV-1). V Sloveniji sta od leta 2002 dalje veljavni 20 % splošna in 8,5 % nižja davčna stopnja. V prilogi 1 ZDDV-1 je naveden seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja davka na dodano vrednost. V primeru hkratnega povišanja splošne davčne stopnje iz 20 % na 25 %, nižje davčne stopnje iz 8,5 % na 10 % in ob predpostavki ceteris paribus grobi izračuni pokažejo, da bi se javnofinančni prihodki iz naslova davka na dodano vrednost povečali za približno 708 mio evrov. Vendar je treba opozoriti, da bi tolikšno povišanje splošne stopnje nujno povzročilo spremembe v obnašanju ekonomskih subjektov. UMAR tako ocenjuje, da bi se v sedanjih razmerah padanja gospodarske aktivnosti in posledično slabših razmer na trgu dela dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost za pet odstotnih točk odrazil v zmanjšanju zasebne potrošnje in posledično tudi javnofinančnih prihodkov. Prav tako se ne bi v celoti prelil v drobnoprodajne cene, saj bi tako proizvajalci kot prodajalci prilagodili svoje obnašanje, s tem pa premaknili ekonomijo v drugačno ravnotežje. Pojavile bi se zahteve po višjih plačah, predvsem v zasebnem sektorju, s tem pa bi prišlo do sprememb razmerja med plačami, drobnoprodajnimi cenami ter strukturama proizvajalčevih in prodajalčevih cen. Novo ravnotežje bi se oblikovalo pri višjih plačah in višji inflaciji, kar bi zmanjšalo tako predvideno povišanje javnofinančnih prihodkov kot izvozno konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Uporaba nižjih stopenj davka na dodano vrednost je urejena z Direktivo Sveta 2006/112/ES (Ur. l. EU, št. L 347/1), ki ureja skupni sistem davka na dodano vrednost. Ta v 98. členu določa, da lahko države članice EU uporabljajo eno ali dve nižji stopnji, vendar samo za dobave blaga in storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III direktive. Nabor dobav blaga in storitev, ki jih države članice lahko obdavčijo z nižjo DDV stopnjo, je bil z Direktivo Sveta 2009/47/ES (Ur. l. EU, št. L 116/18) razširjen na nekatere delovno intenzivne storitve in higienske pripomočke. Izkušnje zadnje uvedbe nižje stopnje davka na dodano vrednost na nekatere dobave blaga in storitev (plenice, frizerske storitve, idr.) kažejo, da se drobnoprodajne cene le-teh zaradi uvedbe nižje stopnje niso pomembno znižale, saj so proizvajalci in prodajalci bolj kot znižali cene raje spremenili njihovo strukturo. Med državami članicami EU so v letu 2012 splošno davčno stopnjo davka na dodano vrednost dvignile Irska, Ciper in Madžarska. Mednarodna primerjava splošnih DDV stopenj v državah članicah EU v zadnjih štirih letih je predstavljena v preglednici v prilogi. S 1. junijem 2012 je začel veljati tudi Zakon o uravnoteženju javnih financ – ZUJF (Ur. l. RS, št. 40/12), ki vsebuje začasni ukrep dviga splošne DDV stopnje v primeru presežnega proračunskega primanjkljaja v letih 2013 in 2014 (198. člen). 2. predlog: znižanje obdavčitve plač za 20 % Predlagateljev predlog zajema (splošno) znižanje obdavčitve plač za 20 %, kar bi po njegovih ocenah zmanjšalo javnofinančne prihodke za 200 mio evrov. V nadaljevanju pojasnjuje prednosti in slabosti predloga na ekonomski, podjetniški in individualni ravni ter poda primerjavo z obdavčitvijo plač v Nemčiji. Obremenitev dohodkov iz dela z davki se znižuje že od leta 2005. Proces razbremenjevanja dohodkov iz dela se je začel z reformo dohodnine v letu 2005, ko je bila uveljavljena globalna razbremenitev dohodkov, najbolj tistih v nižjih dohodkovnih razredih, nadaljeval se je v letu 2006 z uveljavitvijo novele zakona o davku na izplačane plače, s katero je bilo določeno postopno zniževanje tega davka do leta 2008 in ukinitev leta 2009, z uveljavitvijo reforme dohodnine leta 2007, po kateri se je zmanjšala obremenitev aktivnih dohodkov preko povečanega neobdavčenega dela dohodka in preko zmanjševanja progresivnosti davčnih stopenj ter s spremembami dohodnine v letu 2008, s katerimi je bila z uvedbo dodatne splošne olajšave dosežena nadaljnja razbremenitev oseb v najnižjih dohodkovnih skupinah ter kasneje z letom 2010, ko se je razbremenjevalo predvsem najnižje dohodkovne skupine, prejemnike minimalne plače, preko povišanj dodatne splošne olajšave. V letu 2012 je s sprejetjem ZUJF prišlo do ukrepa, ki bo imel vpliv na zmanjšanje obremenitve dohodkov, predvsem strokovnjakov in najproduktivnejših delavcev, saj se bo, kot trajni ukrep, spremenila dohodninska lestvica, in sicer tako, da se poviša meja med drugim in tretjim davčnim razredom za toliko, da se s stopnjo v višini 41 % začne obdavčevati dohodek v višini, ki pomeni približno višino 1,5-kratnika povprečne plače v Republiki Sloveniji, ob predpostavki upoštevanja samo splošne olajšave in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na Ministrstvu za finance za meddržavno primerjavo obdavčitve dohodka iz zaposlitve (plače) in stopenj prispevkov za socialno varnost uporabljamo izračune po metodologiji OECD, zbrane v publikaciji Taxing Wages . Navedena publikacija vključuje podatke o davkih na dohodke zaposlenih oseb, njihovih prispevkov za socialno varnost, družinske prejemke, ki jih te osebe prejemajo kot denarne transferje, kot tudi prispevke za socialno varnost in davek na izplačane plače, ki jih plačujejo delodajalci. Izračunani sta povprečna in marginalna davčna obremenitev na osmih različnih tipih družine (samska oseba in zakonca z ali brez otrok) po različnih višinah dohodka (67 %, 100 % in 167 % povprečne bruto plače v državi). Obremenitev dohodkov v stroških dela je na podlagi razpoložljivih podatkov in metodologije OECD na ravni povprečne plače v Sloveniji znašala 42,6 %, v državah članicah OECD 35,3 %, torej je v Sloveniji višja od povprečja OECD, vendar nižja kot v Nemčiji 49,8 %, Avstriji 48,4 % in na Švedskem 42,8 %. Podatki o deležu davkov v bruto dohodku (davčni primež) na ravni povprečne plače kažejo, da je ta delež v Sloveniji znašal 9,7 %, medtem ko je bilo povprečje deleža davkov v bruto dohodku v državah članicah OECD 12,9 %, v Nemčiji je znašal 15,9 %, na Danskem pa celo 28,0 %, kar pomeni, da je davčni primež v Sloveniji torej pod povprečjem evropsko razvitih držav.Ž 7. predlog: obseg sive ekonomije Predlog vsebuje podatek o obsegu sive ekonomije v Sloveniji, ki naj bi predlagateljevi oceni znašala 30 % BDP oziroma 2 milijardi evrov. Z ocenjevanjem skrite ekonomije v bruto domačem proizvodu (BDP) Slovenije se ukvarja Statistični urad Republike Slovenije, ki v skladu z zahtevami in kriteriji, obveznimi za vse članice EU, izračunava osnovne vrste popravkov zajetja v okviru uradne ocene vrednosti BDP. Tako izračunane vrednosti so primerljive za vse države članice EU. Zadnji razpoložljivi podatki o popravku zajetja BDP so na voljo za leto 2007 in za Slovenijo znašajo 10,2 % BDP ali 3.510 mio evrov po neto in 19,7 % BDP ali 6.851 mio evrov po bruto pristopu. Mednarodna primerjava pokaže, da so popravki zajetja v Sloveniji (10,2 % BDP) podobni tistim v Estoniji (9,5 % BDP) in Latviji (11,6 % BDP, brez ilegalnih dejavnosti), višji od Češke (6,9 % BDP) in Avstrije (6,5 % BDP), a nižji od Madžarske (15,3 % BDP). Znotraj tega se delež popravkov iz naslova namernega napačnega poročanja (del celotnega popravka zajetja) v državah članicah EU giblje med 3 in 4 odstotki, višji je le na Madžarskem (9,5 % BDP) in nižji v Avstriji (1,6 % BDP). Popravki zajetja v razvitih državah EU glede na BDP so bistveno manjši in se gibljejo med 1,7 % BDP na Nizozemskem, 2,4 % BDP na Danskem in 2,4 % BDP na Švedskem. Podrobnejši podatki so dostopni na spletnih straneh evropskega statističnega urada Eurostat. 8. predlog: uvedba davčnega pavšala glede na dejavnost Uvedba pavšalne obdavčitve (predlagatelj ne navaja, ali ima v mislih pravne in/ ali fizične osebe, ki opravljajo dejavnost) glede na dejavnost, ob hkratni spremembi računovodskih standardov in uvedbi strožjih kriterijev za uveljavljanje stroškov, je naslednji predlagateljev predlog. Dodatno bi predlagatelj uvedel posebne davčne olajšave za podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in višji dobiček. Koalicijski partnerji so si v Pogodbi za Slovenijo 2012-2015 z namenom nudenja večje podpore podjetnim za cilj zadali tudi uvedbo pavšalne obdavčitve za mikro podjetja in samostojne podjetnike. S tem bi spodbudili rast podjetništva, dosegli večje število delovnih mest, razširili krog, ki plačuje davke, legalizirali del sive ekonomije in administrativno poenostavili davčni postopek. Z namenom dodatnega izboljšanja konkurenčnosti slovenskega davčnega sistema pa Vlada RS v Programu stabilnosti za leto 2012 načrtuje nadaljnje spremembe davčnih predpisov in sicer v smislu preveritve ustreznosti posameznih uveljavljenih in možne uvedbe novih institutov. Novi instituti naj bi bili namenjeni predvsem hitremu in enostavnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti, posebna pozornost pa bo pri tem namenjena malim in mikro podjetjem (možnost večje uporabe sistema pavšalne obdavčitve, odprava administrativnih ovir, povečana uporaba elektronskega poslovanja z davčnim in carinskim organom, preučitev posameznih institutov, pri katerih na težave opozarja praksa itd.). 9. predlog: uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) Zadnji predlagateljev predlog, ki posega na davčno področje, zajema uvedbo trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) ter na določene, zdravju dokazano škodljive izdelke. Pivo in vino sta že vključena v trošarinski sistem, saj sta kot trošarinski izdelek urejena v 38. in 39. členu Zakona o trošarinah (Ur. l. RS, št. 97/10, v nadaljevanju ZTro). V 43. členu ZTro, ki ureja trošarinsko osnovo in znesek trošarine za posamezne trošarinske izdelke, je za en hektoliter vina določena trošarina v višini 0,00 evrov in za 1 % prostorninske vsebnosti alkohola na en hektoliter piva v višini 10,00 evrov. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 66. člena ZTro lahko Vlada RS s podzakonskim aktom zmanjša ali poveča trošarino za alkohol in alkoholne pijače do 50 % trošarin, določenih s ZTro. Slovenija se ob upoštevanju izredno ugodnih naravnih danosti za pridelavo grozdja in starodavni tradiciji proizvodnje vina lahko uvršča med tradicionalne proizvajalke vina. Praviloma imajo države s pomembno vinarsko tradicijo ničelno trošarino na vino. Med njimi imata le Francija in Madžarska vino obdavčeno tudi s trošarinami, vendar v minimalnih zneskih, Francija s 3,60 evrov/ hl mirnega in 8,91 evrov/ hl penečega vina in Madžarska s 0 evrov/ hl mirnega in 50,8 evrov/ hl penečega vina. Bistveno višje trošarine pa poznajo skandinavske dežele, Anglija in nekatere druge netradicionalne proizvajalke vina. Za uvedbo trošarine, ob že veljavni splošni stopnji DDV, je zato potrebno pripraviti ustrezne analize oziroma primerjati celovit sistem obdavčitve prometa vina v posameznih državah. Poleg tega bi bilo v primeru odločitve za to dajatev določiti trošarino na ravni, primerljivi drugim vinorodnim deželam, torej relativno nizko. Ob dejstvu, da se pri nas le okoli 60 % vina proda na odprtem trgu, ostalo pa je siva prodaja in lastna poraba, se je tudi potrebno odločiti, kako določitvi obveznost plačevanja trošarine. Najprimerneje, vsaj za zasebne vinarje, bi bilo določiti obdavčitev glede na pridelavo vina in jo vezati na površino vinograda. Odločiti bi se bilo potrebno tudi, kako obravnavati porabo za lastne namene. Zadnja sprememba trošarine na pivo je stopila v veljavo 1. aprila 2012, ko se je trošarina dvignila iz 10,00 evrov na 11,00 evrov za 1 % prostorninske vsebnosti alkohola na en hektoliter piva (Ur. l. RS, št. 24/12). Obdavčitev s trošarino ni le plačilo dodatnega davka, ampak vključuje izvajanje zahtevnega trošarinskega režima, kar pomeni:

• predvsem uvedbo nadzora proizvodnje, skladiščenja in gibanja izdelkov,
• natančno opredelitev izdelka, ki bo predmet obdavčitve,
• natančno opredelitev zavezanca za plačilo trošarine, idr.

Za obravnavanje sladkih pijač in slaščičarskih izdelkov kot trošarinskih izdelkov in za vzpostavitev trošarinskega nadzora nad njimi morajo obstajati tehtni razlogi, da ne bi s tem ukrepom potencialnim trošarinskim zavezancem le naložili dodatno administrativno breme. Uvedba novega trošarinskega izdelka mora biti ustrezno argumentirana, v obravnavanem primeru predvsem z vidika vpliva na zdravje. Nova rešitev bi morala biti predmet preučitve in natančnih analiz tudi z vidika finančnih učinkov, pa tudi z vidika psihološkega efekta na porabnike. Zaradi prostega pretoka blaga med državami članicami, uvedba trošarin na izdelke, ki v sosednji državi niso obdavčeni oziroma obravnavani kot trošarinski izdelki, ne bi dala želenega učinka. Celo nasprotno, vodila bi v razmah vnosa takih pijač iz drugih držav članic. Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo

Glede predloga pod zaporedno št. 3: Znižanje števila javnih uslužbencev V zvezi s predlogom za znižanje števila javnih uslužbencev v javnem sektorju Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pojasnjuje, da je Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, v nadaljevanju ZUJF) z namenom znižanja javnofinančnih odhodkov med ostalimi ukrepi uredil tudi omejitev zaposlovanja v javnem sektorju. V 183. členu je uzakonil omejitev zaposlovanja v javnem sektorju tako, da je ne glede na veljavne standarde in normative za posamezne dejavnosti javnega sektorja in ne glede na sprejete kadrovske načrte, programe dela, poslovne in finančne načrte posameznega proračunskega uporabnika, kot jih določajo predpisi za posamezne dejavnosti javnega sektorja, zaposlovanje dovoljeno le na podlagi ustreznega soglasja, ki ga mora uporabnik proračuna pridobiti pred začetkom postopka zaposlitve. Zaposlitev brez soglasja je mogoča le v primeru, če gre za prevzem javnih uslužbencev, ki je posledica prenosa nalog na podlagi sprememb zakona oziroma reorganizacije, če gre za nadomestne zaposlitve za določen čas zaradi dalj časa začasno odsotnih javnih uslužbencev, ko odsotni javni uslužbenec prejme nadomestilo plače iz sredstev, ki jih ne zagotavlja uporabnik proračuna, ali če gre za zaposlitev za določen čas zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas. Poleg tega se bo število javnih uslužbencev po uveljavitvi ZUJF znižalo tudi iz razloga prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi bo prenehala veljati tistim javnim uslužbencem, ki bodo izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine razen, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Javni uslužbenec, ki mu bo na ta način prenehala pogodba o zaposlitvi, pa se bo sicer sam odločil, ali bo uveljavil pravico do starostne pokojnine ali bo nadaljeval delo pri drugem delodajalcu ali pri drugi obliki zaposlitve. ZUJF pa določa tudi izjemo, in sicer da javnemu uslužbencu delovno razmerje ne preneha, če je zaradi nemotenega delovnega procesa potrebno, da nadaljuje z delom, za kar se dogovorita s predstojnikom. Predlog glede znižanja števila javnih uslužbencev pa se nanaša deloma tudi na znižanje plač v javnem sektorju. Pojasnjujemo, da je ZUJF že določil, da se osnovne plače znižajo s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi zakona linearno za 8%. Z istim dnem se odpravita še preostali tretja in četrta četrtina nesorazmerja v osnovnih plačah. Tako bodo zaposleni prejemali osnovno plačo, ki ustreza vrednosti plačnemu razredu, brez odbitkov od polne vrednosti plačnega razreda. Odprava nesorazmerij v osnovnih plačah predstavlja velik dosežek pogajanj med reprezentativnimi sindikati javnega sektorja in predstavniki vladne strani, saj po eni strani za večino javnih uslužbencev ta odprava nesorazmerij blaži znižanje vrednosti plačnih razredov za 8%, po drugi strani pa prispeva k transparentnosti osnovnih plač in poenostavlja postopke v zvezi z določanjem plače ob morebitnih zaposlitvah, premestitvah, imenovanjih v naziv ali višji naziv in ob napredovanjih v višji plačni razred. Z odpravo nesorazmerij v osnovnih plačah ne bo več potrebno ugotavljati, kakšne so bile prevedbe za posamezna delovna mesta oziroma nazive ob prehodu v nov plačni sistem, saj razlike med vrednostjo plačnega razreda in dejanskim izplačilom osnovne plače ni več. V zvezi z zadnjim predlogom predlagatelja s predlogom za uvedbo nadzora produktivnosti in gospodarnosti zaposlenih pa pojasnjujemo, da je uslužbenski in plačni sistem že vzpostavil določene mehanizme izvajanja nadzora dela javnih uslužbencev, kot na primer:

• v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09-uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 94/10-ZIU, 107/10, 35/11 in 110/11-ZDIU12), ki določa, da se za napredovanje v višji plačni razred delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, zanesljivost in natančnost pri delu, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela, in
• v Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, 110/02, 2/04, 23/05, 62/05, 113/05, 21/06, 131/06, 33/07, 65/08, 69/08 in 69/08), kjer je opredeljeno, da je javni uslužbenec odgovoren za rezultate (odgovarja za kvalitetno, hitro in učinkovito izvrševanje zaupanih javnih nalog), da nadrejeni spremlja delo uradnikov in vsaj enkrat letno opravi z njimi razgovor in da se posebej ocenjujejo strokovne in delovne lastnosti uradnikov, prav tako pa ta zakon ureja tudi postopek ugotavljanja nesposobnosti, kar je lahko tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je možna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti kot tudi iz krivdnih razlogov.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo na podlagi navedenega meni, da bodo finančni učinki znižanja števila zaposlenih v javnem sektorju zaradi omejitev zaposlovanja, ter prenehanje pogodb o zaposlitvi javnim uslužbencem, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine ter zaradi znižanja plač zaenkrat ustrezen mehanizem za znižanje javnofinančnih izdatkov na tem področju. Glede predloga pod zaporedno št. 6: zmanjševanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ Predlog za zmanjšanje števila občin v Sloveniji je v izhodišču podoben tistemu, s katerim smo se srečali, ko smo v tedanji Službi Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko izdelali »Analizo posledic ustanavljanja velikega števila novih občin od uvedbe lokalne samouprave«, ki je bila strokovna osnova za spremembo Zakona o lokalni samoupravi v letu 2010 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi – ZLS-R - Uradni list RS, št. 51/10 z dne 28. 6. 2010). Navedena analiza je dostopna na spletni strani: www.svlr.gov.si/si/delovna_podrocja/podrocje_lokalne_samouprave/obcine/. Glede na potrebno dolgoročno načrtovanje na področju lokalne samouprave bo Ministrstvo za pravosodje in javno upravo predlagalo Vladi Republike Slovenije, da začne postopek za pripravo Strategije razvoja lokalne samouprave v Sloveniji. K temu nas napotujejo ugotovitve iz revizije Računskega sodišča Republike Slovenije, ki jo je sodišče izvedlo v začetku leta 2012 in so revidirali področje ureditve občin. Eno od področij, ki mu bomo posvetili večjo pozornost, bo tudi dolgoročni strateški okvir za združevanje občin. Menimo, da je za to potrebno daljše obdobje. Združevanje vsekakor ne bo moglo biti administrativno, temveč prostovoljno z ustreznimi spodbudami. O ustanavljanju pokrajin trenutno zaradi finančne krize ni mogoče razmišljati, bo pa resorno ministrstvo še naprej spodbujalo in podpiralo povezovanje občin na podlagi veljavne zakonodaje z namenom zmanjšanja stroškov in bolj učinkovitega delovanja občin. Glede finančnega nadzora poslovanja občin menimo, da je to področje zakonsko primerno urejeno. Sam nadzor občin poteka na več ravneh. Na ravni občine je župan odgovoren za vzpostavitev in delovanje notranjega revizijskega finančnega nadzora poslovanja občine. Revizija mora biti opravljena enkrat letno v večjih občinah in najmanj enkrat na tri leta v manjših občinah. Najvišji organ nadzora javne porabe v občini je NADZORNI ODBOR. V okviru svoje pristojnosti nadzorni odbor:

• opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine,
• nadzoruje namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev,
• nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev.

Nadzor vsebuje ugotavljanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja pristojnih organov, organizacij porabnikov občinskega proračuna, pooblaščenih oseb z občinskimi javnimi sredstvi, občinskim javnim premoženjem ter ocenjevanje učinkovitosti in gospodarnosti porabe občinskih proračunskih sredstev. Delo nadzornega odbora je javno. Nadzorni odbor je pri svojem delu dolžan varovati osebne podatke ter državne, uradne in poslovne skrivnosti, ki so tako opredeljene z zakonom, drugim predpisom ali z akti občinskega sveta in organizacij uporabnikov proračunskih sredstev in spoštovati dostojanstvo, dobro ime in integriteto posameznikov. Nadzorni odbor sme javnost obvestiti o svojih ugotovitvah takrat, ko je njegovo poročilo dokončno. Naloge nadzornega odbora so:

• preverjanje skladnosti proračuna občine z zakoni, drugimi predpisi s področja javnih financ, odloki, programi in drugimi sklepi občinskega sveta;
• preverjanje skladnosti zaključnega računa s proračunom in odločitvami občinskega sveta;
• preverjanje skladnosti finančnih načrtov ožjih delov občine ter uporabnikov proračunskih sredstev;
• redno preverjanje pravilnosti in gospodarnosti razpolaganja z občinskim premoženjem,
• proučevanje finančnih in obligacijskih listin, ki nastajajo ob porabi sredstev,
• ugotavljanje skladnosti ravnanja s pravnimi predpisi in določenimi nameni,
• izdelava nadzorstvenega zapisnika in poročila,
• proučevanje pripomb strank v postopkih nadzora,
• obveščanje pristojnih organov občine in predlaganje ukrepov iz njihove pristojnosti,
• prijavljanje suma storitve prekrška ali suma storitve kaznivega dejanja.

Nadzorni odbor preverjanja opravi v okviru rednega nadzora. Nadzorni odbor o svojih ugotovitvah, ocenah in mnenjih izdela poročilo s priporočili in predlogi, ki ga je v skladu s sprejetim programom in s statutom naložbenimi nalogami dolžan podati občinskemu svetu najmanj enkrat letno. Občinski svet, župan ter organi porabnikov občinskih proračunskih sredstev so dolžni obravnavati poročilo nadzornega odbora ter upoštevati njegova priporočila in predloge v skladu s svojimi pristojnostmi. Na ravni države izvajajo nadzor finančnega poslovanja občin naslednji organi:

• inšpekcije po posameznih ministrstvih (sodelovanje v investicijah po občinah),
• proračunska inšpekcija Ministrstva za finance,
• Računsko sodišče Republike Slovenije,
• komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ Državnega zbora Republike Slovenije.

Projekte v občinah, ki so sofinancirani z sredstev EU pa lahko revidira še Računsko sodišče EU.