29. 5. 2012
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
V zvezi s predlogom vam uvodoma pojasnjujemo, da Zakon o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/11 in 21/12 – ZDU-1F; ZDT-1) v prvem odstavku 72. člena določa razloge za prenehanje državnotožilske funkcije državnemu tožilcu. ZDT-1 v nadaljevanju določa pristojni organ, ki v primeru nastopa razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije izda ugotovitveno odločbo.
Ministrstvo pojasnjuje, da strokovni nadzor nad delom državnih tožilcev na podlagi prvega odstavka 173. člena ZDT-1 izdaja Vrhovno državno tožilstvo RS, ki v skladu s četrtim odstavkom istega člena v okviru strokovnega nadzora pregleduje in ocenjuje zakonitost in pravočasnost dela, smotrnost uporabe procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnost strokovnih odločitev glede na uveljavljeno politiko predloga in izdana splošna navodila.
Nadalje ministrstvo pojasnjuje, da Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, 63/94, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZKP) v prvem odstavku 406. člena določa, da se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali s pravnomočno sodbo, sme na zahtevo upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ZKP, in sicer se sme na podlagi 410. člena ZKP kazenski postopek obnoviti, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača, če se dokaže, da je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu, če je bil kdo za isto dejanje večkrat sojen ali če je bilo več oseb obsojenih zaradi istega dejanja, ki ga je mogla storiti samo ena oseba ali samo nekatere od njih ali če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da obsojenec ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi to dejstvo bistveno vplivalo na odmero kazni.
Nadalje ZKP v 420. členu določa, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočnem končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na podlagi 421. člena smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec, obdolženec in zagovornik.
Na koncu ministrstvo dodaja, da ima obdolženec in tožilec v skladu z načeli kazenskega postopka položaj enakopravnih strank, zato imata oba pravico predlagati sodišču izvedbo določenih aktivnosti. Na pristojnem sodišču pa je, da odloči o zakonitosti in upravičenosti posameznega predloga ter da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.
Glede na navedeno zakonodajo in v okviru pristojnosti ministrstva ocenjuje, da je predlog neprimeren za nadaljnjo obravnavo.